Jedro

Sodišče prve stopnje se je v zvezi z višino vtoževane terjatve sklicevalo na račune, ki niso v slovenskem jeziku. Ker pa višina terjatve med pravdnima strankama ni bila sporna, (relativna) kršitev 2. odstavka 226. člena ZPP ni prerasla v absolutno.

ZPCP-2 v 5. odstavku 110.a člena kot pogoja za plačilno obveznost prejemnika, ne postavlja poskusa izterjave dolga od naročnika. Prejemnik je poleg njega zavezan za plačilo že pod pogojem, da slednji prevoza ne plača v določenem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo 3.180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 1.280,44 EUR njenih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

Zoper takšno odločitev se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeni so očitki, da sodišče prve stopnje razen izpovedi priče A. K., ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je ugotovilo poslovno razmerje tožnika in družbe C. (domnevni naročnik prevoza), ki naj bi bilo podlaga za plačilo vtoževanih računov, in da zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti – kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvo citirane kršitve je, da je obrazložitev prvostopenjske odločbe tako pomanjkljiva, da onemogoča pritožbeni preizkus. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pojasnilo na podlagi katerih dejstev in dokazov je zaključilo, da je bila naročnik prevoza prav družba C. in da je posledično poslovno razmerje med njo in tožečo stranko nedvomno obstajalo. Njegova obrazložitev je dovolj jasna in razumljiva, da višjemu sodišču omogoča preizkus. Očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

Sodišče prve stopnje je nadalje izpoved A. K. ocenilo kot prepričljivo, kljub temu, da je zaposlen pri tožeči stranki. Takšne ugotovitve ne more izpodbiti dejstvo, da je ta v izpovedi na različnih mestih navedel različne vrednosti terjatve – enkrat 3.800,00 EUR in drugič 3.180,00 EUR. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, višina terjatve (3.180,00 EUR) med pravdnima strankama ni bila sporna. Priča o njej sploh ni izpovedovala. Čeprav je enkrat, med zaslišanjem o drugih dejstvih, navedla napačno vrednost terjatve, tako to na njeno verodostojnost ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je navedlo še, da je izpoved priče potrjena tudi z drugimi (listinskimi) dokazi v spisu. Na različnih mestih je izpostavilo predložene račune, CMR tovorne liste, delovne naloge ter dopise obeh pravdnih strank.

Pritožba pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje pri odločanju ne bi smelo opreti na predložene račune, saj ti niso v slovenskem jeziku niti jim ni priložen overjen prevod. Ker tega ni upoštevalo, je kršilo določbo 2. odstavka 226. člena ZPP. Takšna kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato presojalo, ali je kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Sodišče prve stopnje se je na sporne račune prvič sklicevalo ob presoji, ali je bila naročnica prevozov družba C. Svojo odločitev, da je temu tako, je razen na račune, oprlo tudi na izpoved priče in na delovne naloge, predložene v slovenskem jeziku. Že iz teh dokazov izhaja, da je odločitev pravilna (tožena stranka nasprotnih dokazov ni podala niti takšnih trditev ni izrecno zanikala – navajala je zgolj, da slednje niso dokazane). Enako velja za ugotovitev, da tožeči stranki računi niso bili plačani. Tudi ta je oprta na različne dokaze – poleg računov, tudi na izpoved priče, tovorne liste, pozive na plačilo in odgovore tožene stranke. Na sporne račune se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi pri ugotavljanju višine terjatve. Slednja med pravdnima strankama sploh ni bila sporna in je zato niti ni bilo potrebno dokazovati. Kljub temu je sodišče prve stopnje zapisalo, da enaka višina izhaja tudi iz drugih, dopustnih dokazov – CMR tovornih listov in delovnih nalogov tožeče stranke.

Da je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo tudi sporne račune, tako na pravilnosti in zakonitost sodbe ni vplivalo. Višje sodišče je zato, kljub dejstvu, da je obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb postopka, ni razveljavilo.

Nadalje ni res, da je sodba ne-obrazložena in brez dokazne podlage o tem, da tožeča stranka plačila prevoza ni mogla izterjati od družbe C. Tudi tega dejstva ni potrebno dokazovati z listinami (računi). Tožeča stranka se je odločila, da ga bo dokazovala z zaslišanjem priče. Ta je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, prepričljivo izpovedala, da so naročnika prevoza večkrat kontaktirali, mu pošiljali opomine ter poskušali vzpostaviti kontakt preko slovenskega veleposlaništva in preko češke odvetnice. Ob tem velja pojasniti, da Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) v 5. odstavku 110.a člena kot pogoja za plačilno obveznost prejemnika, ne postavlja poskusa izterjave dolga od naročnika. Prejemnik je poleg njega zavezan za plačilo že pod pogojem, da slednji prevoza ne plača v določenem roku. Pritožbene navedbe, da priča ni povedala, da bi tožnik dolg poskušal izterjati od naročnika prevoza, so tako povsem irelevantne.

Višje sodišče je s tem odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane sodbe pravdnih strank ni opozorilo na omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti, je presojalo tudi očitke, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje ali uveljavljajo relativno bistvene kršitve določb postopka. Kljub temu ugotavlja, da pritožbeno uveljavljeni razlogi niso utemeljeni. Ker ni našlo niti kršitev na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično mora tudi tožeča stranka sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.