Jedro

Edine možne načine postopanja v primeru vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine predpisujeta določbi 61. in 62. člena ZIZ. Če dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, postane obstoj te terjatve sporen. Ob pogoju, da dolžnikov ugovor izpolnjuje formalne predpostavke in je obrazložen, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, ter nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pomeni, da se v primeru dolžnikovega ugovora o dajatvenem (kondemnatornem) delu sklepa o izvršbi ne odloča v izvršilnem postopku, temveč v pravdi. Navedeni določbi torej odločitve, kakršno je v zavrženi in v obravnavani pritožbi ter že prej v ugovoru zahteval dolžnik (razveljavitev sklepa o izvršbi v celoti, zavrženje predloga za izvršbo, ustavitev postopka in preklic izvršilnih dejanj), ne omogočata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo dolžnika zoper sklep z dne 23. 7. 2014. 2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik, ki navaja, da upnik ni izkazal pravnega interesa za upravičeno izdajo listin, ki jih je predložil v predmetnem postopku, saj sporni računi ne predstavljajo verodostojnih listin v smislu faktur. Sklicuje se na sodno prakso v zvezi s pojmom fakture in navaja, da sodišče ni postopalo po uradni dolžnosti, saj upnikovega predloga za izvršbo ni zavrglo, kljub temu da listina ne izpolnjuje formalnih pogojev, da bi ji bila priznana dokazna vrednost verodostojne listine. Razveljavljen sklep o izvršbi le v dovolilnem delu za dolžnika pomeni neugodno odločitev, saj v pravdnem postopku ne bo imel možnosti ugovora, da listina ni verodostojna. Dolžnik je tako izkazal pravni interes za vložitev pritožbe, saj sodišče ni ravnalo v skladu z uradno dolžnostjo, temveč je prejudiciralo, kaj je za dolžnika ugodneje. V nadaljevanju pritožbe dolžnik ponavlja svoje navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog za izvršbo zavrže, podredno pa razveljavitev sklepa in ustavitev postopka ter preklic izvršilnih dejanj, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog zoper dolžnika 24. 4. 2014 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Na podlagi dolžnikovega obrazloženega ugovora je izdalo sklep, s katerim je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v Celju. Dolžnik je zoper tak sklep vložil pritožbo, s katero je zahteval razveljavitev sklepa o izvršbi v celoti in ustavitev postopka ter preklic izvršilnih dejanj, saj listini, na podlagi katerih je upnik vložil predlog za izvršbo, ne predstavljata verodostojnih listin.

5. Sodišče prve stopnje je dolžnikovo pritožbo zavrglo. Kot razlog je navedlo pomanjkanje pravnega interesa (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)), saj dolžnik bolj ugodne odločitve, kot je odstop zadeve v pravdni postopek, ne more doseči. Višje sodišče tako odločitev sprejema kot pravilno. Ko je sklep o izvršbi enkrat izdan (bodisi pravilno ali nepravilno), mu dolžnik lahko nasprotuje z ugovorom (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Kot se je že opredelilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 12/2008 z dne 10. 12. 2009, edine možne načine postopanja v primeru vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine predpisujeta določbi 61. in 62. člena ZIZ. Če dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, postane obstoj te terjatve sporen. Ob pogoju, da dolžnikov ugovor izpolnjuje formalne predpostavke in je obrazložen (peti odstavek 62. člena ZIZ), sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, ter nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ). To pomeni, da se v primeru dolžnikovega ugovora o dajatvenem (kondemnatornem) delu sklepa o izvršbi ne odloča v izvršilnem postopku, temveč v pravdi. Navedeni določbi torej odločitve, kakršno je v zavrženi in v obravnavani pritožbi ter že prej v ugovoru zahteval dolžnik (razveljavitev sklepa o izvršbi v celoti, zavrženje predloga za izvršbo, ustavitev postopka in preklic izvršilnih dejanj), ne omogočata.

6. Sodišče prve stopnje je torej postopalo pravilno, ko je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo pritožbo dolžnika zoper sklep, s katerim je bilo njegovemu ugovoru ugodeno in zadeva odstopljena v reševanje v pravdnem postopku. Dolžnik v pritožbi neutemeljeno zahteva priznanje pravnega interesa, saj ni mogoče slediti navedbam, da v pravdnem postopku ne bo mogel uveljavljati ugovorov glede listine, ki je podlaga za izvršbo. V pravdnem postopku bo sodišče namreč verodostojnost listine in njeno dokazno vrednost glede obstoja in utemeljenosti upnikove terjatve v kontradiktornem postopku presojalo po načelu proste presoje dokazov (tako tudi VSL Sodba I Cpg 955/2001 z dne 27. 11. 2002, na katero se sklicuje pritožba). Glede na navedeno pritožbene navedbe dolžnika v zvezi z opredelitvijo pojma in vsebine fakture v fazi pritožbene presoje pravilnosti izpodbijane odločitve o zavrženju pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa niso pravno pomembne, zato se višje sodišče do njih posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).