Jedro

Tožeča stranka sugerira, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z

7.2.2002 plačano akontacijo od 1.1.2002 dolgovane obresti vračunati v skladu s kogentnim pravilom 313. člena ZOR, po katerem se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Takšno stališče je treba glede akontacije denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in tako imenovano nedenarno premoženjsko škodo, torej pri nečistih denarnih terjatvah, odkloniti že iz načelnih razlogov.

Razlikovati je torej treba dospelost odškodninskih terjatev, dolžnikovo zamudo z njenimi posledicami in čas določanja odškodnine.

Če je tako in se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo in za nečiste odškodninske terjatve iz naslova premoženjske škode odmerja po cenah na dan sodne odločbe, pravilo o vračunavanju po 313. členu ZOR ne more priti v poštev. Čeprav je terjatev tožeče stranke v trenutku delne izpolnitve s strani dolžnika že dospela in je bil dolžnik v zamudi, pravila ni mogoče uporabiti, ker sodišče denarne odškodnine še ni odmerilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu (II. točka izreka) spremeni: glede glavnice tako, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zviša za

1.000.000,00 SIT; glede obresti pa tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati obresti od 9.371.320,00 SIT od 1.1.2002 do

6.2.2002, od 2.281.919,50 SIT pa od 7.2.2002 do plačila, in sicer od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15. dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 38.340,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15. dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino 1.281.919,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 21.5.2004 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od

22.5.2004 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo še, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe, kolikor se ta našana na odločitev o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje pri opisu utrpljenih telesnih poškodb ni upoštevalo psihoorganskega sindroma in posttravmatske stresne motnje tožeče stranke. Oškodovanki je zaradi posledic prometne nesreče ostala tudi zmanjšana kapaciteta pljuč. Pred prometno nesrečo z dihanjem ni imela nikakršnih težav.

Prisojena odškodnina za telesne bolečine je prenizka. Pri odškodnini za strah je sodišče prve stopnje spregledalo, da se strah za izzid zdravljenja ni omejeval zgolj na zdravljenje telesnih bolečin, saj se je tožeča stranka bala zlasti, kako bo z njenimi psihičnimi težavami.

Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti je prenizka. Ni razumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje tožeči stranki odreklo pravico do obresti na prisojeno odškodnino za čas od 1.1.2002 dalje. Zamudne obresti od celotne prisojene odškodnine ji pripadajo že od tega datuma dalje, saj ni vseeno, kdaj zavarovalnica plača nesporni del odškodnine. Tudi za plačilo nepremoženjske škode veljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o zaporedju plačil, in sicer se šteje, da je z delnim plačilom najprej izvršena obveznost tožene stranke do plačila obresti, stroškov in šele nato glavnice.

Pritožba je delno utemeljena.

Največji del pritožbenih navedb tožeče stranke se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi se kazala v nepravilni odmeri odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode; deloma, kolikor se pritožba nanaša na neupoštevanje psihoorganskega sindroma in posttravmatske stresne motnje ter strahu za izzid zdravljenja psihičnih težav, pa pritožba graja tudi dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče sprejelo kot podlago za odločanje o višini denarne odškodnine.

Očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo psihoorganskega sindroma in posttravmatske stresne motnje oškodovanke, je v neposrednem nasprotju z vsebino izpodbijane odločbe, iz katere je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje to posledico vzelo kot del dejanske podlage svoje odločitve (glej 2. odstavek 15. in 2. odstavek

16. strani sodbe, list. št. 102 in 103). Neprerekana ugotovitev izvedenca, da je oškodovankina vitalna kapaciteta pljuč kljub zmanjšanju za 10 % še vedno v mejah normale in dejstvo, da tožnica ni predložila dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, kakšna je bila njena kapaciteta pljuč pred škodnim dogodkom, ob pravilni uporabi dokaznega bremena, ki ga nosi tožeča stranka, utemeljujeta tako sklep o normalnem delovanju pljuč, kot tudi zaključek o neobstoju vzročne zveze med zmanjšano kapaciteto in škodnim dogodkom.

Razlog za neupoštevanje strahu za izzid zdravljenja na psihičnem področju v okviru odmere denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode je procesne narave. Trditveno gradivo tožeče stranke ne vsebuje navedbe, da bi na trajanje in intenzivnost tako imenovanega sekundarnega strahu vplivala tudi bojazen tožnice, kako uspešno in kako dolgotrajno bo zdravljenje posttravmatske stresne motnje. Ker tožeča stranka v tem delu ni priskrbela ustrezne trditvene podlage, je bilo sodišče prve stopnje dolžno šteti, da dejstvo - strah za izzid zdravljenja psihičnih težav - ni obstajal (primerjaj s 7. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Zgolj podrejeno (izpoved stranke namreč nima značaja navedb stranke) pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka opisanega strahu za izzid zdravljenja ob svojem zaslišanju ni omenjala.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. Ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in strahu ter njihovo trajanje (1. odstavek

200. člena ZOR), v skladu z 2. odstavkom 200. člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine 2.500.000,00 SIT. Škodni primer po Fischerjevi klasifikaciji sodi med hude primere, prisojena odškodnina, ki zajema tudi bodočo škodo (203. člen ZOR), pa je primerljiva z drugimi podobnimi primeri. Individualne posebnosti oškodovanke niso takšne narave, da bi utemeljevale odstopanje od okvirov, ki jih začrtuje sodna praksa.

Ob tem, da tožnica ni trpela strahu ob samem škodnem dogodku, saj je bila v nezavesti in se prometne nesreče ne spominja, je bil v obravnavani zadevi v ospredju njen strah za izzid zdravljenja. Čeprav je v hudi obliki, šteto kumulativno, trajal mesec dni, čemur je tri mesece sledil srednje hud strah, nato pa še eno leto strah blage oblike, je prisojena odškodnina v znesku 600.000,00 SIT, glede na subjektivno doživljanje oškodovanke in objektivno pogojenost strahu, primerna.

V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa je treba pritrditi očitku tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti odmerilo v prenizkem znesku.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšanja življenjske aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin tožeče stranke je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000.000,00 SIT. Invalidnost II. kategorije je pomembna orientacija, ki kaže na znaten upad njenih življenjskih aktivnosti.

Upoštevajoč njeno starost (rojena 9.9.1952), je tehtna tudi bodoča škoda, saj bo morala duševne bolečine trpeti do konca življenja. Iz njenega zaslišanja, vsebinsko enako pa je tudi izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke, izhaja, da se še bolj kot omejitev na fizičnem področju (tek, hitra hoja, kolesarjenje, telovadba, dvigovanje težjih bremen, opravljanje težjih del, delo na vrtu) zaveda tistih na psihičnem področju (motnje koncentracije, motnje spomina, slabša komunikacija z ljudmi, depresivnost), zaradi česar je in bo potrebno kontinuirano zdravljenje pri psihiatru.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 400.000,00 SIT je primerna. Ne objektivna (spremembe v oškodovankini zunanjosti, njihova opaznost, obseg, možnost zakrivanja poškodb, starost in spol) ne subjektivna merila za priznanje skaženosti (vpliv naštetih elementov na oškodovankino psihično ravnotežje) ne utemeljujejo višje odškodnine od prisojene. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, "da gre za majhno stopnjo skaženosti, zaradi katere duševne bolečine tožeče stranke niso intenzivne, ampak se izražajo bolj kot nelagodni občutki." Tožena stranka je tožeči stranki nesporen del denarne odškodnine plačala 7.2.2002. Ker je v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, po katerem oškodovancu od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo zamudne obresti od uveljavitve Obligacijskega zakonika, prišla v zamudo že 1.1.2002, gredo tožeči stranki zamudne obresti od celotnega zneska odškodnine (9.371.320,00 SIT) od tega trenutka, od 7.2. pa glavnico predstavlja razlika med zneskom 9.371.320,00 SIT, zmanjšana za valorizirano akontacijo

7.089.400,50 SIT, to je 2.281.919,50 SIT.

Zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, tečejo le do 27.6.2003, saj je 28.6.2003 začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Ur. l. RS, št. 56/03, ZPOMZO-1), ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in valorizacijskimi zamudnimi obrestmi. Relativno visoka stopnja obrestne mere zamudnih obresti je posledica slabe plačilne discipline in ima kaznovalno funkcijo, nasprotno pa ne vsebuje niti prikrite temeljne obrestne mere.

Ker je sodišče pri odmeri višine denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in v obrestnem delu zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo v izpdbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 1.000.000,00 SIT, odločitev o teku obresti in višini obrestne mere pa tako, kot je razvidno iz izreka sobe (4. točka 358. člena ZPP).

V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sugerira, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z

7.2.2002 plačano akontacijo od 1.1.2002 dolgovane obresti vračunati v skladu s kogentnim pravilom 313. člena ZOR, po katerem se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Takšno stališče je treba glede akontacije denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in tako imenovano nedenarno premoženjsko škodo, torej pri nečistih denarnih terjatvah, odkloniti že iz načelnih razlogov. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmeri po cenah na dan sodne odločbe. Tudi pri restitucijskih zahtevkih je treba ločiti primere, v katerih je oškodovana oseba že sama vzpostavila prejšnje stanje, tako da se je njen odškodninski zahtevek spremenil v čisto denarno terjatev. Kadar pa, kot je to v tej pravdni zadevi, prvotno stanje še ni bilo vzpostavljeno, se v skladu z 2. odstavkom 189. člena ZOR tudi odškodnina za premoženjsko škodo odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Razlikovati je torej treba dospelost odškodninskih terjatev, dolžnikovo zamudo z njenimi posledicami in čas določanja odškodnine.

Če je tako in se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo in za nečiste odškodninske terjatve iz naslova premoženjske škode odmerja po cenah na dan sodne odločbe, pravilo o vračunavanju po 313. členu ZOR ne more priti v poštev. Čeprav je terjatev tožeče stranke v trenutku delne izpolnitve s strani dolžnika že dospela in je bil dolžnik v zamudi, pravila ni mogoče uporabiti, ker sodišče denarne odškodnine še ni odmerilo. Poleg tega "akontacija" v trenutku plačila s stališča dolžnika nima statusa delne izpolnitve, ampak predstavlja nesporen del njene obveznosti. Enakopraven položaj upnika in dolžnika se po ustaljeni sodni praksi vzpostavi tako, da se plačila na račun odškodnine valorizirajo za čas od dneva plačila do dneva sodne odločbe. Z upoštevanjem pravila o vračunanju iz 313. člena ZOR bi bilo takšno uravnoteženo razmerje med oškodovancem in odgovorno osebo porušeno.

Ker sprememba izpodbijane sodbe le nebistveno vpliva na uspeh tožeče stranke v postopku, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o stroških (IV. točka izreka) ni poseglo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP.

Stroški so odmerjeni v skladu s pritožbenim uspehom tožeče stranke, ki znaša približno 15 %. Obsegajo sestavo pritožbe, povečano za 20 % DDV in sodno takso za pritožbo (skupaj 255.600,00 SIT), 15 % pa znaša

38.340,00 SIT.