Jedro

Postopek z dopuščeno revizijo poteka v dveh fazah. V prvi fazi odloča Vrhovno sodišče o predlogu za dopustitev revizije, ki je enostranski postopek, v katerem se odloča na podlagi predloga in njemu priloženih listin. Dokončna odločitev o dovoljenosti revizije je zato mogoča šele, ko Vrhovno sodišče razpolaga s celotnim spisom, v katerem je vložena revizija. Ker je Vrhovno sodišče na podlagi spisovnih podatkov, s katerimi ni razpolagalo ob odločanju o dopustitvi revizije, ugotovilo, da niso izpolnjene vse predpostavke za dovoljenost revizije, jo je kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa povrniti 282,73 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala več zahtevkov zaradi kršitve njene blagovne znamke „Otroški bazar“, registrirane pri UIL pod opr. št. 200670608, in sicer zahtevek za prepoved uporabe znaka „Otroški bazar igrač“, zahtevek za odstranitev iz trgovskih tokov reklam z oznako „Otroški bazar igrač“, zahtevek za objavo sodbe v javnih glasilih in zahtevek za plačilo škode v višini 54.900,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo uveljavljane tožbene zahtevke in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.081,27 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke glede nedenarnih tožbenih zahtevkov in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 29/2018-10 z dne 10. 4. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali v skladu z 42. členom ZIL-1 kombinacija dveh ali več generičnih, običajnih besed v znamki lahko ustvari razlikovalni učinek.

5. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlagala, da razveljavi obe izpodbijani sodbi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

6. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrženje revizije podrejeno temu pa zavrnitev revizije in uveljavljala povrnitev stroškov revizijskega postopka.

**Glede dovoljenosti revizije**

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 8. Drugi odstavek 180. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka v primeru, da je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta.

9. Četrti odstavek 367. člena ZPP določa, da če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR, sodišče revizije ne more dopustiti.

10. Vrhovno sodišče je na občni seji 16. 12. 1993 sprejelo pravno mnenje, da v primeru, da tožnik v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, nima pravice do revizije. Pravno mnenje se je nanašalo na ureditev v drugem odstavku 186. člena v zvezi s 382. členom ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4-37/1977 s spremembami). Navedene zakonske določbe so bile identične ureditvi v drugem odstavku 180. člena in v drugem odstavku 367. člena ZPP, ki dovoljuje neposredno revizijo le v primerih, ko izpodbijani del pravnomočne sodbe presega zakonsko določen znesek. Vrhovno sodišče je zato na sprejeto pravno mnenje z dne 16. 12. 1993 še vedno vezano (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih). Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča po uveljavitvi ZPP.1

11. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe (21. 7. 2016), s katero je uveljavljala denarni zahtevek za plačilo odškodnine (59.400,00 EUR) in tri nedenarne zahtevke, vrednost spornega predmeta navedla zgolj glede denarnega zahtevka, kar pomeni, da svojih nedenarnih zahtevkov ni ovrednotila. Te pomanjkljivosti ni odpravila niti v prvi pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2016, niti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. S pritožbo je tožeča stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje zgolj glede nedenarnih tožbenih zahtevkov, ki jih predhodno v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ovrednotila, tudi v pritožbi pa vrednosti izpodbijanega dela sodbe ni navedla. V predlogu za dopustitev revizije je navedla vrednost spora 59.000,00 EUR, medtem ko je v reviziji brez kakršnekoli obrazložitve navedla vrednost spora 4.000,00 EUR (ki presega limit iz četrtega odstavka 367. člena ZPP za dopustitev revizije).

12. Na tak način si tožeča stranka pravice do revizije ne more zagotoviti. Ker tožeča stranka ni opredelila vrednosti zahtevkov, ki so predmet revizijskega postopka, ni mogoč preizkus dopustnosti revizije. Upoštevaje že citirano pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 12. 1993 tožeča stranka nima pravice do revizije.

13. Takšen procesni položaj, ki je razviden iz podatkov spisa, terja pojasnilo še glede na sprejeto odločitev Vrhovnega sodišča v sklepu III DoR 29/2018 o dopustitvi revizije.

14. Postopek z dopuščeno revizijo poteka v dveh fazah. V prvi fazi odloča Vrhovno sodišče o predlogu za dopustitev revizije, ki je enostranski postopek, v katerem se odloča na podlagi predloga in njemu priloženih listin. Dokončna odločitev o dovoljenosti revizije je zato mogoča šele, ko Vrhovno sodišče razpolaga s celotnim spisom, v katerem je vložena revizija. Ker je Vrhovno sodišče na podlagi spisovnih podatkov, s katerimi ni razpolagalo ob odločanju o dopustitvi revizije, ugotovilo, da niso izpolnjene vse predpostavke za dovoljenost revizije, jo je kot nedovoljeno zavrglo (383. člen v zvezi s prvim odstavkom 343. člena ZPP).2 Glede stroškov revizijskega postopka

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela z revizijo, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

16. Do povrnitve priglašenih stroškov revizijskega postopka pa je upravičena tožena stranka, saj s svojim odgovorom na revizijo upravičeno opozorila tudi na nedovoljenost revizije. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS 2/2015) in sicer za nagrado po tar. št. 21/3 – 450 točk, povečani za 10 % po tretjem odstavku 7. člena OT in za 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve 22 % DDV. Glede na vrednost točke po OT (0,459 EUR) je tožena stranka upravičena do povrnitve 282,73 EUR stroškov revizijskega postopka.

1 Na primer sklepi II Ips 63/2008 z dne 14. 7. 2011, II Ips 409/2011z dne 26. 4. 2012, II Ips 163/2010 z dne 24. 10. 2013, II Ips 178/2013 z dne 17. 9. 2015 in III Ips 22/2018 z dne 28. 8. 2018. 2 Enako stališče je že bilo zavzeto v sklepu II Ips 49/2018 z dne 31. 5. 2018 in sklepu II Ips 236/2014 z dne 14. 1. 2016.