Jedro

Z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda. Ko bo zapustil Republiko Slovenijo, to še ne bo pomenilo, da bo morala družina ostati razdružena, da bi se izgubili stiki in da bi to posledično negativno vplivalo na družinske odnose ter povzročilo razpad družine. Tožnik si lahko s svojo družino življenje organizira tudi na tak način, da lahko vsi živijo v isti državi.

Tožniku s tem, če zapusti Republiko Slovenijo, še ni onemogočeno, da bi sodeloval v kazenskem postopku. Ko bo razpisana glavna obravnava, se je lahko še vedno udeleži, saj z izpodbijano odločbo tožniku ni prepovedano, da bi se vrnil v Republiko Slovenijo, če bi bilo to potrebno, niti izpodbijana odločba ne predstavlja izgon tožnika iz Republike Slovenije, temveč je le zavrnjena njegova prošnja za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo UE Ljubljana št. 214-22480/2008-26 (1312013) z dne 8. 4. 2010, s katero je prvostopenjski organ zavrnil njegovo prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana in hkrati tožniku naložil, da je dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v roku petnajstih dni od vročitve dokončne odločbe. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. V predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da se lahko le z začasno odredbo odvrne nastanek hujših škodljivih posledic, ki bi tožniku in njegovi družini nastale, če bi bil tožnik izgnan iz Republike Slovenije. Tožniku se je letos v mesecu avgustu rodila hči A.A. ter bi izgon iz države negativno vplival na družinske odnose. Takoj po poroki avgusta 2008 po prihodu v Slovenijo je bil tožnik priprt dvajset mesecev, s tem da mu je bil konec leta 2010 pripor za tri tedne odpravljen. Tožnik je z ženo, ki je slovenska državljanka, preživel skupaj le zadnjih pet mesecev. Nadaljnja ločitev bi pomenila ponovno krhanje družinskih odnosov in razpad družine. Predvsem pa tožnik želi od sodišča v Celju, da nadaljuje uvedeni kazenski postopek z namenom, da dokaže svojo nedolžnost in s tem dokaže, da spoštuje pravni red Republike Slovenije. V primeru izgona bi mu upravni organ to onemogočil, saj se zaradi pomanjkanja sredstev in neustrezne vize ne bi mogel udeležiti glavne obravnave, ki bo po zagotovilih razpravljajočega sodnika razpisana v mesecu marcu 2012, to je po enem letu od zadnje obravnave, kar je v nasprotju z načelom sojenja v razumnem roku. Tožniku bi lahko zaradi razdrtja družine in zaradi onemogočanja udeležbe na glavni obravnavi nastala nepopravljiva škoda. V dokaz za svoje trditve je tožnik priložil sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Kp 7514/2009 z dne 2. 3. 2011 o odpravi pripora, vabilo na glavno obravnavo za maj 2011 ter preklic treh obravnav, razpisanih v mesecu marcu 2011. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe odgovarja, da je že pri odločanju o tožnikovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo upoštevala tudi dejstvo, da v Republiki Sloveniji živita tožnikova žena in hči, ki sta državljanki Republike Slovenije. Vsaka država lahko v skladu z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah določi pogoje, ki jih mora izpolnjevati tujec za vstop in prebivanje na njenem ozemlju, na katerem prebivajo ali imajo pravico prebivati njegovi družinski člani. Tožnik je bil dvakrat pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji in tožena stranka je enako kot pred njo že prvostopenjski organ ocenila, da je potrebno dati prednost varovanju dobrin iz 2. alineje 1. odstavka 93. h člena ZTuj-1, to je javnemu redu, varnosti in mednarodnim odnosom RS pred tožnikovo pravico do družinskega življenja v Republiki Sloveniji. Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe je potrebno namreč upoštevati ne samo pravico do družinskega življenja, temveč tudi javno korist. Z zapustitvijo Republike Slovenije tožniku ne bo nastala nepopravljiva škoda, saj mu pravica do družinskega življenja ne bo odvzeta ali onemogočena, ampak bo omejeno le njeno izvrševanje v Republiki Sloveniji za čas trajanja pravnih posledic kazenskih obsodb. Tožena stranka tudi opozarja, da bi se tožnik kot tujec v Republiki Slovenji, kjer živita njegova družinska člana, moral zavedati, da pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji vplivata tudi na njegovo pravico do družinskega življenja oz. izvrševanje te pravice. Ravno tako pa tožniku ne bo onemogočeno sodelovanje na glavni obravnavi v kazenskem postopku, ki se zoper njega vodi na Okrožnem sodišču v Celju. Tožnik lahko po tem, ko bo Republiko Slovenijo zapustil, zaradi udeležbe oz. sodelovanja na glavni obravnavi v kazenskem postopku ponovno vstopi z veljavnim potnim listom in vizumom za kratkoročno bivanje (vizumom C). Tožena stranka opozarja tudi na določbo 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 50/11 in nadaljnji, ZTuj-2), v skladu s katero se tujcu ne dovoli izstopa iz Republike Slovenije, če je zoper njega uveden kazenski postopek, v katerem je potrebna njegova navzočnost in to zahteva organ, ki vodi postopek. Glede na navedeno torej tožniku kljub odločbi UE Ljubljana Republike Slovenije ne bo potrebno zapustiti, če bo Okrožno sodišče v Celju zahtevalo, da je njegova navzočnost na glavni obravnavi v kazenskem postopku potrebna. Tožena stranka predlaga, naj sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Predlogu za izdajo začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov: Na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda. Ko bo tožnik zapustil Republiko Slovenijo, to še ne bo pomenilo, da bo morala družina ostati razdružena, da bi se izgubili stiki in da bi to posledično negativno vplivalo na družinske odnose ter povzročilo razpad družine. Tožnik si lahko s svojo družino življenje organizira tudi na tak način, da lahko vsi živijo v isti državi. Po oceni sodišča ni nikakršne nevarnosti, da bi bila tožniku z zapustitvijo Slovenije prizadejana težko popravljiva škoda iz razloga, ker naj bi to vplivalo na družinske odnose. Sodišče se v zvezi s tem tudi strinja za navedbami tožene stranke, da z zapustitvijo Republike Slovenije tožniku ne bo nastala nepopravljiva škoda, ker pravica tožniku do družinskega življenja ne bo odvzeta ali onemogočena, ampak bo omejeno le njeno izvrševanje v Republiki Sloveniji.

Prav tako pa tožniku s tem, če zapusti Republiko Slovenijo, še ni onemogočeno, da bi sodeloval v kazenskem postopku. Ko bo razpisana glavna obravnava, se je lahko tožnik še vedno udeleži, saj z izpodbijano odločbo tožniku ni prepovedano, da bi se vrnil v Republiko Slovenijo, če bi bilo to potrebno, niti izpodbijana odločba ne predstavlja izgon tožnika iz Republike Slovenije, temveč je le zavrnjena njegova prošnja za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje. Dolžnost, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni temelji na 3. odstavku 31. člena Zakona o tujcih, ki določa, da če pristojni organ prošnjo za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja zavrne ali zavrže ali če postopek ustavi, mora tujec zapustiti državo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe ali sklepa. Ta dolžnost torej nima značaja sankcije izgona iz države. Zaradi tega ni razloga, da se tožnik ne bi mogel udeležiti glavne obravnave takrat, ko bo razpisana, in sicer z veljavnim potnim listom in vizumom, na kar se utemeljeno sklicuje tožena stranka. Prav tako pa tožena stranka pravilno opozarja tudi na določbo 2. odstavka 13. člena ZTuj-2, v skladu s katero se tujcu ne dovoli izstopa iz Republike Slovenije, če je zoper njega uveden kazenski postopek, v katerem je potrebna njegova navzočnost in to zahteva organ, ki vodi postopek. V kolikor bi to Okrožno sodišče v Celju zahtevalo, mu torej Republike Slovenije ne bo potrebno zapustiti.