Jedro

Solastniku objekta sanitarni inšpektor ne more naložiti inšpekcijskega ukrepa, ki ga tehnično ni mogoče izvesti brez posega v solastnino druge osebe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega sanitarnega inšpektorata z dne 23.8.1993.

Obrazložitev

Prvostopni sanitarni inšpektor je na podlagi določb 6. in 8. točke 13. člena zakona o sanitarni inšpekciji (Uradni list SRS št. 8/73 in 9/85 - ZSI) z odločbo tožnici naložil, da mora za sanacijo odplak iz stanovanjskega objekta, čigar lastnica je, v določenem roku izvesti priključitev vseh hišnih odplak na omrežje javne kanalizacije ter ukiniti obstoječo greznico. Tožničino pritožbo zoper to odločbo je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je priključitev na javno kanalizacijsko omrežje obvezno po odloku o odvajanju odpadnih voda in padavinskih voda (Uradni list SRS št.11/87). Javno kanalizacijsko omrežje je zgrajeno in je prikjučitev tožničinega objekta na to omrežje tehnično izvedljiva. Priključitev je možna na dva načina, ali priključitev na skupni kanal s solastnikom J.N. ali na zahodni strani objekta po dovozni poti. Zato je prvostopni organ ravnal v skladu s predpisi.

Tožnica v tožbi navaja, da je odločba neizvršljiva. Lastnik do ene polovice objekta, na katerega se nanaša naloženi ukrep sanitarnega inšektorja, je njen brat J.N. Ker si nista v najboljših odnosih, ji brat ne dovoli speljati priključka na javno kanalizacijsko omrežje. Objekt ima skupno greznico, možnost prikjučka pa je izvedljiva le na način, kot ga je tožnica navedla že v pritožbi, torej skozi del bratove kleti, kar pa on ne dovoli. Odločba bi bila izvedljiva le, če se izda hkrati obema solastnikoma hiše - njej in njenemu bratu. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise v tej zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Tožnica je v pritožbi zoper prvostopno odločbo izrecno zatrjevala, da naloženega ukrepa ne more izvršiti, če se hkrati ne "prisili" njenega brata, da ji omogoči izpeljati cevi od njene kopalnice skozi njegov del kleti. Sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ v zvezi s temi pritožbeni navedbami zaprosil Javno podjetje Vodovod - Kanalizacija, Ljubljana za preveritev stanja na terenu, in se izpodbijana odločba tudi sklicuje na odgovor tega podjetja, da je priključitev tehnično izvedljiva na dva (že navedena) načina. Toda po mnenju sodišča za presojo zakonitosti naloženega inšpekcijskega ukrepa ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je ukrep tehnično izvedljiv, ampak je potrebno tudi ugotoviti ali ga je možno tehnično izvesti tako, da se ne posega v lastninsko pravico druge osebe, še posebej, če se ta oseba temu protivi. Sanitarni inšpektor o tej bistveni okoliščini ni zaslišal tožničinega brata. V spisih tudi ni nobene skice, v zapisniku o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 1.3.1993 pa se tožnica označuje hkrati kot solastnica in kot lastnica objekta. V nasprotju z določbo 2. odstavka 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni odgovorila na pritožbeno navedbo, da naloženega ukrepa ni možno izvesti brez "prisilitve" njenega brata.

Glede na tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev pravil postopka, sodišče ne more presoditi zakonitosti tožnici naloženega inšpekcijskega ukrepa ter izpodbijane odločbe. Zato je na podlagi določbe 2. odstavka 42. v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. O tožničinem zahtevku za povrnitev stroškov tega postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen).

Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).