Jedro

ZDR v 136. členu določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadržanja izplačila, so neveljavna. V 2. odstavku istega člena je določeno, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca, brez njegovega pisnega soglasja, pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožnik za odtegljaje od plače (za stroške telefona, ki so presegali 20,00 EUR) toženi stranki (delodajalcu) ni dal pisnega soglasja. Tožena stranka neutemeljeno ugovarja, da je imela veljaven akt, na podlagi katerega je bila upravičena pri mesečnem izplačilu plače za pretekli mesec odtegniti stroške službenega telefona, ki so presegali 20,00 EUR. Pravna praksa in teorija namreč stojita na stališču, da delavec ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve in da interni akt delodajalca oziroma določbe v pogodbi o zaposlitvi ne nadomeščajo izrecnega soglasja delavca. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo zneskov iz naslova neupravičenih odbitkov pri plači utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova neupravičenih odbitkov pri plači mesečne zneske kot izhaja iz I. točke izreka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (I. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova neizplačanega regresa za leto 2012 ustrezen neto znesek od 763,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2012 dalje do plačila (II. izreka); in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.173,86 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (III. izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova prekoračitve mesečnega limita uporabe službenega mobilnega telefona plačati mesečne zneske navedene v točki IV/I. izreka sodbe) ter, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna tožeči stranki iz naslova založenih stroškov, poškodovanega blaga, neizročitve prejete gotovine in poškodbe tovornjaka plačati zneske navedene v točki IV/II. izreka sodbe ter, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova uporabe in stroškov stanovanja plačati znesek 2.170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2012 dalje do plačila (IV/III. Izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 20. 11. 2009 do 17. 7. 2012 ter, da je tožena stranka sprejela interni organizacijski predpis, s katerim je uredila medsebojna razmerja med delodajalcem in delavcem v zvezi z uporabo mobilnega telefona in naveden interni predpis bi moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje, saj so bili vsi delavci s predpisom seznanjeni, med njimi tudi tožnik. V aktu je bilo določeno, da je limit za porabo mobilnega telefona 20,00 EUR in ker je tožnik ta limit presegel mu je tožena stranka od mesečne plače utemeljeno odtrgala dolgovane zneske iz tega naslova. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka neupravičeno tožniku odtegnila od plače stroške telefona višje od 20,00 EUR, ker ni dokazala, da bi tožnik mobitel uporabljal v privatne namene. Šoferji so imeli na voljo brezplačno CVS komunikacijo, zato ni bilo nobene potrebe, da bi tožnik v službene namene porabil toliko impulzov. Prav tako je tožnik februarja 2010 pri opravljanju prevoza poškodoval blago in zato je dolžan toženi stranki povrniti škodo 56,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je tudi na svoje stroške uredila vso potrebno dokumentacijo v zvezi z delovnim dovoljenjem tožnika in zato plačala 231,60 EUR in te stroške bi moral nositi tožnik, zato jih je dolžan toženi stranki vrniti. Tožnik je toženi stranki dolžan povrniti tudi gotovino v višini 630,00 EUR, ki jo je prejel od naročnika A.A. in ker tega zneska toženi stranki ni izročil, je ta znesek tožena stranka uveljavljala z nasprotno tožbo. Prav tako pa je tožnik tudi odškodninsko odgovoren za poškodovana vrata na tovornjaku, katerega popravilo bo stalo najmanj 350,00 EUR in tudi ta znesek je tožena stranka utemeljeno uveljavljala z nasprotno tožbo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami).

5. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 136. členu določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadržanja izplačila, so neveljavna. V 2. odstavku istega člena je določeno, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca, brez njegovega pisnega soglasja, pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožnik je trdil, da mu je tožena stranka dalj časa neupravičeno odbijala od plače določene zneske in da zato ni dal pisnega soglasja ter je navedeno tožena stranka tudi sama potrdila, vendar pa se je pri tem sklicevala, da je imela veljaven akt, na podlagi katerega je bila upravičena stroške službenega telefona, ki so presegali 20,00 EUR, odtegniti pri mesečnem izplačilu plače za pretekli mesec. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da pravna praksa in teorija stojita na stališču, da delavec ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve in da interni akt delodajalca oziroma določbe v pogodbi o zaposlitvi ne nadomeščajo izrecnega soglasja delavca. Enako pa velja tudi za ostale odbitke, ki jih je tožena stranka predvidela v internem aktu in na katere se sklicuje tožena stranka kot temelj svojemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je stališče sodišča prve stopnje, da bi naj delavci sproti podpisovali soglasja za odtegnitev dela plače, neživljenjskko, saj je imela zaposlene šoferje, ki se niso nahajali na sedežu podjetja in zato delodajalec tudi ni mogel sproti dobiti soglasja delavca. ZDR v 136. členu določa, da delodajalec lahko zadrži izplačilo plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, vsa morebitna določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadržanja izplačila pa so neveljavna. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj v tožnikovem primeru ni šlo za primere, ki so predvideni v zakonu.

7. Delodajalec mora tudi delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače kot to določa 131. člen ZDR, pri čemer mora biti regres izplačan do 1. julija tekočega koledarskega leta. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 17. 7. 2012, kar je razvidno iz potrdila o odjavi in da je pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in s tem do celotnega regresa za letni dopust, zato je sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke, da je tožnik upravičen le do sorazmernega dela regresa za letni dopust in je zato sodišče pravilno tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodilo tudi v obrestnem delu.

8. Pritožbeno sodišče pa se tudi v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, in sicer, ker tožeča stranka (po nasprotni tožbi) ni dokazala, da bi stranka A.A. tožniku, po nasprotni tožbi tožencu izročil 630,00 EUR in zato tožeča stranka ne more od toženca zahtevati plačila navedenega zneska. Prav tako tožeča stranka ni dokazala, da je toženec poškodoval blago pri prevozu blaga naročniku B. d.o.o. v višini 56,00 EUR. Tožeča stranka po nasprotni tožbi tudi ni izkazala z nobeno listino, da bi ji nastala škoda v višini 350,00 EUR zaradi popravila poškodbe vrat na tovornjaku in ki bi jo naj povzročil toženec. Prav tako pa tožeča stranka ni upravičena terjati vračila stroškov, ki so ji nastali s pridobitvijo dokumentacije v zvezi z delovnim dovoljenjem delavca. Tožeča stranka ni dokazala, da je med njo in tožencem (delavcem) obstajal dogovor o tem, da bo dolžan toženec znesek vrniti delodajalcu. Tožeča stranka je z nasprotno tožbo vtoževala tudi plačilo najemnine za bivanje na naslovu C. ulica 72. Toženec je izpovedal, da je bil njegov uradni naslov v Republiki Sloveniji sicer C. ulica 72, vendar pa na tem naslovu nikoli ni prebival in da zato tudi ne obstaja noben dogovor o plačilu najemnine, saj je delodajalec vedel, da na tem naslovu ne prebiva. Sicer pa je sama tožeča stranka izjavila, da bi toženec lahko prebival na naslovu, če bi hotel. Glede na navedeno so povsem neutemeljene terjatve tožeče stranke po nasprotni tožbi, zato terjatev ni mogoče pobotati med pravdnima strankama. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi.

9. Pritožbeno sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije stroške pritožbe.