Jedro

Ker tožena stranka ob vložitvi pobotnega ugovora v znesku 157.346,10 SIT ni navedla, katere uveljavljane terjatve tožeče stranke s tem zneskom pobotuje, je bilo potrebno uporabiti 2. odst. 312. čl. ZOR, po katerem se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 1,817.699,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1998 do plačila (1. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče v znesku 157.346,10 SIT (2. točka izreka), zaradi pobota terjatev pod tč. 1. in 2. izreka toženi stranki naložilo, da mora tožeči plačati še 1,660.353,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1998 dalje do plačila (3. točka izreka), tožbeni zahtevek v višini 87.825,20 SIT je zavrnilo (4. točka izreka), toženi stranki naložlo povračio izvršilnih stroškov tožeče stranke v znesku 50.681,48 SIT z zakonitimi zamudnimi obresmti od 18.5.1998 do plačila in nadalnjih pravndih stroškov tožeče stranke v znesku 122.478,80 SIT.

Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem ni uspela za znesek 245.684,50 SIT (1. in 3. točka izreka), se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da je dolžna tožeči stranki plačati 1,414.669,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1998 dalje do plačila s stroškovno posledico. Navedla je, da prvostopno sodišče pri ugotovitvi terjatve tožeče stranke v višini 1,817.699,70 SIT ni upoštevalo, da se je del terjatve iz naslova neplačane situacije v višini 823.827,70 SIT zaradi ugovora tožene stranke v pobot njene terjatve v znesku 157.346,10 SIT z valuto 9.2.1996, tega dne zmanjšala na znesek 666.481,60 SIT in so zato od 9.2.1996 do 8.5.1998 tekle zakonite zamudne obresti od zneska 666.481,60 SIT in ne od zneska 823.827,70 SIT. Pravilen izračun obresti, ki ga pritožbi prilaga, je zato za 245.684,50 SIT manjši, ob upoštevanju pobota pa je terjatev tožeče stranke 1,414.669,10 SIT. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz pripravljalne vloge tožene stranke (list. št. 11 do 12) z dne 11.1.1998, je v tej vlogi terjatvi tožeče stranke tožena stranka uveljavljala v pobot svojo nasprotno terjatev v znesku 157.346,10 SIT. Pri tem ni navedla, s katero uveljavljano terjatvijo tožeče stranke naj bi se pobotala njena nasprotna, v pobot uveljavljana terjatev. Kot izhaja iz tožbenega zahtevka in obrazložitve izpodbijane sodbe, je prvostopno sodišče tožeči stranki priznalo terjatev za kapitalizirane zamudne obresti po bremepisu št. 3 (priloga A 5) s korekcijo sodišča v znesku 31.472,00 SIT, po bremepisu št. 4 (priloga A 6) v znesku 19.249,40 SIT in po bremepisu št. 5 (priloga A 7) s korekcijo sodišča v znesku 25.542,90 SIT. Vse navedene terjatve v skupnem znesku 76.264,30 SIT so zapadle v plačilo še pred zapadlostjo delno neplačane tretje situacije v znesku 823.827,70 SIT. Ker tožena stranka ob vložitvi pobotnega ugovora v znesku 157.346,10 SIT ni navedla, katere uveljavljane terjatve tožeče stranke s tem zneskom pobotuje, je bilo potrebno uporabiti 2. odst. 312. čl. ZOR, po katerem se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Z v pobot uveljavljanim zneskom so bile torej najprej poravnane obveznosti iz naslova kapitaliziranih zamudnih obresti v znesku 76.264,30 SIT. Tako je ostala neplačana še glavnica v znesku 823.827,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.8.1995 dalje do plačila. Obresti od navedene glavnice za čas od 3.8.1995 do 8.5.1998 je tožeča stranka kapitalizirala in uveljavljala v znesku 917.607,40 SIT. V pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče, kot to navaja sama tožena stranka, je zapadla v plačilo 9.2.1996. Kot v pritožbi navaja sama tožena stranka, znašajo obračunane obrest od delno neplačane tretje situacije za čas od 3.8.1995 do 9.2.1996 po njenem izračunu (v prilogi B 10) 110.356,00 SIT. Ker so se z v pobot uveljavljanim zneskom 157.346,10 SIT skladno z 2. odst. 312. čl. ZOR najprej poravnale s pobotom starejše terjatve tožeče stranke v znesku 76.264,30 SIT, je za nadaljnji pobot ostal še znesek 81.081,80 SIT. Kadar pa dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se po 313. čl. ZOR te vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Tako se pokaže, upoštevaje tudi izračun obresti same tožene stranke, da s preostankom v pobot uveljavljanega zneska tožena stranka ni poravnala niti celotnih zamudnih obresti, obračunanih od glavnice 823.827,70 SIT za čas od 3.8.1995 do 9.2.1996 in je v celoti ostala neplačana še vtoževana glavnica iz neplačane tretje situacije. Obračun tožene stranke, kot ga ponuja v pritožbi, ob upoštevanju zgoraj navedenih določb 2. odst. 312. čl. in 313. čl. ZOR, materialnopravo ni pravilen. Prvostopno sodišče je zato pravilno ugotovilo terjatev tožeče stranke do tožene in po pobotanju terjatev obeh pravdnih strank toženi stranki pravilno naložilo še plačilo zneska 1,660.353,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1998 dalje do plačila.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere mora po 2. odst. 365. čl. ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odst. 166. čl. v zv. s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS št. 26/99).