Jedro

Izpodbijana odločba organa druge stopnje ne ustreza definiciji upravnega akta, zoper katerega se lahko vloži upravni spor, saj z njo organ ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

V zvezi s podrednim zahtevkom, s katerim tožnik izpodbija prvostopno odločbo, pa je ugotoviti, da je bila prvostopno odločba z izpodbijano odločbo odpravljena, torej ta upravni akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, saj akta ni več.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, parc. št. 35/1 pripisane pri vl. št. 7 k.o. ..., parc. št. 41, 42, 136/14, 37, pripisanih pri vl. št. 139 k.o. ..., parc. št. 685, pripisane pri vl. št. 59 k.o. ..., parc. št. 691/1, 623/1, pripisane pri vl. št. 217 k.o. ..., parc. št. *165, 660/3, 661/3 in 662/3, pripisanih pri vl. št. 302 k.o. ..., vse v solastninskem deležu do ½, ki so bile odvzete A.A., roj. ..., pok. od ... (1. točka izreka); ter predlog za prekinitev postopka za postopek denacionalizacije premoženja A.A. zavrnil (2. točka izreka).

Drugostopni organ je v izpodbijani odločbi pritožbi delno ugodil, odpravil 1. točko izreka odločbe Upravne enote Gornja Radgona št. 321-195/1993-154 z dne 6. 7. 2011, razen glede parc. št. *165 k.o. …, ter ga v odpravljenem delu vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek (1. točka izreka); v 2. točki izreka pa pritožbo zavrnil v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka prvostopne odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je drugostopni organ pri svojem odločanju storil bistveno kršitev določb postopka, ki ima lahko za posledico ničnost izpodbijane odločbe, ker B.B. in C.C. ni bilo omogočeno sodelovanje v upravnem postopku, sta pa imenovana predlagatelja v civilnem nepravdnem postopku N 66/2010 pri Okrajnem sodišču v Novem mestu in izkazujeta pravni interes za udeležbo v upravnem sporu. V postopku pa je bila storjena tudi kršitev postopka, ker je tožena stranka odpravila oziroma potrdila že odpravljeno odločbo, kar pomeni dvojno meritorno odločanje o isti pritožbi in odločanju o stvari, o kateri je že pravnomočno in dokončno odločeno. Tožnik D.D. je zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona vložil pritožbo dne 12. 7. 2011. O tej pritožbi pa sta odločali dve ministrstvi. Najprej je o njej odločilo Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 4904-4/2011 z dne 17. 11. 2011, ki je pod 1. točko prvostopno odločbo z dne 6. 7. 2011 odpravilo, pod 2. točko pa postopek denacionalizacije prekinilo do pravnomočnega zaključka postopka o zahtevku za vrnitev premoženja pok. A.A., ki na zahtevo B.B. in C.C. teče pri Okrajnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. N 66/2010. Tožena stranka pa je z drugostopenjsko odločbo z dne 13. 12. 2012 ponovno odločila o pritožbi, o kateri je bilo že 17. 11. 2011 pravnomočno odločeno. Odločila je o pritožbi zoper že odpravljeno odločbo. S tem pa je odločala o pritožbi, o kateri je bilo že odločeno s pravnomočno in dokončno odločbo, to pa je kršitev načela „ne bis in idem“ in kršitev načela pravnomočnosti, ter absolutna bistvena kršitev določb postopka. V nadaljevanju tožnik navaja, da so navedbe tožene stranke, da niso vse nepremičnine del postopka po ZIKS-u, netočne. Predlaga odpravo odločbe Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 13. 12. 2012 ter povrnitev stroškov postopka, podredno pa odpravo odločbe Upravne enote Gornja Radgona ter odločbe Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 13. 12. 2012 oziroma ugotovitev, da je odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje nezakonita ter povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Upravni spor se sme sprožiti zoper dokončni upravni akt, ki je bil izdan na prvi ali drugi stopnji v postopku izdaje upravnega akta, odvisno od tega, kateri organ je vsebinsko odločil o zahtevku stranke, po tem, ko zoper ta akt ni mogoče več vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (drugi in tretji odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen le, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. V obravnavani zadevi pa tožnik izpodbija akt – odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje, ki je njegovi pritožbi delno ugodil in odpravil odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 321-165/1993-154 z dne 6. 7. 2011, razen glede parcele št. *165 k.o. ... in zadevo v odpravljenem delu vrnil organu prve stopnje v ponoven postopek. Navedena odločba pa ne izpolnjuje procesnih predpostavk, ki jih določajo citirane določbe ZUS-1 o predmetu upravnega spora, torej da je predmet upravnega spora zgolj akt organa, ki je vsebinsko odločil o zahtevku stranke. Namreč gre za procesni akt drugostopnega organa, ki je prvostopno odločbo, ki je vsebinsko odločila o zahtevku, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek. Izpodbijana odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje ne ustreza definiciji upravnega akta, zoper katerega se lahko vloži upravni spor, saj z njo organ ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Ker izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V zvezi s podrednim zahtevkom, s katerim tožnik izpodbija prvostopno odločbo, pa je ugotoviti, da je bila prvostopno odločba z izpodbijano odločbo odpravljena, torej ta upravni akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, saj akta ni več. Vsi ostali ugovori, ki jih v zvezi z dvakratnim odločanjem o pritožbi zoper prvostopno odločbo navaja tožnik, so pravno nerelevantni v zvezi z upravnim sporom zoper izpodbijani akt. Razlog za zavrženje podrednega zahtevka je v 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.