Jedro

Zgolj izjava zemljiškoknjižnega lastnika, da predlagatelju priznava lastninsko pravico na nepremičnini, ne zadošča za vknjižbo lastninske pravice. Posadni listini bi morala biti priložena pogodba, ki izkazuje veljavni pravni naslov za prenos pravice; sicer pa bi morali pri sklenitvi posadne listine, ker je šlo za večkratne zaporedne izvenknjižne prenose, kot stranke nastopati vsi vmesni pridobitelji in njihovi pravni nasledniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev ugovor zoper sklep istega sodišča z dne 7.4.2010, s katerim je bila zavrnjena predlagana vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini z ident. št. 10.E, pisani v podvložku 2333/10 k.o. S.Š..

2.Predlagatelj se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlagani vknjižbi. Pogodbo z dne 13.7.2009 je sklenil z zemljiškoknjižnim lastnikom nepremičnine S., d.d., ki mu je priznal lastninsko pravico in dovolil vknjižbo. Pogodba torej vsebuje tako zavezovalni kot razpolagalni pravni posel. Listine, ki jih omenja pogodba, so naštete samo zaradi preglednosti, ne dokazujejo pa večkratnih prenosov lastninske pravice. Stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o priznanju lastninske pravice ni veljaven pravni temelj za vknjižbo, nasprotuje sodni praksi. Bistvo zavezovalnega pravnega posla je priznanje lastninske pravice. Navajanje pravne podlage v pogodbi zato ni potrebno in tudi sodišče tega ni pristojno presojati. Izpodbijani sklep poleg tega posega v predlagateljeve ustavne pravice do zasebne lastnine, do sodnega varstva in do enakega varstva pravic.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pritožniku odreklo pravico do predlagane vknjižbe. Glede na vsebino pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 13.7.2009 in glede na stanje zemljiške knjige je pravilno sklepalo, da je šlo v obravnavanem primeru za večkratne zaporedne prenose pravice, ki niso bili vpisani v zemljiški knjigi. Predlagatelj bi zato v skladu z drugim odstavkom 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (1) (ZZK-1) lahko dosegel vknjižbo lastninske pravice neposredno v svojo korist le, če bi zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priložil listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. Temu pogoju pa predlagatelj ni zadostil. 5.Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da predložena pogodba z dne 13.7.2009 le zaradi preglednosti našteva tudi druge pogodbe, ki so bile v zvezi z isto nepremičnino sklenjene v preteklosti. Očitno je namreč, da sta pogodbenika želela uskladiti zemljiškoknjižno stanje z dejanskim stanjem. Takšna ''posadna listina'' v našem zemljiškoknjižnem in stvarnem pravu ni dopustna, če ne temelji na ustreznem pravnem naslovu. Zgolj izjava zemljiškoknjižnega lastnika, da predlagatelju priznava lastninsko pravico na nepremičnini, torej ne zadošča. Posadni listini bi morala biti priložena pogodba, ki izkazuje veljavni pravni naslov za prenos pravice; sicer pa bi morali pri sklenitvi posadne listine, ker je šlo za večkratne zaporedne izvenknjižne prenose, kot stranke nastopati vsi vmesni pridobitelji in njihovi pravni nasledniki.

6.Sodišče prve stopnje je torej pravilno sklepalo, da pogoji za dovolitev vpisa niso izpolnjeni. Brez pomena je pritožbeno sklicevanje na četrti in peti odstavek 149. člena ZZK-1, po katerem sme zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila, ne pa veljavnosti pravnega posla. Po prvem odstavku 29. člena ZZK-1 je namreč mogoče dovoliti vknjižbo samo na podlagi listin, ki dokazujejo pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravice, ki je predmet vpisa. Tej zahtevi pa pogodba z dne 13.7.2009 ne ustreza. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da takšno stališče odstopa od ustaljene sodne prakse. Sklep (Višjega sodišča v Ljubljani) II Cp 1437/2000, na katerega se sklicuje pritožba, je bil predmet presoje po zahtevi za varstvo zakonitosti, o kateri je odločilo Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 196/2001. Kot je predlagatelju pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je šlo v navedeni zadevi za vprašanje, ali je dovoljena vknjižba lastninske pravice na priposestvovalca na podlagi zasebne listine oziroma izjave zemljiškoknjižnega lastnika o priznanju dejstev priposestvovanja in priposestvovanja samega. V obravanavanem primeru ne gre za izvirno pridobitev lastninske pravice, zato zadevi nista primerljivi. Sodnih odločb, ki bi dopuščale, da lahko zemljiškoknjižni lastnik prizna tudi izvedeno pridobitev lastninske pravice, tako da prizna obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla in na tej podlagi izda vknjižbo na dovoljenje v korist predlagatelja, tudi ko gre za verižno prodajo oziroma večkratne zaporedne izvenknjižne prenose, v sodni praksi ni. Tega vprašanja ne načenja niti odločba II Cp 276/2010, na katero se sklicuje predlagatelj v pritožbi. Potemtakem predlagatelj ni dokazal zatrjevanega odstopa od uveljavljene sodne prakse, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o posegu v predlagateljeve ustavne pravice. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih kršitev te vrste pa predlagatelj ni obrazloženo uveljavljal. 7.Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obenem je dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

(1) Ur. l. RS, št. 58/2003, 45/2008, 28/2009 in 25/2011