Jedro

Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za psihiatrijo pravilno ugotovljeno, da ni vsa v tem obdobju tožniku nastala nepremoženjska škoda (težave povezane s prilagoditveno stresno motnjo) v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke (trpinčenjem na delovnem mestu), pač pa tudi s tožnikovo telesno boleznijo (za katero tožnik ne bremeni toženke) in izgubo službe (tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito). Zaključek, da je toženka odgovorna zgolj za tretjinski delež tožnikovih težav, tako ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem.

Ker je k nastanku tožnikove nepremoženjske škode prispevalo več vzrokov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, koliko je k temu prispevalo protipravno ravnanje toženke. Povzročitelj škode mora oškodovancu povrniti (le tisto) škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim protipravnim ravnanjem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2023 dalje (točka I izreka). V presežku, to je za plačilo zneska 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženki stroške postopka v znesku 1.129,52 EUR (točka III izreka) in da je toženka dolžna plačniku brezplačne pravne pomoči za tožnika povrniti stroške v znesku 127,86 EUR (točka IV izreka).

2.Zoper sodbo (dejansko zoper njen zavrnilni del in odločitev o stroških postopka - to je odločitev v II., III. in IV. točki izreka) se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje v 17., 18. in 19. točki obrazložitve sodbe, da ravnanja in izjave nadrejene A. A. niso bila objektivno žaljiva. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da ne gre za trpinčenje. Nadalje se ne strinja z delitvijo škode na posamezne stresorje in z odločitvijo, da se toženki prizna le tretjinski delež odgovornosti. Tak zaključek je v nasprotju z izvedenskim mnenjem in načelom popolne odškodnine. Izvedenka je povedala, da stresorjev ni mogoče razmejiti. Meni, da je treba izhajati iz načela popolne odškodnine iz 169. člena OZ, po katerem mora povzročitelj škode oškodovancu povrniti celotno škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim protipravnim ravnanjem. Če je protipravno ravnanje toženke eden od bistvenih vzrokov nastanka motnje, slednja odgovarja za celotno posledico. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da ni skladna z ustaljeno sodno prakso. Ker je bilo težišče dokaznega postopka usmerjeno v temelj zahtevka, s katerim je v celoti uspel, meni, da bi moralo sodišče uporabiti vrednostno razmerje med temeljem in višino zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu (8. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Jasno in izčrpno je obrazložilo, da je bil tožnik žrtev trpinčenja na delovnem mestu, ki ga je (z neprimerno, nespoštljivo in žaljivo komunikacijo) vršila tožniku nadrejena A. A., in da toženka ni sprejela ustreznih ukrepov za zaščito tožnika pred trpinčenjem (47. člen ZDR-1). Zato niso razumljive pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni šlo za trpinčenje.

5.Ker je torej sodišče prve stopnje presodilo, da je v izpodbijani sodbi (v točkah 20, 21 in 23 obrazložitve) opisana neprimerna, nespoštljiva in žaljiva komunikacija nadrejene A. A. predstavljala trpinčenje tožnika na delovnem mestu, niso odločilne pritožbene navedbe, s katerimi se tožnik zavzema za ugotovitev, da predstavlja trpinčenje tudi tista komunikacija nadrejene, ki jo izpostavlja v pritožbi in za katero sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov trpinčenja (v točkah 17 do 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker so bila tudi ta ravnanja oziroma komunikacija iz obdobja, v katerem je sodišče prve stopnje že ugotovilo trpinčenje, tudi morebitna drugačna presoja teh ravnanj na trajanje in obstoj protipravnosti ter s tem na pravilnost presoje sodišča prve stopnje ne vpliva. Zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni podrobneje presojalo, saj tudi njihova morebitna utemeljenost ne bi v ničemer vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP). Višina odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu namreč ni odvisna od posameznih dogodkov trpinčenja, pač pa od oblike, intenzivnosti in trajanja škode, ki jo je utrpel delavec, kot to izhaja iz 8. člena ZDR-1 in 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za psihiatrijo pravilno ugotovilo, da ni vsa v tem obdobju tožniku nastala nepremoženjska škoda (težave povezane s prilagoditveno stresno motnjo) v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke (trpinčenjem na delovnem mestu), pač pa tudi s tožnikovo telesno boleznijo (za katero tožnik ne bremeni toženke) in izgubo službe (tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito). Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka odgovorna zgolj za tretjinski delež tožnikovih težav, tako ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Izvedenka je namreč jasno izpovedala, da so bili vsi trije navedeni stresorji uravnoteženi in da gre tako za tretjinske deleže.

7.Ker je k nastanku tožnikove nepremoženjske škode prispevalo več vzrokov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, koliko je k temu prispevalo protipravno ravnanje toženke. Kot pravilno navaja že pritožba, mora povzročitelj škode oškodovancu povrniti (le tisto) škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim protipravnim ravnanjem. Ne drži pritožbena navedba, da je bilo protipravno ravnanje toženke eden od bistvenih vzrokov za nastanek škode in da bi morala zato toženka odgovarjati za celotno tožniku nastalo škodo. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno zaključilo, da so imeli vsi trije stresorji enako težo.

8.Nadalje je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na načelo popolne odškodnine iz 169. člena OZ, saj se to nanaša na premoženjsko škodo, ki pa je tožnik ne vtožuje. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ustaljene sodne prakse, da se za vso škodo, ki izvira iz trpinčenja na delovnem mestu, določi enotna odškodnina. Kot je jasno obrazloženo v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje odmerilo enotno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku, in sicer v višini 4.500,00 EUR. Ker pa je posledica trpinčenja na delovnem mestu le tretjina te škode, je toženki v plačilo pravilno naložilo odškodnino (le) v znesku 1.500,00 EUR.

9.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik v postopku le delno uspel (s prisojenimi 1.500,00 EUR od skupno vtoževanih 6.500,00 EUR), je sodišče prve stopnje o stroških postopka pravilno odločilo glede na dosežen uspeh strank v postopku (tožnik je upravičen do povračila stroškov v višini 23,08 %1, toženka pa v višini 76,92 %) s pobotanjem, za kar je imelo podlago v določilu drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tak izračun ni skladen z ustaljeno sodno prakso. Ravno nasprotno. Res je sicer, da določilo drugega odstavka 154. člena ZPP dopušča glede na okoliščine posameznega primera tudi drugačno stroškovno odločitev. Vendar pa v obravnavi zadevi okoliščine, ki bi utemeljevale drugačno odločitev, niso podane.

10.Tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadevo VSL II Cp 100/2023 (v kateri je sodišče pri odločitvi o uspehu strank v postopku upoštevalo, koliko stroškov je nastalo v zvezi z ugotavljanjem posameznih faz postopka), saj ni primerljiva z obravnavano. Res sta bila v obravnavani zadevi sporna tako temelj kot višina zahtevka, a zgolj to še ne narekuje stroškovne odločitve po metodi, ko se uspeh strank vrednoti ločeno po temelju in višini. Takšna metoda ugotavljanja pravdnega uspeha je sprejemljiva le v tistih primerih, ko je sodišče večino postopka ugotavljalo zgolj pravni temelj in je to ugotavljanje povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov,2 kar pa v obravnavi zadevi ni podano. Izvedenka psihiatrične stroke je bila namreč postavljena tako glede temelja (vzročne zveze in nastanka škode) kot višine tožbenega zahtevka (obsega in trajanja škode). V zvezi z zaslišanjem strank (pri čemer je bil tožnik zaslišan tudi glede višine zahtevka) in prič pa niso nastali nobeni posebni oziroma znatni stroški.

11.Kot že obrazloženo, pa ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnik v celoti uspel glede temelja zahtevka, kar naj bi utemeljevalo višji delež uspeha in posledično drugačno (za tožnika ugodnejšo) odločitev o stroških postopka. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije v znesku 2.000,00 EUR je bil že (po temelju) pravnomočno v celoti zavrnjen (s sodbo sodišča prve stopnje Pd 126/2023 z dne 11. 4. 2024 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča Pdp 318/2024 z dne 18. 9. 2024); zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja pa je, kot že obrazloženo, po temelju utemeljen le v višini ene tretjine zahtevka.

12.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1.500,00 EUR/6.500,00 EUR.

2Prim. sodbo VSL II Cp 631/2024.