Jedro

Zgolj dejstvo, da se je tožnik krstil le šest dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito, ob tem, da je krščansko oziroma evangeličansko vero spoznal in prakticiral oziroma jo sprejel že v Iranu, ne zadostuje za zaključek, da je tožnik s krstom zgolj želel ustvariti okoliščine za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Tožnik že približno tri leta obiskuje obrede in se aktivno udejstvuje v skupnosti evangeličanske cerkve, preučuje Sveto pismo in krščanstvo, hkrati pa iskreno, skladno in zavzeto opisuje, kaj mu pomeni krščanska vera v nasprotju z islamom, zato sodišče ne dvomi, da je njegova sprememba vere pristna.

Po praksi Sodišča Evropske unije nobeno od pravil Kvalifikacijske direktive ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi in s tem zaščiti, ki mu jo direktiva zagotavlja s priznanjem statusa begunca.

V primeru, da tožnik svoje spremembe vere ne bo skrival in bo širil svojo vero ter obiskoval hišne cerkve in pri tem vztrajal, kar izhaja iz njegovih izpovedb in čemur sodišče sledi, ter ob tem, da je vabilo na sodišče že prejel, čeprav glede na vse ostale ugotovljene okoliščine v tej zadevi sam prejem vabila na sodišče za odločitev v tej zadevi niti ni odločilen, mu bodo iranske oblasti - subjekti preganjanja v tožnikovi izvorni državi, najverjetneje pripisale spremembo vere in ga označile kot verskega odpadnika. V takem primeru pa mu glede na splošne informacije o izvorni državi tožnika grozi aretacija s priporom, lahko pa tudi psihično oziroma telesno mučenje in zaporna kazen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-656/2016/17 (1312-02) z dne 23. 5. 2017 odpravi ter se prošnji za priznanje mednarodne zaščite prosilca A. A., rojen ... 1987 v kraju B., Islamska Republika Iran, državljan Islamske Republike Iran, ugodi in se mu prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožniku velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, opravljenega osebnega razgovora in s strani tožnika predložene dokumentacije ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ocenjuje, da so tožnikove izjave glede dogodkov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, neprepričljive, malo verjetne, mestoma celo neverjetne in da so tudi njegovi odgovori glede zanimanja za krščansko vero v Iranu na splošno neprepričljivi. Meni, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite in zaključuje, da sprememba vere v evangeličansko pri tožniku ni pristna. Iz istega razloga tudi ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne zaščite na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ne obstaja pa niti utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1, kar tudi opredeljuje.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil prisiljen zapustiti Iran, ker je postal kristjan in ga je tajna policija zalotila pri obredu. Kristjan je postal sedem mesecev pred odhodom iz Irana. V Iran se ne more vrniti, ker je tam njegovo življenje ogroženo. Dvajset dni pred njegovim odhodom iz Irana je v cerkev vdrla iranska tajna policija, vendar mu je uspelo pobegniti. Pobegniti je uspelo tudi njegovemu prijatelju, ostale vernike pa so odpeljali. V Ljubljani se je krstil v evangeličanski cerkvi. Namero za podajo prošnje je podal 1. 3. 2016, samo prošnjo pa po dveh tednih bivanja v kraju C, ko je sam odšel na policijsko postajo v Ljubljano. Za pričo predlaga tolmača Č. Č., ki bo izpovedal, da je tožnik uradne osebe večkrat naprošal, da bi rad podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ga niso hoteli slišati. Priče ni predlagal za zaslišanje v upravnem postopku, ker o njem ni imel točnih podatkov oziroma sploh ni mogel pričakovati, da bo eden od razlogov za zavrnitev prošnje očitek, da prošnje ni vložil nemudoma. Poudarja, da so vse njegove izjave, ki jih tudi navaja, skladne in da toženka svoje ocene, da so njegove izjave malo verjetne, ni podkrepila z nobenimi objektivnimi dejstvi, ampak je svoj zaključek naslonila le na njeno subjektivno oceno, ki pa je napačna oziroma se je sploh ne da preizkusiti. Meni, da se toženka tudi ne more opredeljevati, ali je tožnik dovolj seznanjen z novo vero, ker o tem odloča predstojnik cerkve, v tem primeru D. D.. Njegovih izjav toženka tudi ni primerjala z informacijami o izvorni državi, kar predstavlja kršitev 23. člena ZMZ. Da je izpodbijana odločba nepravilna, je razvidno tudi iz fotokopije vabila na sodišče, ki ga je tožnik dobil po e-mailu, in sicer je vabljen zato, ker je spremenil vero. Vabilo na zaslišanje je prejel po končanem postopku na prvi stopnji po elektronski pošti od staršev, zato ga ni mogel predložiti v upravnem postopku. Izpostavlja, da vabilo ni prevedeno, ker toženka ni zagotovila tolmača. Prav tako niso prevedene kopije iz Facebooka, na katerem je tožnik objavil spremembo vere. V tožbi tudi niso bolj podrobno opisane tožnikove izjave, ker se pooblaščenka s tožnikom ni mogla pogovoriti. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, na kateri naj izvede predlagane dokaze, vključno z zaslišanjem tožnika in predlagane priče ter po izvedenem dokaznem postopku tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter mu prizna status mednarodne zaščite oziroma podrejeno status subsidiarne zaščite.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodaja, da je tožnik v tožbi navedel številne vire, ki bi jih moral, če je menil, da so pomembni za postopek, predložiti pred izdajo izpodbijane odločbe in gre tako za nedopustne tožbene novote.

4. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 12. 7. 2017 kot dokaz, da mu je sestra po vložitvi predmetne tožbe na njegovo prošnjo poslala originalno sodno vabilo sodišča v Iranu, predložil knjigo, v kateri je bilo vabilo. Knjiga naj bi iranske oblasti zavajala, da vabila ne bi opazili. Iranske oblasti namreč pošto pregledujejo. Tožnik je pošto prejel, vendar brez vabila. Pošiljka je bila poškodovana, kar lahko potrdi socialna delavka E. E.. Na notranji strani platnic sta luknji, iz katerih je razvidno, da je uradnik v Iranu pošiljko kontroliral tudi tako, da je naredil luknjo, če je v knjigi kaj skritega.

5. Sodišče je s sodbo I U 1327/2017-8 z dne 23. 8. 2017 tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom I Up 226/2017 z dne 22. 11. 2017 ugodilo pritožbi tožnika in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1327/2017-8 z dne 23. 8. 2017, razveljavilo ter zadevo vrnilo istemu sodišču v nov postopek. V obrazložitvi navedenega sklepa je Vrhovno sodišče RS navedlo, da je treba v obravnavani zadevi določbe 6. člena ZMZ-1 uporabiti (razlagati) z upoštevanjem namena, zaradi katerega je bil ta zakon sprejet in v skladu s pravilno razlago določb Procesne direktive II. Cilj ZMZ-1 je namreč uvedba zakonitih, učinkovitih in hitrih postopkov, ki dajejo potrebno zaščito državljanom tretjih držav. To pa že po naravi stvari pomeni, da je treba prosilcu za mednarodno zaščito za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno1. Nepravilna razlaga drugega odstavka 6. člena ZMZ-1 pa je v konkretnem primeru nedopustno posegla v uresničevanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave2. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zapisalo, da je pravno stališče sodišča prve stopnje o pravici prosilca za mednarodno zaščito do tolmačenja zmotno, kar pa je (lahko) vplivalo tudi na nadaljnjo presojo glede pravočasnosti dejstev v zvezi s predložitvijo vabila na zaslišanje in knjige, v kateri je bilo to vabilo tožniku poslano. Sodišču prve stopnje je tako naložilo, da v novem postopku oceni, ali je opustitev navajanja teh dejstev (novot) povezana s kršitvijo pravice do tolmača in zato niso nedopustna3. 6. Pooblaščenka tožnika je na naroku 22. 1. 2019 navedla, da je v času sodnega postopka prišlo v zvezi s tožnikom še do enega dogodka, in sicer so iranski državljani večkrat protestirali pred iranskim veleposlaništvom v Ljubljani. Na enem od posnetkov je tudi tožnik (poudarjen z rdečo barvo), in sicer na posnetku nosi masko, ki pa jo je med demonstracijami tudi snel, zato predvideva, da ima iransko veleposlaništvo posnetek njegove osebe. Po tem dogodku so z iranskega veleposlaništva poklicali slovensko policijo in po njenem prihodu so se iranski državljani razšli. Ker ta dogodek v Iranu štejejo kot delovanje proti državi, bi bil tožnik z vrnitvijo v Iran preganjan oziroma ni točno jasno, kaj bi se z njim zgodilo.

7. V zvezi z navedbami in predložitvijo dokaza o udeležbi tožnika na protestu, ki ga je tožnik predložil na naroku 22. 1. 2019, je toženka na istem naroku navedla, da iz fotokopije tega dokazila izhaja, da je bil posnetek o protestu objavljen 14. 5. 2016, torej pred izdajo izpodbijane odločbe, zato sodišču predlaga, da ta dokaz zavrne.

8. V pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2019, ki jo je toženka vložila po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil 22. 1. 2019, na katerem je sodišče zaslišalo tožnika in strankam vročilo izvod po uradni dolžnosti pridobljenih in prevedenih informacij o izvorni državi (pomotoma v sodnem spisu označeno kot priloga A15), glede slednjih navaja, da tožnikovega primera ni mogoče enačiti z njimi. Drugače kakor pri tožniku iz informacij namreč izhajajo aktivnosti v novi veroizpovedi in drugačna izpostavljenost. Meni namreč, da tožnik svoje veroizpovedi ni resnično spremenil, ampak se je samo krstil in si tako ustvaril potrebne pogoje za priznanje mednarodne zaščite in da ni prepričljivo in verodostojno izkazal zanimanja za krščansko vero v svoji izvorni državi. Poudarja, da ni znal prepričljivo pojasniti, kaj se mu je v življenju zaradi spremembe vere spremenilo. V pristnost njegovih izjav dvomi, saj je praktično celo življenje živel kot musliman, ki sicer po lastnih izjavah ni opravljal predpisanih obveznosti, vendar je lahko kljub temu brez težav živel, vera kot taka pa ga ni zanimala. Tako mu ne more verjeti, da je v sebi kakorkoli spremenil svoje navade in občutke ter posledično dvomi, da bi se želja po krstu v evangeličanski cerkvi lahko pojavila v tako kratkem času po prihodu v Slovenijo. Poudarja, da se tožnik pred krstom v Sloveniji ni udeležil nobenega bogoslužja v evangeličanski cerkvi. Izpostavlja tudi, da tožnik od prej oblastem ni bil znan, niti tega ni sam zatrjeval. Opozarja na poročilo United States Commision on International Religious Freedom (2018), iz katerega izhaja, da Iranci prestopijo v drugo veroizpoved zaradi pridobitve azila, ko pridobijo status azilanta, pa še naprej izvajajo muslimanske obrede. Dejstvo, da je svojo spreobrnitev vere oznanil na Facebooku, pa samo po sebi ne pomeni, da ga bodo preganjali, temveč le spremljali, če se bo vrnil v Iran, kot to izhaja iz že navedenega poročila United States Commision on International Religious Freedom (124. točka). Izpostavlja tudi, da ji pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo znano, da tožnik karkoli objavlja na Facebooku, niti tega nikoli ni zatrjeval. V zvezi z vabilom na sodišče v Iranu, pa navaja, da gre zgolj za scan listine, zato pristnosti tega dokumenta ni mogoče ugotoviti in meni, da so bile tožnikove izjave na naroku 22. 1. 2019 v povezavi s pridobitvijo te listine neprepričljive. Glede samega domnevnega vabila pa ugotavlja, da je precejšen del besedila nečitljiv, poleg tega dokumentu manjka številka, kar je po njenem mnenju za uradni dokument precej nenavadno in zbuja dvom v njegovo verodostojnost. Glede na datum tega dokumenta (nastal naj bi skoraj leto in pol po odhodu tožnika iz izvorne države in zgolj tri dni po izdaji izpodbijane odločbe) se ji ne zdi razumljivo, da bi tožnika začeli iskati šele po skoraj letu in pol. Vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2019 odgovarja na navedbe toženke v pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2019, in sicer poudarja, da iz informacij o izvorni državi, na katere se sklicuje toženka, izhaja prav tožnikov primer, in sicer, da spreobrnitev v Iranu šteje za odpadništvo in je kaznovano s smrtjo ter da je smrtna kazen predpisana tako za tiste muslimane, ki svojo vero spremenijo v krščansko, kakor tudi za tiste nemuslimane, ki v javnosti oznanjajo krščansko vero. Izpostavlja tudi navedbo toženke v njeni pripravljalni vlogi, in sicer da so bili tam nešteti Iranci aretirani na krščanskem srečanju - tako tudi tožnik, ki bi bil tudi aretiran na krščanskem srečanju, če ne bi pobegnil. Poudarja, da je tožnik pri oblasteh vsekakor vzbudil zanimanje, ker so ga že v Iranu hoteli zapreti, ker je bil izdan, ker je že dobil vabilo na sodišče in ker je tekom postopka v Ljubljani demonstriral pred iransko ambasado, kar je le-ta javila naši policiji, o tem pa obstaja tudi posnetek. Sploh pa je tožnik vest o spreobrnitvi objavil tudi na svetovnem spletu. To, da bi moral v upravnem postopku povedati tudi za demonstracije pred iransko ambasado v Ljubljani, je izvedel kasneje. V postopku pred toženko so ga vprašali samo, kaj se je dogajalo v Iranu. O demonstracijah v Ljubljani in o vabilu na sodišče ni bil vprašan. Meni, da subjektivna ocena toženke ni v skladu z njegovimi navedbami in dokazi v tem postopku. Jasno je tudi izpovedal, da verjame v Jezusa, da je postal bolj miren in da mu je to dovolj. Kateri znak neprepričljivosti pa naj bi vzbudil pri toženki, ki njegovo izjavo šteje kot neprepričljivo, ni obrazložila. Tudi ni upoštevala dejstva, da tožnik muslimanske vere v Iranu ni prakticiral in da je prej prekomerno užival alkohol. Ni pa jasno, kaj namerava toženka z navedbami, da je bil krščen v Ljubljani 13. 3. 2016, prošnjo za mednarodno zaščito je vložil 7. 3. 2016. To, da naj ne bi spremenil vere, ker se v času od 7. 3. do 13. 3. 2016 ni mogel udeležiti bogoslužja, gotovo ni znak, da krščanske vere ne prakticira. Poudarja tudi, da prosilci za mednarodno zaščito, ki prihajajo iz Irana, menijo, da je v Evropi tako kot pri njih, da je vse pod nadzorom. Ob prihodu v Slovenijo se je tako moral tožnik šele navaditi in dobiti občutek za slovenski način razmišljanja, slovensko zakonodajo in upravne ter sodne postopke. Zato ni mogel že na začetku navajati nekaj, za kar ni vedel in ni mogel vedeti, da je pomembno. Poudarja, da prihaja iz Irana in da je potrebno upoštevati, da gre v Iranu za drugo politično, versko in kulturno okolje, toženka pa gleda le s svoje perspektive. Vztraja pri dokaznem predlogu za zaslišanje socialne delavke E. E., ki je bila prisotna pri odpiranju sporne pošiljke, ki jo je prejel iz Irana. Glede dejstva, da je prejel vabilo na sodišče v Iranu šele leto in pol po dogodku, pa izpostavlja, da tudi pri nas tečejo postopki izredno počasi in da je v konkretnem primeru od podaje prošnje poteklo že tri leta. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, oceni vse predlagane dokaze in v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije.

10. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo in v soglasju s strankama štelo za prebrane listine v upravnem spisu ter listine v sodnem spisu - priloge A1 do A20, B1 in B2 ter C1 do C10 ter jih v soglasju s strankama štelo za prebrane, zaslišalo je tožnika ter priči: socialno delavko v Uradu za oskrbo in integracijo migrantov, Azilni dom, E. E. ter škofa evangeličanske cerkve D. D..

11. Tožba je utemeljena.

12. Sodišče uvodoma, drugače kot toženka v izpodbijani odločbi, šteje, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je bilo mogoče oziroma da je namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito izrazil v najkrajšem možnem času, saj je v Slovenijo nesporno prišel v večji skupini migrantov 11. 2. 2016 z vlakom iz Hrvaške na mejnem prehodu Dobova, kjer je bila opravljena registracija, nato pa so bili nastanjeni v Nastanitveni center Šentilj. Dne 13. 2. 2016 so avstrijski varnostni organi ugotovili, da ne izpolnjujejo pogojev za vstop v Avstrijo, zato so bili vrnjeni v Slovenijo. Tožnik je bil 14. 2. 2016 nastanjen v Center za tujce, nato preseljen v Nastanitveni center C., zatem pa v Zbirni center Stara Vrhnika. Dne 1. 3. 2016 se je sam zglasil na policijski postaji v Ljubljani, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Glede na navedeno premeščanje tožnika in nesporno dejstvo, da je v Slovenijo prišel v sklopu tako imenovanega „begunskega vala“ v času množičnih migracij po „balkanski poti“, zaradi česar je tudi pri slovenski policiji prišlo do zamika pri sprejemanju prošenj za mednarodno zaščito, česar ni mogoče naprtiti tožniku in mu očitati zamude pri podaji prošnje, sodišče ocenjuje, da je prošnjo podal pravočasno. Zato je kot nepotreben zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje priče - tolmača Č. Č., ki naj bi izpovedal, da je tožnik uradne osebe večkrat naprošal, da bi rad podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ga niso hoteli slišati.

13. V zvezi z napotki Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 226/2017 so po presoji sodišča, ob upoštevanju otežene komunikacije med tožnikom in njegovo pooblaščenko, ker mu za vložitev predmetne tožbe nesporno ni bila zagotovljena pomoč tolmača, čeprav je njegova pooblaščenka to zahtevala, dejstva, ki jih je tožnik navedel šele tekom tega upravnega spora, in s tem v zvezi v sodnem postopku predloženi dokazi, pravočasni in jih ni mogoče šteti za nedopustne novote. Sicer pa je sodišče s tem v zvezi upoštevalo tudi kasnejši sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, iz katerega izhaja, da je v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj; kadar je to primerno, je torej treba upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa. Sodišče tako ugotavlja, da je tožnik vabilo na sodišče v Iranu (priloga A7 in prevod C1) prejel po izdaji izpodbijane odločbe. Glede nepredložitve svojih objav v zvezi s spremembo vere oziroma objav molitev iz Svetega pisma na Facebooku (prilogi A8 in A20 ter prevodi C2 do C10) ter fotografij demonstracij, ki jih je organiziral tožnik pred iranskim veleposlaništvom v Ljubljani (prilogi A17 in A18) tekom upravnega postopka oziroma zakaj se o njih ni izrekel niti jih navedel ali omenil na osebnem razgovoru pri toženki, pa je, zaslišan na naroku 22. 1. 2019, prepričljivo izpovedal, da je najprej mislil, da je naš sistem tako močan kot iranski, da lahko vidimo preko njegovega Facebooka kaj je počel in kaj je naredil. Po drugi strani pa se je bal povedati, bal se je policije4. Kasneje je o tem obvestil oziroma dal ta dokazila (objave na Facebooku) odvetnici. Predložil jih je zato, ker ko je imel prvi intervju, ni vedel, da mora te dokumente predložiti. Sodišču jih je predložil, ker je mislil, da mora sodišče imeti vse dokaze, ki jih ima, ne glede na to ali so pomembni ali ne5. Glede na ugotovljeno oteženo komunikacijo med tožnikom in njegovo pooblaščenko pred vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu in glede na povzeto tožnikovo pojasnilo, zakaj v upravnem postopku ni navedel dejstev in predložil dokazov - njegovih objav o spremembi vere na Facebooku v upravnem postopku, mu sodišče, ob upoštevanju popolnoma drugačnega političnega, verskega in kulturnega okolja v Iranu, od koder prihaja tožnik, verjame, da je bil prepričan, da v Sloveniji toženka lahko vidi njegove objave na Facebooku. Tudi njegov strah pred policijo (ne nazadnje je organ, ki je odločal v upravnem postopku o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, Ministrstvo za notranje zadeve, v sklopu katerega je organizirana tudi policija), je ob upoštevanju že omenjenega popolnoma drugačnega okolja, iz katerega prihaja tožnik, razumljiv in ga je sodišče, poleg že prej navedenega, upoštevalo pri svoji odločitvi, da v tem sodnem postopku s strani tožnika podane navedbe in predloženi dokazi ne predstavljajo nedopustne tožbene novote po določbi 52. člena ZUS-1. 14. Glede na povedano je sodišče upoštevalo vse navedbe in dokaze, predlagane s strani tožnika v tem upravnem sporu (vključno s predlaganim zaslišanjem tožnika in priče, tožnikove socialne delavke E. E., ki je bila prisotna ob odpiranju sporne pošiljke, ki jo je tožnik prejel z Irana), razen dokaznega predloga za zaslišanje priče Č. Č.6, upoštevalo je tudi listine v upravnem spisu zadeve in informacije o izvorni državi, ki jih je pridobilo in prevedlo sodišče po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)7 zaslišalo tudi škofa evangeličanske cerkve D. D. ter se v dokaznem postopku osredotočilo na ugotavljanje pristnosti tožnikove spremembe vere iz islama v evangeličansko vero.

15. Tožnik torej svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z versko spreobrnitvijo iz islama v evangeličansko vero. Po podaji prošnje (prošnjo je vložil v prostorih Azilnega doma v Ljubljani 7. 3. 2016) pa se je v Sloveniji tudi krstil, in sicer med strankama ni spora o tem, da se je krstil v evangeličanski cerkvi v Ljubljani 13. 3. 2016, kar izhaja iz tožnikovega krstnega lista št. 48/2016 z dne 13. 3. 2016, ki ga je podpisal škof D. D. in se nahaja v upravnem spisu zadeve. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila, ker je ugotovila, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero, kakor tudi, da njegova kasnejša sprememba vere ni pristna in da so imela tožnikova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

16. V skladu z določbo 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek te določbe). Status begunca se prizna državljanom tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek te določbe). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

17. Skladno s 30. členom ZMZ-1 pa lahko utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. To dejstvo je treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da so te dejavnosti izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi (prvi odstavek te določbe). Če pa so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih (drugi odstavek te določbe).

Razlogi za spremembo vere

18. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito v zvezi razlogi za spremembo vero navedel, da je sicer rojen v družini, ki je islamske veroizpovedi, vendar se sam nikoli ni imel za muslimana. Kar se je dogajalo v njihovi družbi oziroma v islamski državi, ga je odvrnilo od islama. Islam je zanj vera nasilja, laži, prevar. Čeprav je imel na začetku odpor do vsake vere, tudi do krščanstva, je krščansko vero preko pripovedovanja prijatelja počasi vzljubil. V zvezi s tem, zakaj meni, da je islam vera laži, nasilja in prevar, je navedel, da v njihovi državi islam deluje nasilno, da ne more vsakdo imeti svoje vere in da so posti obvezni - če kogarkoli dobijo, da v času Ramadana jé, je ta lahko bičan. Nimajo svobode ali se želijo postiti, ali ne. Veliko je tudi prevar v vsakdanjem in tudi poslovnem življenju. Odnosi niso korektni. Sedem mesecev preden je zapustil Iran, je spoznal krščansko vero preko prijateljev, ki so bili tudi spreobrnjeni v krščanstvo. Na začetku se je samo spoznaval z vero, nato pa je redno obiskoval domačo cerkev. V Iranu ni bil krščen, ker te možnosti ni imel. Na osebnem razgovoru 25. 10. 2016 je s tem v zvezi izpovedal, da je pred približno sedmimi meseci spoznal krščansko vero preko prijatelja, ker je tudi spreobrnjenec. Pred tem mu je večkrat govoril o krščanski veri, vendar tožnik tega ni jemal resno, ker je bil do vseh ver pesimist. Pred sedmimi meseci pa se je začel resno zanimati za to vero. Na osebnem razgovoru 25. 10. 2016 je še dodal, da odkar je njegov prijatelj, ki ga je navdušil nad krščanstvom, postal kristjan, je tožnik opazil, da je bil drug človek kot prej. Večkrat je hodil v tožnikovo trgovino, pogovarjali so se, govoril mu je o krščanstvu in ga tudi peljal k svojim prijateljem, ki so bili kristjani. Tako je tožnik počasi začel verjeti v krščanstvo. Glede prijatelja F. F., ki ga je spoznal s krščansko vero, je na osebnem razgovoru še izpovedal, da je izvedel za prijateljevo spreobrnjenost v krščansko vero sicer dve do tri leta nazaj, vendar najprej na to ni bil pozoren. Na vprašanje, kaj mu je govoril ta prijatelj o krščanstvu, je povedal, da mu je, ko je videl, da tožnik ni pravi musliman, saj ni delal verskih obveznosti, poleg tega je grešil in ni bil veren, večkrat ponudil, naj se spreobrne v krščansko vero, ker je boljša. Naštel mu je razlike med krščanstvom in islamom, vendar ga tožnik ni jemal resno. Sedem mesecev pred svojim odhodom iz Irana pa je spremenil svoje mnenje, saj je na svojem prijatelju F. F. videl spremembe. Pred spremembo je bil on namreč še slabši kot tožnik, odkar je postal kristjan, pa je drugačen. Govoril mu je, da je krščanska vera vera ljubezni, brez nasilja in da naj študira in se odloči spreobrniti v krščanstvo. Tako se je tožnik res odločil. Njegov prijatelj F. F. je postal bolj poduhovljen, govoril je o Bogu. Na vprašanje, ali mu je prijatelj dal prebrati kakšno versko knjigo, je odgovoril, da mu je predstavil satelitski program z imenom Mohabat (ljubezen) in mu je predlagal, da študira preko interneta, čeprav je internet cenzuriran, vendar se da s posebnimi programi cenzuro razbiti. Izpovedal je, da je ta program gledal doma, v svoji sobi. Pred starši ga ni gledal, ker oni o tem niso vedeli nič. Šele ko je bil v Turčiji, je mami povedal, da je spremenil vero, in sicer zato, ker mu je povedala, da so ga dvakrat iskali doma in želeli vedeti, kaj je zagrešil. Na osebnem razgovoru je tudi povedal, da je bil vzgojen v muslimanski veri, ni pa upošteval pravil, ki iz te vere izhajajo, in sicer se ni udeleževal verskih obredov. Do določene starosti, in sicer do okoli osemnajstega leta, ko je šel služit vojaški rok, so ga prisilili, da je moral moliti, čeprav ni znal, potem pa niso več pritiskali nanj. V času, ko je živel v Iranu, ni imel konkretnih težav z oblastmi, policijo. Od trenutka, ko je sprejel novo vero, pa je pričakoval, da bodo imele oblasti z njim težave in ne on z njimi. S tem v zvezi je zaslišan na naroku 22. 1. 2019 izpovedal enako, in sicer, da je krščansko vero spoznal preko prijatelja F. F., in pojasnil, da sta z njim skupaj odraščala. Povedal je, da sta se približno tri ali štiri leta pred tožnikovim odhodom iz Irana pogovarjala o krščanski veri in da mu tožnik ni verjel, kar mu je govoril o tej veri, in sicer do približno sedem mesecev pred odhodom iz Irana. Sedem mesecev pred odhodom iz Irana pa je tožnik začel raziskovati krščansko vero. Poudaril je, da odkar je spoznal domače cerkve v Iranu, srčno verjame v krščansko vero. Dodatno je pojasnil, da je rojen v islamski državi in da je bil v tem času, ko je bil musliman, zelo izgubljen človek. Ko se je rodil, so ga avtomatično vpisali v družinsko knjigo, da je musliman. Na začetku ni mogel verjeti in sprejeti islamske vere. Bil je zelo izgubljen v življenju. Oba z njegovim prijateljem F. F. sta bila izgubljena. Ko pa je videl F. F., ko je spremenil vero in sprejel krščansko vero, je videl veliko spremembo pri njemu, njegovo stanje se je zelo spremenilo, začel je z veliko boljšim načinom življenja. V začetku prijatelju ni verjel, kar mu je govoril o krščanski veri. Kasneje, približno sedem mesecev pred odhodom iz Irana, pa mu je začel verjeti.

Obiski domačih cerkva v Iranu in pobeg iz domače cerkve

19. V prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da na začetku ni hodil v domačo cerkev, ker ga niso povabili, dokler niso bili prepričani, da dejansko želi spremeniti vero. Vse skupaj je bil desetkrat pri molitvah. Dobivali so se na različnih lokacijah, in sicer so se preko aplikacije „Whatsup“ dogovorili isti dan, kje bo molitev. V domačih cerkvah so molili in se pogovarjali o krščanski veri. Poglabljali so vero in nauk. Župnik je bil v civilu in jih je učil. Dvajset dni preden je zapustil Iran, je bil v domači cerkvi na molitvi, ko je vdrla iranska tajna služba, vendar mu je uspelo pobegniti. Tudi njegovemu prijatelju je uspelo pobegniti, ostale vernike pa so odpeljali. Potem se je skrival, ni šel domov. Na osebnem razgovoru 25. 10. 2016 je s tem v zvezi izpovedal, da je trajalo dva do tri mesece, da so mu zaupali in ga povabili v domačo cerkev. Razlog za njihovo nezaupljivost je v tem, da iranska tajna policija večkrat koga pošlje pod krinko, da bi pridobil informacije o krščanstvu. Zato so zelo previdni. Tako je začel hoditi v domačo cerkev. Na osebnem razgovoru je še dodal, da se je župnik z njim osebno pogovarjal izven cerkve, da se je prepričal, da si res želi v to vero. Opisal je tudi svoj prvi obisk domače cerkve, in sicer je bilo to v hiši, ki je imela samo pritličje, v prostoru so molili. Bilo je več ljudi, vse mu je bilo novo, a bilo mu je všeč, ker je čutil duhovno atmosfero, bilo je iskreno in ta iskrenost ga je pritegnila. V tej sobi ni bilo razen Biblije drugih znakov, na primer fotografije Jezusa ali križ. Tega ni videl. Bila je preprosta soba in preprosti ljudje. V to hišo je prišel s svojim prijateljem. Tudi ob tem prvem obisku domače cerkve je srečanje vodil brat G. G.. Opisal je tudi potek obreda, in sicer so molili, ko je vodja izbral eno poglavje iz Biblije, je to prebral in jim interpretiral, nato so se o tem pogovarjali in primerjali z islamom, iskali razlike. Vsi obredi so bili podobni opisanemu. Obrede pa so imeli na različnih lokacijah zaradi varnostnih razlogov. Lokacije teh cerkva točno ne ve, povedal pa je, v katerem delu mesta so bile. Na osebnem razgovoru je tudi natančno povedal, kje je bila zadnja cerkev, kajti dobivali so se vsakič drugje. Vse skupaj so se dobili desetkrat v domači cerkvi. Opisal je dogodek tistega dne, ko je nato pobegnil. In sicer je dopoldne dobil SMS preko aplikacije „Whatsup“ iz neznane številke. Kličoči se je predstavil kot brat G. G., to je bil njihov župnik, in mu povedal, da se tega dne dobijo ob 17.30 na trgu. Svojega prijatelja je vprašal, kdo je to in ali je res brat G. G.. Rekel je, da mu je res on dal tožnikovo telefonsko številko in da se ob 17.30 dobijo pri prijatelju doma in nato ob 18.00 uri na trgu ter gredo skupaj v domačo cerkev. Tako je bil ob 17.30 pri prijatelju, skupaj sta se odpravila na trg, nekaj minut sta bila v avtu, ko se je brat G. G.s svojim avtom približal njihovemu avtu. Ko so ga prepoznali, so takoj zapeljali za njim. Šli so v ulico H. in nekje v sredini ulice parkirali, nato odšli v hišo, ki je imela bela vrata. Naprej je bilo dvorišče, veliko drevo, nato so vstopili v hišo. Na desni so šli skozi sobo, v kateri so že bili trije ljudje, ki jih tožnik ni poznal. Vstopili so tožnik, brat G. G. in tožnikov prijatelj, ki mu je bilo ime F. F.. Začeli so z molitvami in zelo kmalu je zazvonil telefon brata G. G.. Samo nekaj besed je rekel in nato jim je povedal, da bo takoj sedaj vdrla policija. Vstali so, tudi obuli se niso in vsi, tudi tožnikov prijatelj, so na dvorišču odšli do zidu, ki je bil nizek. Tožnik je šel s prijateljem. Skočil je na zid in na streho druge hiše. Za seboj je slišal, da je nekdo v civilu, neznanec, rekel: "Stoj!", česar ni upošteval in je šel naprej. Takoj za hišo je bila naslednja hiša, ki je tudi imela dvorišče in s prijateljem sta skočila na to dvorišče, na katerem je bila starejša gospa, ki ju je začudeno in prestrašeno gledala. Nista je upoštevala, odprla sta vrata in odšla na ulico. Takoj sta bežala v nasprotno smer. Po nekaj ulicah sta tekla in prišla na glavno cesto, najela avto in odšla. Na poti mu je prijatelj rekel, da ne sme iti domov, da sta v nevarnosti. Nekje sredi poti je njegov prijatelj izstopil iz avtomobila in tožnik od takrat dalje ne ve, kam je šel. Sam je poklical drugega prijatelja z imenom I. I., ki mu je ponudil, da pride k njemu. Na zadnjem obisku domače cerkve jih je bilo šest, skupaj z bratom G. G.. Po tem, ko so se razbežali, je videl pripadnika tajne policije, ki je poskušal preplezati vrata. Na vprašanje, kako je vedel, da je ta oseba pripadnik tajne policije, je izpovedal, da je bilo to očitno, čeprav je v Iranu kaos zaradi zakonov, vendar tega ne počne nihče, da bi gledal čez zid koga drugega. Kaj se je nato zgodilo z bratom G. G., tožnikovim prijateljem ter preostalimi tremi, ki so bili z njimi ob zadnjem obisku domače cerkve, ni vedel povedati. Njegov prijatelj, s katerim je bil v domači cerkvi, je imel nato ugasnjen telefon. Tudi na naroku 22. 1. 2019 je tožnik skladno opisal svoj zadnji obisk domače cerkve v Iranu. Izpovedal je, da je bil zadnjič v cerkvi približno tri mesece pred odhodom iz Irana oziroma kot je na izrecno vprašanje pooblaščenke toženke pojasnil, da je s tem mislil, da je potreboval tri mesece od tega dogodka, da je prišel v Slovenijo, in sicer se je ta dogodek zgodil v četrtek po evropskem štetju, (kar pomeni v Iranu petek, takrat je tam vikend), in sicer ob 17.30. Naslov, na katerem so bili, je v mestu Shiraz. Na tem naslovu, na sredini ulice, je hiša z belimi v vrati, ki ima dvorišče in v pritličju je bila soba, v kateri je bila domača cerkev. Tega dne je ob 12.00 uri dobil sporočilo po aplikaciji „Whatsup“ od brata G. G., ki mu je pisal, da imajo sestanek, na katerega mora priti. Vendar je izpostavil, da sam bratu G. G. nikoli ni dal svoje telefonske številke, saj se je glede obiskov v hišnih cerkvah vedno dogovarjal z F. F. (to je s prijateljem, ki ga je spoznal s krščansko vero). Takoj, ko je prejel sporočilo, je poklical prijatelja F. F., ki mu je potrdil, da je bratu G. G. on dal tožnikovo telefonsko številko. Skupaj z F. F. je šel z avtomobilom. G. G. pa je prišel s svojim avtom. Ko so prišli v domačo cerkev, so bile tam še tri osebe, ki jih je tožnik takrat prvič videl. Ko so se spoznali (pozdravili in rokovali) ter sedli, so začeli moliti Oče naš. Brat G. G. je začel brati Sveto pismo in čez nekaj minut je zazvonil njegov mobilni telefon. Dodal je, da je vedno, ko so se dobili v domači cerkvi, vprašal prijatelja F. F., ali je to varno in mu je zagotavljal, da imajo vedno nekoga zunaj, če pride policija ali se zgodi karkoli drugega, da jim to sporoči. Ko je tistega dne brat G. G. prejel klic, ki je trajal samo par sekund, mu je kličoči povedal, da so prišli policisti in da morajo zbežati. V Iranu so hiše nizke, F. F. je splezal preko zunanje stene dvorišča, nato na streho. Pojasnil je, da so pri njih hiše nižje in da se držijo skupaj. Najprej je F. F. splezal gor in zbežal. Zbežal je s strehe te hiše na streho sosednje hiše, nato na dvorišče in za tem po ulici. Bežala sta skupaj, eden za drugim. Ko je bil tožnik sam na strehi, je slišal policista, ki mu je zakričal, da se mora ustaviti, vendar je zbežal in se ni ustavil. Ko sta zbežala, sta šla s taksijem v okolico mesta B, F. F. pa je tožniku povedal, da policist zdaj ve zanju in da če ostaneta tam, je zanju zelo nevarno. Rekel mu je, da je bolje, da zbežita iz države. Izpostavil je, da če policisti najdejo v hiši Sveto pismo, to predstavlja kaznivo dejanje in če bi ju prijeli, ko bi izvedeli, da sta kristjana, ker imata Sveto pismo, se v Iranu to šteje za MORTAD, to pomeni sovražnik islamske vere. Na tej podlagi bi ju lahko ubili, obesili.

Zapustitev izvorne države

20. V prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da mu je prijatelj, ki je tudi pobegnil, svetoval, da ne sme oditi domov in naj čimprej zapusti državo. Pripravljati se je začel na pot, našel je tihotapca, ki jim je obljubil, da jih bo odpeljal v Avstrijo. Skrival se je pri prijateljih v kraju D. Povedal je tudi, da v Iranu ne bi mogel oditi v kakšen drug kraj, ker je iranska tajna služba zelo močna in vsakogar najde kjerkoli v Iranu. Sicer pa je bilo njegovo finančno stanje v Iranu dobro, imel je najeto trgovino z oblačili in posel je bil v redu. Poudaril je, da je bil v Iranu preganjan zaradi vere. Na osebnem razgovoru 25. 10. 2016 je na vprašanje, kje je dobil denar za nezakonito pot, povedal, da je imel v svoji trgovini gotovino in da se je s tem denarjem odpravil na pot. Iran je zapustil, ker je spremenil svojo vero iz islama v krščanstvo in zato je imel težave s policijo, ker je v Iranu kazen za spreobrnjence smrt. Na osebnem razgovoru je s tem v zvezi izpovedal, da je pri prijatelju I. I. ostal približno dvajset dni, in sicer do odhoda iz Irana. O spremembi vere prijatelju I. I. ni govoril, povedal je le, da ima težave s policijo, saj ni vedel, kako bi reagiral, ker so vsi muslimani in ni vedel, ali bi razumel. I. I. mu je našel sprovajalca, odšel v njegovo trgovino in pobral denar ter 6.000.00 EUR zamenjal, 3.000.000,00 iranskega denarja pa ni zamenjal, ker je bilo rečeno, da ta denar da sprovajalcu. Tistega dne, ko je odšel iz Irana, ga je njegov prijatelj I. I. odpeljal v Teheran. Dogovorjeni so bili na trgu. Ko je bil tam, je takoj šel v avto sprovajalca, ki je imel zatemnjena stekla in takoj sta se odpravila proti meji. Ko se je zbudil, je bil že v Bakuju. Nato se je z avtobusom odpravil proti Istanbulu. Na vprašanje, zastavljeno na osebnem razgovoru, kako naj bi oblasti vedele, da je spremenil oziroma želel spremeniti vero, je izpovedal, da glede na to, da so druge vernike odpeljali, je prepričan, da bi pod pritiskom in mučenjem izdali, kdo so bili drugi člani, udeleženi v cerkvi. Poleg tega je bila njegova telefonska številka shranjena v telefonu brata G. G.. Mama mu je po telefonu povedala, da so vdrli v njihovo hišo in če vdrejo v hišo, iščejo osumljeno osebo. To mu je povedala, ko je bil v Turčiji. Povedala mu je tudi, da so jo vprašali, kje je in naj se prijavi policiji. Doma so ga iskali dvakrat. Če pride policija dvakrat, ne pridejo še enkrat, temveč imajo nato hišo pod nadzorom. Na naroku 22. 1. 2019 je tožnik s tem v zvezi izpovedal, da sta se z F. F. ločila, ko sta prišla v okolico mesta B. F. F. mu je rekel, da bo zbežal. Tožnik je poklical drugega prijatelja po imenu I. I., s katerim sta bila prav tako prijatelja od otroštva. Ko mu je povedal, da ima težavo s policisti, in ga prosil, če lahko pride za nekaj časa k njemu, je to sprejel. Na poti do I. I., še v taksiju, je iz telefona odstranil SIM kartico, da ga ne bi mogli izslediti. Približno dvajset dni je bil pri I. I.. Med tem časom je iskal tihotapca, ki bi ga spravil iz države. I. I. ga je peljal s svojim avtom v Teheran, in sicer do mesta, na katerem je bil dogovorjen s tihotapcem. S tihotapcem je z njegovim avtom odšel do meje. Najprej sta prišla v mejno vas, kjer sta počakala in spravil ga je na azerbajdžansko stran meje. Staršem je za svojo spreobrnitev vere povedal, ko je prišel v Turčijo, in sicer je iz Istanbula poklical svojo mamo, ki ga je vprašala, kaj je naredil iranski oblasti, da so imeli doma dvakrat hišno preiskavo. Povedala mu je, da njihovo hišo neprestano nadzorujejo.

Glede vabila na sodišče v Iranu (priloga A7 in prevod priloga C1)

21. Na naroku 22. 1. 2019 je tožnik s tem v zvezi izpovedal, da je ta dokument prejel enkrat v letu 2017 po elektronski pošti od sestre. O tem je takoj obvestil svojo pooblaščenko. Z njo je govoril s pomočjo prijatelja J. J., ki se je z njegovo pooblaščenko pogovarjal v angleščini. Original tega dokumenta so mu poslali iz Irana, in sicer mu ga je poslala sestra K. K.. Original so dali v knjigo in mu ga poslali. Ko pa je tu preko svoje socialne delavke E. E. dobil pošto in jo pred njo tudi odprl, je videl, da manjka original dokumenta. Ker mu je sestra rekla, da je dokument poslala, prišel pa ni, tožnik sklepa, da so v Iranu pošiljko odprli in original dokumenta vzeli ven. Tožnik je potrdil, da gre za knjigo, vrečko in kuverto, v kateri bi moral biti original dokumenta (priloge A9, A10, A11). Ko so mu knjigo poslali, je imela še posebno zaščito. Original tega dokumenta je bil namreč med knjigo in zaščito oziroma med ovitkom in platnico te knjige. Ko pa je tožnik pošto prejel, je bila kuverta že odprta, knjiga pa poškodovana, in sicer sta na sredini zadnje in prve strani platnice luknji – tožnik predvideva, da od noža, s katerim so želeli preveriti, ali se tam še kaj nahaja. Na vprašanje, kako je vedel, da je v tej pošiljki vabilo za prihod na sodišče, je povedal, da mu je sestra rekla, da je dobil iz sodišča vabilo, da mora iti na sodišče. Povedal je, da je bila kuverta A10 v vrečki (priloga A11). Ko je pošto prejel, je bila kuverta (priloga A10) odprta, vrečka (priloga A11) pa je bila zaprta, preden jo je sam odprl v navzočnosti gospe E. E.. Preden so ta dokument poslali po pošti, ga je sestra fotografirala in scan tožniku poslala po elektronski pošti. Takrat ga je pokazal prijateljem v Sloveniji, ki so mu svetovali, naj ga prinese in dokaže, da so ga vabili s sodišča. Kdaj datumsko je to bilo, pa se ne spomni. Vmes je namreč izgubil mobitel, kar je povedal tudi svoji pooblaščenki. Takrat je tudi pozabil svoje geslo za elektronsko pošto, zaradi česar ni mogel več pridobiti dokumentov oziroma datumov elektronske pošte, ki jo je prejel, preden je izgubil telefon.

22. V zvezi z okoliščinami prejema tega vabila je sodišče na naroku 2. 4. 2019 zaslišalo predlagano pričo, tožnikovo socialno delavko E. E.. S tem v zvezi je izpovedala, da je v njeno pisarno prišel tožnik s pošto, po njenih podatkih je to bilo 28. 6. 2017, kar je preverila, ko je prejela vabilo na to obravnavo, in ji povedal, da je dobil dokumente od družine, da so to dokumenti od sodišča v Iranu in da jih bo uporabil kot dokazno gradivo. Potem je to pošiljko pred njo v njeni pisarni odprl. Večjo kuverto oziroma vrečko je odprl, notri je bila navadna papirnata kuverta, že odprta, malo razcefrana in v tej kuverti je bila knjiga. V tej knjigi je tožnik, kot ji je kasneje povedal, pričakoval dokumente, o katerih ji je govoril, pa jih ni bilo. Spominja se, da je bila pošiljka večja, ni bila navadna ter da je imela knjiga na notranji strani platnic luknjice. Kot se spomni, je tožnik, ko je prišel k njej v pisarno, prinesel originalno zaprto plastično vrečko. Pri tem je poudarila, da se njej takrat ni zdelo nič nenavadnega, je pa res, da ni bila pozorna, kako tožnik to odpira, čeprav ji ni izgledalo nič čudnega. Izpostavila je, da je bil tožnik v velikem šoku, da je izrekel par kletvic in je rekel, da so imeli očitno na pošti v Iranu kontrolo pošiljk ter dokumente iz sodišča vzeli ven. Rekla mu je, da če ima takšno interpretacijo, je o tem potrebno obvestiti naprej njegovo pooblaščenko oziroma sodišče, ker takrat je bila tožnikova zadeva že na sodišču. Povedala je, da mu je verjela in da je to, kar je videla, potrjevalo njegov šok. Kot se spomni, tožnik pri odpiranju plastične vrečke (priloga A11) ni imel pripomočka oziroma se priča s tem v zvezi ne spomni nič posebnega. Ne more pa z gotovostjo potrditi, da ni imel pripomočka. Povedala je tudi, da je v navadi, da prosilci, ko prejmejo pošto, o tem obvestijo socialno delavko in pošto odpirajo skupaj z njimi, in sicer predvsem zaradi tega, če je pošta poslana iz Slovenije, skupaj s socialno delavko odpirajo zaradi prevodov, če pa gre za dokazno gradivo iz njihove države, potem pa je odvisno od zaupanja, ki ga imajo do svoje socialne delavke. Potem skupaj predebatirajo, kaj narediti, ali poslati na PIC oziroma lastni PIC-ovi svetovalki. Poudarila je, da se prosilci dostikrat počutijo bolje, da pošiljke odpirajo skupaj s socialnimi delavkami. To je sicer različno, vendar se dostikrat socialna delavka seznani tudi z vsebino, včasih pa tudi ne. Če pride pošta v tujem jeziku, npr. v farsi, potem pač ve, kar ji povejo prosilci. S tožnikom sta vedno komunicirala v polomljeni angleščini. Kljub temu pa je prepričana, da sta se razumela. Pojasnila je, da je namreč tožnik to zgodbo oziroma ta dogodek neprestano ponavljal, tako da si težko predstavlja, da bi prišlo do nesporazuma, saj je bil večkrat pri njej v pisarni, skupaj sta pisala pooblaščenki, pa tudi drugim je razlagal o tem. To je bila takrat najpomembnejša tema. Povedala je tudi, da sta se s tožnikom, še preden je dobil to pošiljko, pogovarjala o tem, da je dobil vabilo sodišča v Iranu.

Značilnosti krščanske oziroma evangeličanske vere

23. V prošnji za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je krščanstvo vera ljubezni in miru. Pozna Jezusa Kristusa in njegovih dvanajst apostolov, njegovo življenje, rojstvo ter ponovno vstajenje. Povedal je, da je Jezus Kristus po treh dneh od dneva pokopa zaradi križanja ponovno vstal. Ime verske knjige je Biblija, stara zaveza pa je Tora. Na osebnem razgovoru 25. 10. 2016 je s tem v zvezi izpovedal, da se je na internetnem programu Mohabat v Iranu seznanjal s krščanstvom. Tako je izvedel, da se vse začne in konča z ljubeznijo. Če verjameš v krščanstvo, se ti vsi grehi oprostijo. V islamu pa nasprotno, moraš za svoje grehe odgovarjati na drugem svetu. V krščanski veri so vsi ljudje bratje in sestre, v muslimanski pa so bratje in sestre samo muslimani. Načelo islama je oko za oko. Tistega, ki ni musliman, se lahko ubije. Koran govori samo o ubijanju. Krščanska vera pa govori o ljubezni in o tem, da je treba imeti rad celo sovražnike. Povedal je, da je edina rešitev za človeka vera v Jezusa Kristusa. Na osebnem razgovoru je tudi poudaril, da je v Iranu resnično verjel v Jezusa Kristusa. Zaslišan na naroku 22. 1. 2019 je izpovedal, da se je krščanske vere učil preko protestantske veje oziroma so ga na ta način učili. Po lastnih raziskavah je tudi ugotovil, da je protestantska vera zelo sproščena in ni zahtevna. Tako je preko Svetega pisma zelo blizu Bogu. Ortodoksna in katoliška vera pa sta zelo zahtevni. Vedel je povedati, da je začetnik protestantske vere Martin Luther iz Nemčije, in sicer približno petsto let nazaj.

Prakticiranje evangeličanske vere v Sloveniji

24. Na osebnem razgovoru je s tem v zvezi izpovedal, da se je po prihodu v Slovenijo krstil in poglabljal vero. Ima tudi prijatelje v Iranu in njihove telefonske številke, tudi širi vero. Krstil se je v evangeličanski cerkvi pri bratu D. D.. Odkar je v Sloveniji, evangeličansko cerkev obišče skoraj vsak teden, in sicer ob nedeljah ob 11.00 uri, ko se začne bogoslužje. Glede obreda krsta je povedal, da so imeli prevajalca L. L., ki je prevajal, kar je oče D. D. govoril. Ko ga je vprašal, ali verjame v Jezusa Kristusa, je rekel da. Na vprašanje, ali verjame, da je Jezus Kristus križan zaradi naših grehov in če verjame v Sveto Trojico, je odgovoril, da. Nato je bil z imenom svete trojice krščen. Povedal je, da so bili poleg njega krščeni še drugi ljudje. Bilo jih je sedem ali osem, vsi so bili Iranci, prosilci. Pred krstom priprav v cerkvi ni bilo, je pa bil pred krstom v tej cerkvi enkrat, in sicer ko se je vpisal v seznam za krst. Pozna molitev Oče naš, ki jo je tudi povedal v farsi jeziku. Biblijo v farsi jeziku mu je dal oče D. D. pred štirimi meseci in jo prebira. Povedal je, da se je v Iranu zavedal, kaj počne in kakšne so posledice, če spremeni vero. Vendar mu je večno življenje bolj pomembno kot posvetno življenje, kot je rekel Jezus Kristus. Preden pa je v Iranu spremenil vero, ni imel nobenih težav. Zaslišan na naroku 22. 1. 2019 je v zvezi s prakticiranjem krščanske vere v Sloveniji izpovedal, da vero vidi kot smer življenja. Tako kot je spremenil svojo vero in je sam stopil na boljšo pot, tako tudi on vabi druge ljudi in jim želi najboljšo pot in jih spoznava s krščansko vero. Poudaril je, da se še vedno uči in hodi v cerkev, da bi se več naučil o krščanski veri, in sicer hodi v ljubljansko cerkev k duhovniku D. D.. Iranci se z njim dobivajo v cerkvi vsako soboto popoldne na molitvi. Vsak od njih ima Sveto pismo v farsi jeziku. Konkretno je opisal, da jim duhovnik pove, na kateri strani morajo odpreti Sveto pismo, se učiti in brati. Pojasnil je, da toliko že razume slovensko, da ve, katero stran oziroma številko v Svetem pismu morajo odpreti. Poudaril je tudi, da je v Sloveniji svoboden, da lahko svobodno bere in širi krščansko vero na internetu ter da so aktivni tudi v cerkvi, kjer imajo svojo skupino in hodijo v cerkev.

25. V zvezi s tožnikovo spremembo vere in prakticiranjem evangeličanske vere v Sloveniji je sodišče na naroku 2. 4. 2019 zaslišalo pričo, škofa evangeličanske cerkve D. D.. Izpovedal je, da tožnika pozna od leta 2016, ko se je pridružil skupini iranskih azilantov, ki so že hodili v njihovo cerkev in izrazil željo, da bi spremenil religijo in se dal krstiti v njihovi cerkvi. Ve, da je bil prej islamske veroizpovedi, saj to vpraša vsakega posameznika, ki se želi krstiti in s tem pristopiti h krščanski protestantski veroizpovedi. Vsakega posameznika vpraša tudi o razlogih za spremembo veroizpovedi in pri vseh, ki so pristopili podobno kot tožnik, je bil vzrok za sprejem krščanske veroizpovedi v zakramentu krsta v spoštovanju svobodne demokratične religije in nestrinjanje z odnosom njegove dozdajšnje veroizpovedi. Vsi, ki so bili krščeni v evangeličanski cerkvi, so v grobem poznali krščanski protestantski način verovanja že z doma, tako so škofu vsaj povedali. Konkretno za tožnika se ni spomnil, poudaril pa je, da je pri vseh želja po svobodnem izražanju v veri. Želijo živeti svojo versko prakso v svobodni demokratični cerkvi, kjer se spoštuje osnovna demokratična pravila in človekove pravice. Poudaril je, da imajo bogoslužja ob nedeljah in praznikih ter občasna srečanja. Seznama, kdo od konkretnih vernikov se udeleži bogoslužja posamezno oziroma vsako nedeljo, ne vodi. Lahko pa pove, da se tožnik redno udeležuje bogoslužja in ostalih občasnih srečanj, ki jih pripravljajo z domačimi verniki. Glede teh srečanj (5x -6x na leto) je izpovedal, da se verniki družijo ob kavi, piškotih. Tudi teh srečanj se tožnik redno udeležuje in jih tudi pomaga pripravljati (organizacijsko: očistiti, pomiti posodo, pripraviti srečanje). Zadnje tričetrt leta pa pripravlja tako imenovane biblične ure samo za skupino iranskih vernikov, na katerih gredo skozi Sveto pismo in ga spoznavajo. Vsem je priskrbel sveta pisma in nekaj ostale literature v farsi jeziku, kar je dobil preko Svetopisemske družbe Slovenije, ki se ukvarja s prevajanjem Svetega pisma in je del Svetovne svetopisemske družbe s sedežem v Londonu. Oni skrbijo za sveto pismo v vseh možnih jezikih. Skozi biblične ure jim želi razložiti pomen Svetega pisma in predvsem, da je vera način življenja. Kaj pomeni biti veren. Kaj zahteva krščanski način izražanja vere na protestantski način danes. To poteka tako, da preberejo ali preko spleta poslušajo odlomke Svetega pisma v njihovem jeziku in s pomočjo tako imenovanih prevajalcev. Največji problem je namreč jezik. Nekateri že lepo razumejo slovenščino, nekateri angleško. Na nek način jih škof pripravi do diskusije, da razumejo za kaj gre. Od začetka opaža njihov zelo pozitiven odnos do duhovnosti - tudi konkretno tožnikov, in sicer do molitev oziroma ob molitvi, ob verskih obredih, opaža obračanje vase in k Bogu. To opaža med bogoslužji, in sicer med molitvami po njihovi gestikulaciji, in sicer se med molitvijo sklonijo, torej jemljejo, po domače rečeno, zadevo resno. Ne gre le za formalen obisk bogoslužja, ker kljub temu, da oni vsega ne razumejo, je pri njih vidno pozitivno sprejemanje verskega obreda. Med bogoslužji jim sicer občasno razdeli določene biblične tekste v njihovem jeziku, kljub temu pa bogoslužja ne morejo razumeti v celoti. Zato so začeli konkretno s temi bibličnimi urami posebej za iranske vernike. Pojasnil je, da jim na primer glede enakopravnosti med spoloma, ki je v njihovem domačem okolju velik problem, poskuša pojasniti, da je enakost med spoloma biblična norma, predvsem če si jo razlagamo kot protestanti. Do teh demokratičnih norm imajo zelo pozitiven odnos, s tem se strinjajo. Pogovarjajo se tudi npr. o vprašanju družin, kakšna je dolžnost posameznega človeka v pluralni družbi, kjer so različne veroizpovedi in različni svetovni nazori. Poskuša jim ta odnos vcepiti oziroma vcepiti, da je vera način življenja. Predvsem jih tudi skuša integrirati v župnijsko skupnost. Povezuje jih z ljudmi. V času begunskega vala je bila Evangeličanska cerkev v Sloveniji (v letih 2015, 2016) zelo aktivna. Prizadeva si, da bi jih domačini sprejeli kot enakopravne in da bi se integrirali med domače vernike in širše v slovensko družbo. Tudi po bogoslužju se včasih dobijo na kavi ali pa brez kave in se zelo kulturno, vljudno pozdravijo, spregovorijo kakšno besedo in domači verniki jih sprejemajo. Zaveda se, da spremeniti religijo ni enostavno, sploh v njihovem primeru - iz islama v krščanstvo, in sicer ne zaradi njih, temveč zaradi njihovega okolja. Bistveno je, da gre pri tem za svobodno človekovo odločitev oziroma pravico, v tem smislu jih škof vodi. Vsak človek ima pravico verovati svobodno. Glede krsta je povedal, da je zanj merodajen podatek, ki je razviden iz identifikacijskega dokumenta, ki je bil izdan v azilnem domu. Za krst se vsak posameznik odloči sam. Uradnih priprav na krst ni. Med krstom jim zastavi dve vprašanji, in sicer ali se je za krst odločil po svoji vesti in če se želi krstiti ter če obljubi, da bo svoje versko življenje živel na osnovi učenja evangeličanske cerkve. Če na ta vprašanja odgovori pozitivno, je to dovolj. Pred krstom se tudi vpraša, ali je to svobodna odločitev, torej da ni občutka, da je zadaj kakršnakoli prisila. Pozitiven odgovor je merodajen. V tem primeru gre namreč za krst polnoletnih, odraslih oseb. Tudi pri Slovencih, če kdo pride in želi spremeniti svojo versko pripadnost, je način isti. To je zanj, kot duhovnika, normativ, dovolj. Gre namreč za odrasle osebe, ki ravnajo po svoji vesti in svojo odločitev prevzamejo na svojo vest. Kolikor tožnika pozna osebno, je njegov odnos do krščanstva podoben - v smislu kot je opisal. Povedal je, da se včasih z njimi sporazumeva v slovenščini - iranščini ali slovenščini - angleščini - iranščini. Konkretno s tožnikom se ne spominja. Pomembne dele krsta ima tudi v angleščini. Poudaril pa je, da pri krstu krščenec ni sam. Vedno so bili prisotni drugi iranski verniki. Nikoli se ni zgodilo, da bi bil krščenec sam. Že zaradi jezika, vedno je škof vprašal, na kakšen način bodo krščencu približali oziroma povedali sam akt krsta. Bistvo je, da krščenec razume ta osnovna vprašanja. Poskušal je sicer najti prevajalca, ko je videl, da bo z jezikom problem. Vendar je zelo težko. Ampak končni cilj je, da krščenec razume. Povedal je, da je imel občutek, da je tožnik že seznanjen z evangeličansko vero. Tudi s prijatelji - skupino so se o tem pogovarjali. Ocenjuje, da je tožnikova vera pristna. Vendar pa vsak ve zase. Sam misli, da tožnikova sprememba vere ni le navidezna. To je njegov občutek, kolikor tožnika pozna. Je pa človekovo vero nemogoče 100 % ugotoviti. Kot duhovnik upošteva oziroma računa na človekovo vest. Povedal je tudi, da se bibličnih ur v povprečju udeležuje osem, devet, deset oseb na srečanje. Bilo jih je tudi že trinajst na posamični biblični uri, vendar ne vodi evidence oziroma liste prisotnosti, ker se mu to ne zdi potrebno. Ponavadi imajo ta srečanja ob sobotah ob 17.00 uri ali pa ob nedeljah. So pa željo po teh urah izrazili sami, zaradi spoznanja z religijo oziroma vero kot tako, da bi lahko diskutirali. Ko jih je vprašal o tej želji, so rekli, da bi najprej prebrali nekaj iz Svetega pisma, da jim škof to razloži. Torej so izrazili resno željo po spoznanju vere oziroma vsebine Svetega pisma in načina verovanja. V tem okviru so tudi izrazili željo po molitvi, in sicer da sam kot duhovnik moli in izrazi prošnjo tudi za njih ter da imajo tudi sami možnost moliti oziroma prositi in se zahvaliti. Na podlagi tega tudi ocenjuje, da je njihova želja po spremembi vere pristna in da ne gre zgolj za formalnost. Kot duhovnik namreč spremlja vernike in njihov odnos do vere - govori na splošno - tako dobi občutek ali vero res prakticirajo iz notranjosti, iz srca, ali pa gre le za tradicijo oziroma obisk bogoslužja zaradi tradicije oziroma raznoraznih drugih razlogov. To je pri njegovem poklicu zelo pomembno.

Glede objav na Facebooku (priloge A8 in A20 ter prevodi C2 do C10)

26. Na naroku 22. 1. 2019 je tožnik izpovedal, da ima natančen dan objave svoje spremembe vere na Facebooku v svojem mobitelu, in sicer je bilo to takrat, ko je prišel v Slovenijo, to je več kot dve leti nazaj. Ko je bil na poti, namreč ni imel dostopa do interneta. Pojasnil je, da so to molitve iz Svetega pisma, ki jih je objavljal na svojem profilu na Facebooku. Na desni strani na vrhu se vidi, da je to z njegovega Facebook profila.

Glede demonstracij pred iranskim veleposlaništvom (fotografiji – prilogi A 17 in A18)

27. Na naroku 22. 1. 2019 je tožnik izpovedal, da je organiziral te demonstracije približno tri mesece po tem, ko je prišel v Slovenijo. V bistvu je bil to njegov projekt. To je bilo, tako kot je navedeno na tem naroku predloženih fotografijah, 14. 5. 2016. Povedal je, da so med demonstracijami prišli slovenski policisti, ki so rekli, da se morajo umakniti, o čemer imajo posnetek. Pojasnil je, da so bile to demonstracije za svobodo ljudi v Iranu. Želeli so povedati, da imajo tudi oni svoj glas in želijo biti svobodni, zato so demonstrirali. Glede same organizacije demonstracij je izpovedal, da jih je organiziral on, vendar se je bal, da bi policisti izvedeli, kdo jih je organiziral, ni namreč hotel težav s policisti. Demonstracij so se udeležili ljudje iz azilnega doma in Kotnikove. Bilo jih je deset. Tožnik je kupil maske in napisal, kar je bilo na demonstracijah videti. Vse to je razvidno tudi iz posnetka, ki ga imajo. Povedal je, da niso imeli mask na obrazu ves čas demonstracij ter da je sam osebno povabil te ljudi, da so se udeležili demonstracij. To so bili tudi prosilci za azil oziroma dva od njih sta že imela priznan status. Z njim je demonstriral tudi M. M., ki je, poleg N. N., tudi objavil te demonstracije na youtube-u, kjer je posnetek možno pogledati.

Informacije o izvorni državi

28. Sodišče na podlagi pridobljenih informacij o tožnikovi izvorni državi ugotavlja, da je spreobrnjencem muslimanskega izvora v Iranu v krščansko vero (v nadaljevanju konvertiti) prepovedano udeleževanje bogoslužja v uradnih cerkvah. Konvertiti se zato zbirajo v neformalnih skupinah, kot so hišne cerkve. Takšna zborovanja so obravnavana kot protizakonita in v zvezi z njimi pogosto izvajajo racije, pripadnike hišnih cerkev pa aretirajo in jih zaslišujejo ter so pogosto obdolženi delovanja zoper nacionalno varnost ter obsojeni na zaporne kazni, tudi 10 do 15 let. V zadnjih desetih letih sicer zaradi spreobrnitve smrtna kazen ni bila izrečena. Če se konvertit v Iran vrne krščen in to javno naznanja, se lahko znajde v težavah. Ti primeri so povezani s kaznivimi dejanji zoper nacionalno varnost (kazensko preganjanje zaradi spreobrnitve v krščansko vero, dejansko pa gre za odrekanje svobode veroizpovedi). Širjenju božje besede in promoviranju hišnih cerkva se je treba izogibati – če konvertit aktivno udejanja svojo veroizpoved, se lahko znajde v težavah (ne pa, če to počne v zasebnosti). Če oseba moli samo v domačem okolju in svoje vere ne širi, potem ni ogrožena. Vendar je širjenje božje besede za evangeličanske skupine, katerim ti konvertiti pripadajo, pomembno, zato jih lahko v očeh oblasti takšno udejstvovanje spravi v tvegan položaj. Konvertitov, ki ne širijo božje besede in niso pripadniki hišnih cerkva, oblasti ne preganjajo, se pa lahko znajdejo v težavnem položaju, če jih oblastem prijavi družinski član. Če se konvertit po vrnitvi v Iran začne udeleževati cerkvenih dogodkov, pritegne pozornost in lahko postane tarča – organi ga bodo aretirali in zasliševali. Izrekajo se visoke varščine za izpustitev iz pripora (več deset tisoč USD). Krstni list kot dokaz o spreobrnitvi v krščanstvo pritegne pozornost oblasti in je lahko problematičen za konvertita, ki se vrne v Iran. Kristjani (posebej konvertiti) so še naprej tarča samovoljnih aretacij in zasliševanj zaradi z vero povezanih aktivnosti. Še vedno so podvrženi grobemu ravnanju, med pridržanjem pa so nekateri izpostavljeni hudemu telesnemu in psihičnemu mučenju. Sodstvo krščanske aktivnosti (npr. sestajanje v zasebnih domovih in branje svetega pisma oziroma komuniciranje s kristjani zunaj Irana) še vedno obravnava kot politično udejstvovanje, ki ogroža državno varnost Irana. Kristjani so tako še naprej v mnogih primerih obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni in/ali telesno kaznovanje (udarci z bičem)8. Dokazna ocena

29. Kot že povedano, tožnik kot razlog preganjanja ves čas postopka zatrjuje spremembo vere iz islamske, v kateri se je rodil - izpovedal je, da je bil po rojstvu avtomatično vpisan v družinsko knjigo kot musliman, v krščansko oziroma natančneje v evangeličansko vero, kar predstavlja razlog preganjanja po drugi alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom te določbe.

30. Sodišče ugotavlja, da je tožnik razloge za svojo spremembo vere, ki jih je sodišče povzelo točki 18 obrazložitve te sodbe, v postopku navajal in izpovedoval skladno, tako pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, kot na osebnem razgovoru in zaslišan na naroku 22. 1. 2019. Na osebnem razgovoru in na naroku 22. 1. 2019 je razloge zgolj, glede na postavljena vprašanja, dodatno pojasnil in konkretiziral. Vendar to ne pomeni, da jih je kakorkoli spreminjal. 31. Tudi obiske domačih cerkva je opisoval skladno tako pri podaji prošnje, kot na osebnem razgovoru in na naroku 22. 1. 2019, pri čemer je svojo izpovedbo tudi s tem v zvezi na osebnem razgovoru in zaslišanju na naroku, glede na postavljena vprašanja, konkretiziral. Natančno je opisal svoj prvi obisk domače cerkve ter način, kako so se za srečanja dogovarjali. Prav tako je zelo podrobno in skladno opisal tudi svoj zadnji obisk domače cerkve in njeno lokacijo ter potek srečanja do trenutka, ko je brat G. G. prejel telefonski klic in je tožnik s prijateljem pobegnil. Tudi njegov in prijateljev pobeg je opisal natančno in skladno.

32. Tudi okoliščine odhoda iz izvorne države in razloge za zapustitev Irana je tekom postopka navajal in izpovedoval skladno. Prav tako je skladno navajal, da je staršem, in sicer mami, šele ko je bil v Turčiji po telefonu povedal za svojo spreobrnitev vere ter da mu je povedala, da so imeli doma dvakrat hišno preiskavo ter da njihovo hišo nadzorujejo.

33. Sodišče dalje ugotavlja, da je tožnik tekom postopka tudi suvereno in pravilno odgovarjal na vprašanja v zvezi s poznavanjem osnov oziroma značilnosti krščanske oziroma evangeličanske vere. Tudi na naroku 2. 4. 2019 zaslišana priča, evangeličanski škof D. D., pri katerem je bil tožnik v Sloveniji krščen 13. 3. 2016 ter pri katerem v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani obiskuje bogoslužje in biblične ure, ki so organizirane praviloma ob sobotah posebej za iranske vernike, kar vse sta izpovedala tako tožnik kot priča D. D., je slednji povedal, da je imel občutek, da je tožnik že seznanjen z evangeličansko vero.

34. Sodišče tako na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je do tožnikove spremembe vere prišlo že v Iranu, pred tožnikovim odhodom iz Irana, ki se je zgodil zaradi racije v domači cerkvi. Tudi v tem delu, glede na skladnost tožnikovih izpovedb tekom postopka ter njihove skladnosti z informacijami o izvorni državi (glej 28. točko obrazložitve te sodbe), sodišče verjame, da je pri zadnjem tožnikovem obisku domače cerkve prišlo do policijske racije, v kateri je tožnik uspel pobegniti in nato čez dvajset dni zapustiti izvorno državo.

35. Nadalje pa je potrebno ugotoviti, da se je, kot že navedeno, tožnik po prihodu v Slovenijo in po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, krstil v ljubljanski evangeličanski cerkvi (krstni list se nahaja v upravnem spisu zadeve). Okoliščine krsta je tožnik prepričljivo izpovedal že na osebnem razgovoru, bolj podrobno pa še, ko je bil zaslišan na naroku 22. 1. 2019, potrdil pa jih je tudi škof D. D., zaslišan kot priča na naroku 2. 4. 2019 (glej obrazložitev te sodbe v točkah 24 in 25). Sodišče tako zavrača stališče toženke, da je tožnikov krst neprepričljiv oziroma je njegov namen zgolj ustvarjanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kar utemeljuje s tem, da se je krstil zgolj šest dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. S tem v zvezi je škof D. D. na naroku 2. 4. 2109 prepričljivo pojasnil, da v evangeličanski cerkvi ni posebnih priprav na krst. Prav tako je pojasnil okoliščine glede sporazumevanja in prevajanja (glej točko 25 obrazložitve te sodbe). Tako po mnenju sodišča zgolj dejstvo, da se je tožnik krstil le šest dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito, ob tem, da je, kot že navedeno, krščansko oziroma evangeličansko vero spoznal in prakticiral oziroma jo sprejel že v Iranu, ne zadostuje za zaključek, da je tožnik s krstom zgolj želel ustvariti okoliščine za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji.

36. Po presoji sodišča je tožnik prepričljivo pojasnil tudi okoliščine prejema vabila na sodišče (priloga A7 in prevod priloga C1). Iz prevoda scana tega dokumenta izhaja, da ga je izdalo sodišče v pokrajini Fars ter da je naslovnik tega vabila tožnik. Kot razlog za vabilo na sodišče je navedeno dejanje proti nacionalni varnosti; razširjanje neislamskih religij v javnih prostorih in vzpostavitev neislamske organizacije v javnem prostoru. Datum vabila je 26. 5. 2017. Tožnik sicer res v postopku ni predložil originala tega dokumenta, zato njegove pristnosti ni mogoče preveriti. Vendar sodišče ob tem, da je tožnik prepričljivo navedel okoliščine svojega zadnjega obiska v domači cerkvi in pobega po prihodu policistov ter ob upoštevanju v postopku pridobljenih informacij o izvorni državi ocenjuje, da je verjetno, da je tožnik dejansko prejel vabilo na sodišče s tem v zvezi. Tudi na naroku 2. 4. 2019 zaslišana priča, tožnikova socialna delavka E. E., je potrdila in prepričljivo potrdila tožnikovo izpovedbo v zvezi s prejemom in odpiranjem pošiljke, ki jo je prejel iz Irana od sorodnikov oziroma natančneje sestre in v kateri bi se moral nahajati original tega dokumenta, pa je bila pošiljka (kuverta A10) že odprta oziroma raztrgana. Pojasnila je tudi tožnikovo reakcijo ob tem, ko je pošiljko odprl (velik šok in kletvice), kar je po presoji sodišča logična reakcija v takem primeru in tudi dejstvo, da je o tem veliko in vsem govoril, je razumljiva, saj je šlo za pošiljko, ki je bila za tožnika izrednega pomena.

37. Sodišče tako zaključuje, da je podana tožnikova notranja konsistentnost, saj so njegove izjave, kot že povedano (glej točke 30 do 32 in 34 obrazložitve te sodbe) skladne. Podana pa je tudi zunanja konsistentost, saj izjave, ki jih je podal tožnik tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi na osebnem razgovoru in na zaslišanju 22. 1. 2019, ne odstopajo od preučenih informacij o izvorni državi. Glede nenavajanja dejstev, ki se nanašajo na demonstracije pred iranskoim veleposlaništvom in njegovih objav na Facebooku v upravnem postopku, pa je po mnenju sodišča tudi prepričljivo pojasnil, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku (glej obrazložitev v točki 13 te sodbe).

38. Ker tožnik že približno tri leta obiskuje obrede in se aktivno udejstvuje v skupnosti evangeličanske cerkve, preučuje Sveto pismo in krščanstvo (kar tudi pojasnjuje njegovo dobro poznavanje evangeličanske vere ter razlik med kristjani in evangeličani), hkrati pa iskreno, skladno in zavzeto opisuje, kaj mu pomeni krščanska vera v nasprotju z islamom, sodišče ne dvomi, da je njegova sprememba vere pristna. Da je tožnikova sprememba vere pristna, sicer ocenjuje tudi škof D. D., zaslišan kot priča na naroku 2. 4. 2019, ko je izpovedal, da sam misli, da tožnikova sprememba vere ni le navidezna, da pa človekove vere ni mogoče 100 % ugotoviti. Takšno mnenje je D. D. tudi pojasnil (glej obrazložitev v točki 25 te sodbe).

39. Od tožnika pa nikakor ni moč zahtevati, naj svojo veroizpoved v primeru vrnitve v Iran skriva (iz splošnih informacij o izvorni državi tožnika je razvidno, da težav načeloma ne bi smel imeti, če bi svojo vero prakticiral le v zasebnosti in vere ne bi oznanjal, razen če ga sorodniki ne bi naznanili oblastem). Po praksi Sodišča Evropske unije nobeno od pravil Kvalifikacijske direktive ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi in s tem zaščiti, ki mu jo direktiva zagotavlja s priznanjem statusa begunca.9 Ob tem je treba upoštevati, da je tožnik spremembo svoje vere objavil na svetovnem spletu, in sicer na Facebooku, kar izhaja iz fotokopij objav molitev iz Svetega pisma (priloge A8 in A20 ter prevodi C2 do C10), ter da se je po prihodu v Slovenijo udeležil demonstracij za svobodo ljudi v Iranu pred iranskim veleposlaništvom in jih celo organiziral (fotografiji - prilogi A 17 in A18), pri čemer je na demonstracije prišla policija. Tožnik je, glede na lastne izpovedbe in izpovedbe priče, škofa D. D., aktiven pri verskih aktivnostih v evangeličanski verski skupnosti, redno se tudi udeležuje nedeljskega bogoslužja in bibličnih ur za iranske vernike ter drugih srečanj v okviru evangeličanske verske skupnosti v (glej obrazložitev v točkah 24 in 25 te sodbe). Po presoji sodišča je tako tožnik izkazal, da je neodpovedljiv del njegove veroizpovedi, da svoje vere ne skriva, temveč da jo izvaja v javnosti, da se redno udeležuje bogoslužja in bibličnih ur, da aktivno sodeluje v življenju verske skupnosti in da tudi drugim osebam v njegovem okolju pomaga pri spreobrnitvi h krščanstvu.

40. Sodišče tako sodi, da je sprememba tožnikove vere pristna in trajna ter da izraža njegovo versko identiteto. Glede na prej navedene izpovedbe tožnika in priče, škofa D. D, je sodišče dobilo vtis, da se je tožnik dejansko poslovil od islama in se spreobrnil v krščanstvo.

41. Sodišče na podlagi splošnih informacij o izvorni državi tožnika ugotavlja, da je versko odpadništvo v Iranu sicer kaznivo, zanj je zagrožena smrtna kazen, ki pa se v zadnjih desetih letih ni izvršila. V primeru, da tožnik svoje spremembe vere ne bo skrival in bo širil svojo vero ter obiskoval hišne cerkve in pri tem vztrajal, kar izhaja iz njegovih izpovedb in čemur sodišče sledi, ter ob tem, da je vabilo na sodišče že prejel, čeprav glede na vse ostale ugotovljene okoliščine v tej zadevi sam prejem vabila na sodišče za odločitev v tej zadevi niti ni odločilen, mu bodo iranske oblasti - subjekti preganjanja v tožnikovi izvorni državi, najverjetneje pripisale spremembo vere in ga označile kot verskega odpadnika. V takem primeru pa mu glede na splošne informacije o izvorni državi tožnika grozi aretacija s priporom, lahko pa tudi psihično oziroma telesno mučenje in zaporna kazen.

42. Po vsem povedanem je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določb 2. in 4. točke prvega ostavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in skladno s tožbenim predlogom samo odločilo o stvari na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 65. člena in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1, tako, da je tožniku priznalo status begunca. Sodišče je skladno z drugo alinejo tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 71. člena ZMZ-1 opravilo v zadevi glavno obravnavo.

43. Odločitev v II. točki izreka temelji na določilu prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, ki določa, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določilu tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

1 Glej: 16. točka obrazložitve sklepa VSRS I Up 226/2017 z dne 22. 11. 2017. 2 Glej: 18. točka obrazložitve sklepa VSRS I Up 226/2017 z dne 22. 11. 2017. 3 Glej: točka 19 obrazložitve sklepa VSTS I Up 226/2017 z dbe 22. 11. 2017. 4 Glej: peti odstavek na 9. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 1. 2019. 5 Glej: četrti odstavek na 10. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 1. 2019. 6 Glej zadnji stavek točke 12 obrazložitve te sodbe. 7 V skladu z določbo drugega odstavka 20. člena ZUS-1 sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. 8 Glej: Poročila o izvorni državi (priloga A15). 9 Glej odločbi SEU v zadevi Y in Z (C-71/11 in C-95/11) z dne 5. 9. 2012, tč. 78, 79, ter v zadevi Fathi (C-56/17) z dne 4. 10. 2018.