Jedro

Ker je pomembno pravno vprašanje opredeljeno na načelni ravni in zahteva le splošne odgovore, ki pa v pravni teoriji in praksi niso sporni, ni izpolnjeno trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije. Tudi s sklicevanjem na staro in zaradi spremembe zakona opuščeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča ni izkazan pogoj za dovoljenost revizije glede odstopa odločbe sodišča prve stopnje od prakse Vrhovnega sodišča po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica po odvetnici dne 6. 3. 2008 vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z obstojem pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je s sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo Vlade RS z dne 21. 9. 2006, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo generalnega državnega pravobranilca z dne 1. 6. 2006, s katero je bila tožnici po imenovanju na mesto državne pravobranilke določena plača (uvrščena je bila v I. plačilni razred).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da odločanje sodišča prve stopnje brez strankine neposredne predstavitve okoliščin, ki so pomembne za odločitev, s tem ko ni izvedlo glavne obravnave, kljub temu, da je tožnica to predlagala in je bilo dejansko stanje med strankama sporno, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanj, ki so bistvena za odločitev, in se sklicuje na sodbo X Ips 485/2005 ter sklepe I Up 685/2000, II Up 10/2002, I Up 580/2002, I Up 962/2002, I Up 1007/2002, I Up 1252/2002, I Up 1272/2002, I Up 309/2003, I Up 358/2003, I Up 383/2003, I Up 550/2003. Dovoljenost revizije utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da gre v obravnavani zadevi po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, saj so zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava tožnici kršene ustavne pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS (URS). Pomembno pravno vprašanje vidi tudi v vprašanju, ali v pristojnost sodišča sodi tudi zapolnjevanje pravnih standardov iz drugega oziroma tretjega odstavka 47. člena Zakona o državnem pravobranilstvu - ZDPra.

6. Revidentka odstop od sodne prakse glede vprašanja odločanja sodišča prve stopnje brez glavne obravnave zatrjuje med drugim s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 485/2005, pri čemer ne opredeli, v čem naj bi odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi odstopala od sodbe Vrhovnega sodišča, ki jo navaja. V navedeni sodbi je namreč Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni ravnalo v nasprotju z 59. členom ZUS-1. Revidentka tako ni zadostila dokaznemu bremenu glede izkazanosti pogoja za dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 7. Revidentka nadalje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča utemeljuje tudi s sklicevanjem na sklepe Vrhovnega sodišča iz let 2000 do 2005, ki so bili izdani na podlagi tedaj veljavnih določb ZUS. Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 105. člena ZUS-1 (ki je začel veljati dne 1. 1. 2007) izdalo ob uporabi določb 51. do 60. člena ZUS-1. V določbi 59. člena ZUS-1 je vprašanje odločanja brez glavne obravnave urejeno drugače kot je to urejal ZUS, zato je tudi upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja po uveljavitvi ZUS-1 drugačna (npr. odločbe: I Up 644/2007 z dne 18. 10. 2007, X Ips 1772/2006 z dne 27. 11. 2008, X Ips 595/2008 z dne 23. 4. 2009). Ker se v tem delu revidentka v zvezi z izvedbo dokazov na glavni obravnavi sklicuje na staro in zaradi spremembe zakona opuščeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Tožnica dovoljenost revizije utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da gre v obravnavani zadevi po vsebini za odločitev o dveh pomembnih pravnih vprašanjih. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (npr. X Ips 361/2007, X Ips 777/2007, X Ips 535/2008, X Ips 286/2008, X Ips 774/2008), da je treba po dikciji ZUS-1 pomembnost pravnega vprašanja presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, pravno pravilo, ki je bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito.

9. Prvo pomembno pravno vprašanje je revidentka opredelila na načelni ravni, z zatrjevanjem, da bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotna uporaba materialnega prava, pomenijo kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Tako zastavljeno pomembno pravno vprašanje terja le splošne odgovore, zato revidentka s tem ni izpolnila pod točko 8. obrazložitve tega sklepa pojasnjenega standarda trditvenega in dokaznega bremena.

10. Nadalje revidentka dovoljenost revizije utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da se v obravnavani zadevi postavlja pomembno pravno vprašanje, ali v pristojnost sodišča sodi tudi zapolnjevanje pravnih standardov iz drugega oziroma tretjega odstavka 47. člena ZDPra in, kolikor je odgovor pritrdilen, kje so meje takšne pristojnosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tako zastavljeno pravno vprašanje opredeljeno le na načelni ravni in zahteva le splošne odgovore, ki pa v pravni teoriji in praksi niso sporni. Niti v teoriji niti v sodni praksi namreč ni sporno, da je vsebina pravnega standarda materialnopravno vprašanje, zato ne more biti dvoma, da sodi zapolnjevanje le teh v pristojnost organa, ki o tem odloča, in posledično tudi sodišča, kadar v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Posamezni pravni standard se vsebinsko napolni s presojo glede na okoliščine posameznega primera. Tako so meje pristojnosti odločanja sodišča v okviru presoje zakonitosti posameznega upravnega akta. Pri utemeljevanju pomembnosti tega vprašanja v obravnavani zadevi pa revidentka ne konkretizira, v čem je drugačnost kriterijev pravnega standarda „visok strokovni ugled, pridobljen z delom“, ki naj bi ga sodišče samo napolnilo. Zato po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).