Jedro

Tožnica je v tožbi navedla drug razlog za nezakonitost prvostopenjskega sklepa, kot ga je navedla v pritožbi zoper prvostopenjski akt. V pritožbi namreč tožnica priznava, da je v zamudi, vendar pa utemeljuje, da za zamudo ni bila kriva, ampak naj bi jo povzročil upravni organ, ker ji ni izdal potrdila o nezakonitem izbrisu.

Tožnica v tožbi ne prilaga nobenih dokazov, da je res podala prošnji znotraj triletnega zakonskega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Brežice na podlagi 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v upravni zadevi izdaje posebne odločbe tujki, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je dovoljenje za stalno prebivanje dobila po Zakonu o tujcih, na prošnjo A.A., s stalnim prebivališčem na naslovu B., državljanke Republike Srbije, zavrgla prošnjo za izdajo posebne odločbe na podlagi 3. odst. 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je Upravna enota Brežice dne 28. 1. 2014 prejela s strani Upravne enote Ljubljana odstop vloge A.A. za izdajo omenjene odločbe, ki jo je stranka vložila pri tej upravni enoti dne 22. 11. 2013. Organ se nato sklicuje na 3. odst. 1. člena določa ZUSDDD-UPB1. Navaja, da iz ZUSDDD-UPB1 nedvomno izhaja, da se njegove določbe uporabljajo za tujce – državljane drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki jim je dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, v Republiki Sloveniji v Registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Drugi odstavek 8. člena ZUSDDD-UPB1 določa, da se prošnja za izdajo odločbe tujcu po 3. odst. 1. člena ZUSDDD-UPB1 lahko vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona, to je do 24. 7. 2013. Za izdajo posebne odločbe, ki se izda na prošnjo stranke, je pristojna upravna enota, na območju katere tujec, otrok oziroma državljan Republike Slovenije prebiva.

Upravni organ je ugotovil, da je stranka zamudila rok za vložitev zahtevka. Prošnjo je namreč vložila dne 22. 11. 2013 pri Upravni enoti Ljubljana, rok za vložitev pa je potekel dne 24. 7. 2013. Po določbi 3. točke 1. odst. 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku.

V pritožbi zoper prvostopenjski akt tožnica pravi, da je brez svoje krivde zamudila rok. Pravi, da upravni organ z izpodbijanim sklepom nadaljuje krivdno dejanje upravnega organa iz Celja, ki se je začelo s koncem 1992 leta glede na to, da se je pritožnica v fazi osamosvajanja Slovenije znašla v specifični dejanski situaciji. Brez njene krivde in privolitve je bila nezakonito izbrisana iz registra stalnih prebivalcev v Sloveniji. V pritožbi omenja odločbo št. 20900/214/92 z dne 27. 11. 1992, ki ji ni bila nikoli vročena, in ki je po njenem vedenju izločena in dana v uničenje samo po desetletni hrambi. Pravi, da je od leta 1992 naprej ostala brez ključnega dokumenta oziroma potrdila o omenjenem dokumentu, ki je bil odločilen za njen izbris iz registra stalnih pebiva1cev v Sloveniji oziroma je ostala brez pravice udeležbe na vseh javnih razpisih, ki so pomembni za življenje v zvezi s pravico do dela, pravico do podaje vloge za stanovanjsko pravico itd. Uradnega potrdila o (ne)obstoju tega akta ni mogla pridobiti niti pri Društvu izbrisanih prebivalcev Slovenije v predpisanem roku do 24. 7. 2013. Organ ne upošteva dejstva, da je nepravočasna izdaja potrdila o nezakonitem izbrisu iz registra stalnih prebivalcev z dne 27. 2. 1992 opravičeni razlog nepravočasne udeležbe na razpisu za pridobitev posebne odločbe.

Z drugostopenjskim aktom je pristojno ministrstvo pritožbo tožnice zavrnilo. V odločbi navaja, da določilo 8. člena ZUSDDD-B določa rok, v katerem se prošnja za izdajo posebne odločbe tujcu po tretjem odstavku 1. člena ZUSDDD lahko vloži. Po drugem odstavku 8. člena ZUSDDD-B se prošnja za izdajo posebne odločbe tujcu po tretjem odstavku 1. člena ZUSDDD vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. ZUSDDD-B je začel veljati 24. 7. 2010. Ker pritožnica prošnje za izdajo posebne odločbe tujcu, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, in je dovoljenje za stalno prebivanje pridobil po Zakonu o tujcih, ni vložila v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B, torej v času od 24. 7. 2010 do 24. 7. 2013, temveč šele dne 22. 11. 2013, je bilo treba njeno prošnjo, ker ni bila vložena v zakonsko določenem roku, kot prepozno zavreči. Iz ovojnice (v kateri je pritožnica prošnjo poslala) jasno izhaja, da je pritožnica prošnjo naslovila na Upravno enoto Ljubljana, da so na zadnji strani ovojnice navedeni njeni osebni podatki in da je bila pošiljka oddana priporočeno po pošti v Beogradu dne 22. 11. 2013 ob 16:00 uri. Ministrstvo v nadaljevanju ugotavlja, da je Upravna enota Ljubljana, skladno z drugim odstavkom 23. člena in četrtim odstavkom 65. člena ZUP z dopisom št. 214-20008/2013-2 z dne 23. 1. 2014, pritožničino prošnjo odstopila v nadaljnje reševanje organu prve stopnje, to je Upravni enoti Brežice. V skladu z 68. členom ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Glede na navedeno se za dan, ko je organ prve stopnje prejel pritožničino prošnjo, šteje 22. 11. 2013, ko jo je oddala na pošto. Prošnja za izdajo posebne odločbe tujcu na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD bi bila vložena pravočasno, če bi jo pritožnica poslala priporočeno po pošti najkasneje 24. 7. 2013 in sicer do 24:00 ure. Ker jo je oddala 22. 11. 2013, ni bila vložena v predpisanem roku.

V tožbi tožnica ob omembi 8. člena ZUSDDD-B uveljavlja, da ji je tožena stranka nezakonito posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine in je napačno ugotavljala dejansko stanje, saj je na podlagi Zakona o urejanju statusa drugih držav in naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (UR. list št. 54/2000 in U-I 295/99 z dne 18. 5. 2000 in U-I- 246/02-08 z dne 3. 4. 2003) opravičeno pričakovala, da bo tožena stranka v skladu s 247. členom ZUP-a preizkusila vse okoliščine iz pritožbenih navedb v povezavi s ključnim dokumentom, to je odločbo št. 20900/214/92 in da bo ugodila njeni prošnji. Če bi drugostopenjski organ tako obravnaval njeno pritožbo, potem bi ugotovil, da je pritožnica podala na Ministrstvo za notranje zadeve - oddelek za tujce, prošnjo dvakrat pravočasno, in sicer 24. 7. 2010 in 27. 07. 2010, oziroma na samemu začetku roka, 24. 07. 2010, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS št.64/09) „(dokazilo – NESPORNO)“. Prošnja z dne 22. 11. 2013 pa je bila podana zgolj zaradi pridobitve dokazila zaradi suma, da ministrstvo spet ne bo poslalo odgovora v zvezi z neizkazano odločbo št. 20900/214/92. V nadaljevanju tožbe našteva nekaj vprašanj, ki po njenem mnenju kažejo na stalna krivdna dejanja tožene stranke zoper tožnico. Na poziv sodišča, da dopolni oziroma popravi tožbo, je tožnica navedla, da izpodbija odločbo št. 2140/2014/2(1312-6) z dne 10. 6. 2014 in v povezavi z njo še sklep št. 214-49/2014/4 z dne 20. 2. 2014. Tožbo vlaga na podlagi 3. točke 30. člena ZUS-1 zaradi nezakonitega dejanja in napačne ugotovitve dejanskega stanja zaradi odločitve o pravici do vrnitve materialne in nematerialne odškodnine, glede na škodo posledično nastalo zaradi nezakonitega dejanj. Sklicuje se tudi na določilo 4. odstavka 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 4. 1l. 1992 do l. 8. 2012. Pravi, da je ministrstvo spregledalo dejstvo, da v listinah oddelka za tujce Ministrstva za notranje zadeve obstajata uradno registrirani z dne 27. 6. 2010 in 28. 6. 2010, torej samo 2 dni potem, ko je začel veljati ZUSDDD-B, dve vlogi za izdajo posebne odločbe na ime A.A.. Kljub temu upravna organa prve in druge stopnje navajata samo vlogo z dne 22. 11. 2013, ki je podana tretjič z namenoma opozorila, da ne bi organ spregledal okoliščin izdaje odločbe št. 20900/214/92 z dne 4. 11. 1992. Glede stanovanjske pravice in zdravstvenega varstva ji je upravni organ povzročil škodo nematerialno (30.000 EUR) in materialno (vrnitev stanovanjske pravice s pravico do odkupa po stanovanjskem zakonu iz 1992 leta) zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Predlaga, da sodišče naloži Ministrstvu za notranje zadeve ugotovitev neveljavnosti neobstoječe odločbe št. 20900/214/92 z dne 4. 11. 1992 in ji izda odločbo po ZUSDDD in da določi odškodnino v višini po ocenjeni vrednosti spornega predmeta.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi navedla drug razlog za nezakonitost prvostopenjskega sklepa, kot ga je navedla v pritožbi zoper prvostopenjski akt. V pritožbi zoper prvostopenjski akt namreč tožnica priznava, da je v zamudi, vendar pa utemeljuje, da za zamudo ni bila kriva, ampak naj bi zamudo povzročil upravni organ, ker ji ni izdal potrdila o nezakonitem izbrisu. V nasprotju s tem pa tožnica v tožbi pravi, da ni v zamudi glede prošnje za izdajo odločbe po 3. odstavku 1. člena ZUSDDD, saj naj bi dve prošnji pravočasno poslala dne 24. 7. 2010 in 27. 7. 2010, medtem ko naj bi bila prošnja, ki jo je tožnica za izdajo omenjene odločbe odposlala dne 22. 11. 2013, in v zvezi s katero je upravni organ upošteval potek roka, vložena samo zato, da organ ne bi spregledal okoliščin izdaje odločbe št. 20900/2014/92. Gre torej za novo dejstvo, ki ga tožnica uveljavlja v tožbi, glede na vsebino njene pritožbe. Ker je upravni spor namenjen presoji zakonitosti odločitve upravnega organa ob upoštevanju dejstev, ki so bila organu prve stopnje in druge stopnje znana ob izdaji odločbe, po določilu 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) velja, da stranka ne sme šele pred sodiščem navajati dejstev in dokazov, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnica v tožbi ne navaja objektivnih ovir, zakaj ni mogla že v pritožbi zoper prvostopenjski akt uveljavljati, da ni v zamudi, ampak da je prošnjo oddala že dne 24. 7. 2010 in 27. 7. 2010. Klub tej procesni omejitvi iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1 sodišče ni na tej točki ustavilo presoje zakonitosti izpodbijanega akta in izpodbijanega akta že na tej podlagi potrdilo, ampak je upoštevalo, kaj tožnica navaja v tožbi glede na podatke v spisu in glede na zanesljivost tožničinih navedb, da ni zamudila zakonskega roka za podajo prošnje za izdajo odločbe iz 3. odstavka 1. člena ZUSDDD.

V zvezi s tem je pomembno, da tožnica v tožbi ne prilaga nobenih dokazov, da je res podala prošnji znotraj triletnega zakonskega roka iz 2. odstavka 8. člena ZUSDDD-B (Uradni list RS. št. 50/2010) že dne 24. 7. 2010 in 27. 7. 2010. V tožbi v zvezi s tem samo pavšalno navaja: „dokaz – nesporno“. Poleg tega iz njene prošnje z dne 22. 11. 2013 izhaja, da naj bi Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije v njenem imenu vložilo pravočasno prošnjo za izdajo te odločbe, česar v tožbi ne omenja. Iz točke 4 prilog k prošnji z dne 22. 11. 2013 pa izhaja, da je omenjenemu društvu poslala „pripadajočo zahtevano dokumentacijo“. Dopis Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije št. 35/09 datira na 28. 10. 2009, torej v čas, ko ZUSDD-B (Uradni list RS, št. 50/2010 z dne 24. 6. 2010), ki je določil triletni rok za podajo prošenj za izdajo odločbe, sploh še ni bil sprejet. Zakonodajalec ni predvidel, da bi tudi Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije lahko za tujce vlagalo prošnje za izdajo omenjene odločbe oziroma tožnica ni izkazala, da je dala omenjenemu društvu pooblastilo za opravljanje dejanj v omenjenem postopku. Sodišče tako ugotavlja, da tožnica ni uspela izkazati, da je pravočasno vložila prošnjo za izdajo odločbe pred iztekom zakonskega roka. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Glede na tožbeni zahtevek, ki zadeva tudi odškodnino, sodišče še pripominja, da iz prilog tožeče stranke izhaja, da je tožnici z odločbo z dne 30. 6. 2014 bila priznana denarna odškodnina za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 4. 11. 1992 do 1. 8. 2012, v višini 11.800.00 EUR.