Jedro

Določbe ZVojI kljub noveli ZVojI-C ne določajo, s katerim posebnim datumom začne učinkovati odločba, izdana na podlagi navedenega člena. Zato je treba šteti, da odločba učinkuje lahko le za vnaprej, enako pa velja tudi za revizijsko odločbo.

Ker gre pri tožnici za dedno bolezen, kar pomeni, da izguba vida ni neposredna posledica vojnih razmer, tožnica ni upravičena do dodatka za posebno invalidnost (21. člen ZVojI), dodatek za pomoč in postrežbo pa je tožnici potreben izključno na podlagi druge invalidnosti (1. odstavek 25. člena ZVojI).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob ponovni reviziji razveljavila odločbi Upravne enote A., št. ... z dne 26. 11. 1996 in ... z dne 12. 8. 1996 in tožnici od 1. 6. 2004 dalje priznala pravico do dodatka za pomoč in postrežbo I. stopnje, v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v znesku 57.367,46 SIT ter od 1. 6. 2004 dalje se tožnici ne prizna več pravica do dodatka za posebno invalidnost. Prvostopni organ je navedeni odločbi izdal po uradni dolžnosti. Z odločbo z dne 12. 8. 1996 je tožnici od 1. 1. 1996 dalje priznal pravico do dodatka za posebno invalidnost v višini 25 % od odmerne osnove (23.150,00 SIT mesečno) in z odločbo z dne 26. 11. 1996 pravico do dodatka za pomoč in postrežbo I. stopnje od 1. 1. 1996, v znesku 92.600,00 SIT, od 1. 7. 1996 pa v znesku 98.619,00 SIT mesečno. Prvostopni organ je utemeljil svojo odločitev na pravni podlagi 21., 23. in 123. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 do 75/97, dalje ZVojI), ki ju citira in 17. člena Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Uradni list RS, št. 20/96, dalje Pravilnik). Po določbi 123. člena ZVojI je bilo treba o upravičenosti in stopnji oz. višini teh prejemkov ponovno odločati, saj sta dodatek za pomoč in postrežbo in dodatka za posebno invalidnost pravici, ki sta po ZVojI na novo urejeni.

Na podlagi 102. člena ZVojI lahko ministrstvo (tožena stranka) ob reviziji odločbe upravnega organa prve stopnje da k odločbi soglasje, lahko jo odpravi ali razveljavi in samo odloči o stvari ali zadevo vrne v ponovni postopek. V nadaljevanju tožena stranka pojasni potek dosedanjega postopka. V postopku revizije je upoštevala pripombe in mnenje po sodbah Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1952/97-8 z dne 3. 2. 1999 in Vrhovnega sodišča RS št. I Up 218/99-4 z dne 24. 1. 2002. Z odločbo št. 59113/0136/96 z dne 18. 11. 2002 je odločila o zakonitosti zgoraj navedenih odločb prvostopnega organa (z dne 12. 8. 1996 in 26. 11. 1996) glede dodatka za posebno invalidnost in dodatka za pomoč in postrežbo. Ob reviziji je bilo, upoštevajoč 97. člen ZVojI, zahtevano mnenje zdravniške komisije druge stopnje (dalje ZK II.) v Ljubljani, s poudarkom na podrobni in popolni obrazložitvi v primerjavi z izvidom in mnenjem z dne 30. 5. 1997. Ker je ZK II. stopnje je po preučitvi medicinske dokumentacije in neposrednega pregleda tožnice, pridobila dodatne izvide oftalmologa in dne 5. 11. 2002 izdala izvid in mnenje št. 1157, ki ga je tožena stranka v celoti sprejela, ker je popoln, jasen in obrazložen in iz njega izhaja, da tožnica nima priznane vojne invalidnosti na podlagi slepote kot neposredne posledice dobljene poškodbe ali bolezni, ampak gre za prirojeno bolezen genetskega (dednega) vzroka, zato ji je pomoč in postrežba potrebna izključno na podlagi druge invalidnosti ter zato ni upravičena do dodatka za posebno invalidnost in nima okvare zdravja po določbi 17. člena Pravilnika. Zato je tožena stranka spremenila izrek odločbe tako, da je določila, da gre tožnici od 1. 12. 1996 dalje pravica do dodatka za pomoč in postrežbo 1. stopnje v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter spremenila izrek prvostopnega upravnega organa glede dodatka za posebno invalidnost na ta način, da tožnici od 1. 9. 1996 dalje ne gre več pravica do tega dodatka.

V upravnem sporu je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. U 2390/2002-10 z dne 9. 3. 2004 tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek iz razloga, ker je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka ni pravilno ravnala, ko je tožnici priznala pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 12. 1996 oz. da tožnici od 1. 9. 1996 ne gre pravica do dodatka za posebno invalidnost, saj je po mnenju sodišča v konkretnem primeru šlo za odločanje o prehodu na novo ureditev po prehodnih določbah 123. člena ZVojI, ki pa ne določa s katerim posebnim datumom začnejo učinkovati odločbe, izdane na podlagi navedene določbe, ter je zato treba šteti, da lahko odločba učinkuje le za naprej, kar velja tudi za revizijsko odločbo, tožena stranka pa je napačno odločila s povratnim učinkom. Ostali tožbeni ugovori, ki so se nanašali na nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabo materialnega prava, pa so po mnenju sodišča bili neutemeljeni. Tožena stranka je sledila mnenju z dne 5.11.2002, ki je jasno, popolno in obrazloženo. Ker gre pri tožnici za dedno bolezen, kar pomeni, da izguba vida ni neposredna posledica vojnih razmer, tožnica zato ni upravičena do dodatka za posebno invalidnost (21.člen ZVojI), dodatek za pomoč in postrežbo je tožnici potreben izključno na podlagi druge invalidnosti (1. odstavek 25. člena ZVojI), ker gre za bolezen genetskega izvora. Zato je tožena stranka v ponovnem postopku revizije odločala o zakonitosti navedenih odločb prvostopnega organa in opravila spremembo glede datuma učinkovanja odločb prvostopnega organa in pri tem upoštevala stališče sodišča, da tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo odločbe, s katero je ugotovila prenehanje pravice do dodatka za posebno invalidnost od prvega dne naslednjega meseca od izdaje prvostopne odločbe in izdajo odločbe, s katero je ugotovila priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju od prvega dne naslednjega meseca od izdaje prvostopne odločbe. Zato je tožena stranka navedeni prvostopni odločbi razveljavila in odločila, da ima tožnica od 1. 6. 2004, torej od prvega dne naslednjega meseca od izdaje odločbe tožene stranke, pravico do dodatka za pomoč in postrežbo 1. stopnje v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in da tožnici od 1. 6. 2004 ne gre več pravica do dodatka za posebno invalidnost. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper navedeno odločbo in sicer iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvami tožene stranke, saj je tako iz medicinske dokumentacije tožnice kot iz dejanskega stanja razvidno, da pri tožnici ni dvoma, da je postala civilni invalid vojne zaradi praktične slepote na obeh očesih in zaradi visoke naglušnosti kot posledica eksplozije bombe (tožnica je kot 4 leta stara deklica pri bombni eksploziji utrpela okvaro vida in sluha). Navaja, da v družini ni nihče zbolel za tako boleznijo in je zadnja ZK II. stopnje z dne 5. 11. 2002 izdala izvid in mnenje št. 1157 ter je ni osebno pregledala. Nesprejemljivo in neresnično je mnenje zadnje zdravniške komisije, ki meni, da je eksplozija le vplivala na poslabšanje prirojene bolezni, saj to, da je slepota in naglušnost pretežno posledica eksplozije, so do sedaj ugotovile tudi vse dosedanje zdravniške komisije in je na tej podlagi tudi prejemala dodatek za pomoč in postrežbo v višini po predpisih o vojnih invalidih ter dodatek za posebno invalidnost. Po mnenju tožnice gre tudi za kršitev varstva pridobljenih pravic. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svojih razlogih v izpodbijani odločbi in navaja, da gre za odločanje o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo in dodatka za posebno invalidnost v prehodu na novo ureditev po prehodnih določbah 123. člena ZVojI, ki ne določa, s katerim datumom začnejo učinkovati odločbe, izdane na podlagi navedenega člena, ter je zato treba šteti, da lahko učinkuje le za naprej, kar velja tudi za revizijsko odločbo. Glede dejanskega stanja pa navaja, da je bilo ugotovljeno na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije, ki ga je upravni organ sprejel, ker je popolno in obrazloženo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka postopala po navodilu tega sodišča, ki je o zadevi odločilo s sodbo opr. št. U 2390/2002-10 z dne 9. 3. 2004 na ta način, da je toženi stranki vrnilo zadevo v ponoven postopek, ko je ugotovilo, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo in sicer prehodno določbo 123. člena ZVojI, saj je tožena stranka izrek svoje odločbe oblikovala tako, da je spremenila odločbo organa prve stopnje, pri tem pa ni ravnala pravilno, ker je tožeči stranki priznala pravico za pomoč in postrežbo od 1. 12. 1996 dalje ter odločila, da ji od 1. 9. 1996 ne gre več pravica do dodatka za posebno invalidnost. Tako je bilo tudi že pojasnjeno v sodbi tega sodišča, opr. št. U 1952/97 z dne 3. 2. 1999, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 218/99 z dne 24. 1. 2002. Določbe ZVojI kljub noveli ZVojI-C (Uradni list RS, št. 75/97) ne določajo, s katerim posebnim datumom začne učinkovati odločba, izdana na podlagi navedenega člena. Zato je treba šteti, da odločba učinkuje lahko le za vnaprej, enako pa velja tudi za revizijsko odločbo. Tožena stranka je v obravnavanem primeru v ponovnem revizijskem postopku upoštevala navedeno stališče upravnega sodišča in sicer na ta način, da je razveljavila obe prvostopni odločbi in določila, da ima tožnica od 1. 6. 2004 dalje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo 1. stopnje v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in pri tem navedla znesek 57.367,46 SIT (ki se usklajuje tako kot pokojnine) in da tožnica od 1. 6. 2004 nima več pravice do dodatka za posebno invalidnost. Razloge za vsebinsko odločitev je tožena stranka pravilno obrazložila in se jim sodišče v celoti pridružuje in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (3. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS). Tudi po mnenju sodišča tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje niso utemeljeni, saj odločitev tožene stranke (in pred njo organa prve stopnje) izhaja iz izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje, št. 1157 z dne 5. 11. 2002, ki mu je tožena stranka kot popolnemu, jasnemu in obrazloženemu v celoti sledila ter se do njega tudi opredelila, ki je tudi po oceni sodišča verodostojno, strokovno in pravilno. Navedeno mnenje je bilo izdelano na podlagi medicinske dokumentacije in neposrednega pregleda stranke (kar izhaja iz izvida in mnenja št. 1081 z dne 15. 10. 2002) ter izvida in mnenja oftalmologa. Iz navedenega mnenja je razvidno, da gre pri tožnici za prirojeno retinopatijo pigmentozo, potek bolezni pa je razviden iz pregledov iz leta 1967 do leta 2002. Bolezen je genskega - dednega izvora ter opisana v strokovni literaturi. Ker gre torej pri tožnici za dedno bolezen, kar pomeni, da izguba vida ni neposredna posledica vojnih razmer, tožnica ni upravičena do dodatka za posebno invalidnost (21. člen ZVojI), dodatek za pomoč in postrežbo pa je tožnici potreben izključno na podlagi druge invalidnosti (1. odstavek 25. člena ZVojI), ker gre za bolezen genetskega vzroka. Pravilno je uporabljeno materialno pravo, saj gre v obravnavanem primeru za odločanje po prehodu na novo ureditev po prehodnih določbah 123. člena ZVojI, ter je, upoštevajoč že povedano stališče tega sodišča, potrebno tudi za revizijsko odločbo šteti, da lahko učinkuje le za naprej.

Po povedanem je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.