Jedro

Naročnik prevoza ni dokazal, da je pravočasno uveljavljal zahtevek za povrnitev škode zaradi zamude pri prevozu. V pravdi tudi ni navedel odločilnega dejanskega stanja glede nastale škode in njene višine. Povračila škode v pravdi tudi ni uveljavljal z ustreznim pravovarstvenim zahtevkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 132.045,33 SIT s pripadki. Zato je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. Ig 97/06051 z dne 20.5.1997. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi pravdne stroške v znesku 76.817,00 SIT. Proti sodbi je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izpodbodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v okviru določenem v 2. odst. 365. člena ZPP/77, katerega je v tem postopku glede na določbo 1. odst. 481. člena ZPP/99 uporabilo. Neutemeljen je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje se strinja z vsemi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje. Glede na pritožbene trditve pa dodaja: Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje dosedanje trditve o pravočasnosti uveljavitve odškodnine zaradi zamude pri prevozu in trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da temu ni bilo tako. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje s trditvami tožene stranke v postopku na prvi stopnji dovolj temeljito ukvarjalo in v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da tožena stranka ni predložila dokaza za te svoje trditve. Tožena stranka tudi v pritožbi ne pove, iz katerih predloženih listin izhaja njeno zatrjevano dejstvo. Zato njena pritožbena trditev v to smer ni utemeljena. Pravilne pa so tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje in zaključki, da tožena stranka v pravdi ni dovolj določno zatrjevala vseh elementov odškodninskega dejanskega stanja in tudi višine nastale škode ni določno konkretizirala. Šele o določno navedenih dejstvih je sodišče dolžno izvajati dokaze. Dokazi se ne izvajajo zato, da bi lahko stranka šele navajala odločilna dejstva. Ker dejstev tožena stranka ni določno navedla, tudi zaslišanje predlagane priče R. ni bilo potrebno. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka v pravdi svojega odškodninskega zahtevka tudi ni ustrezno procesno uveljavljala (npr. s pobotnim ugovorom ali nasprotno tožbo), s čimer bi se šele lahko eventuelno uspešno upirala zahtevku tožeče stranke. Na podlagi vsega tega je sodišče prve stopnje vse ugovorne razloge tožene stranke utemeljeno zavrnilo in je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zahtevku tožeče stranke za plačilo prevoznine ugodilo. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in ker teh ni našlo, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.