Jedro

Tožnik je delo opravljal od 7.00 do 16.00 z enourno prekinitvijo, ki se ni štela v delovni čas. Za opisano delo v deljenem delovnem času je upravičen do dodatka po kolektivni pogodbi dejavnosti najmanj v višini 15 % od osnovne plače oziroma od urne postavke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Stranki sam krijeta svoje stroške pritožbe.

Revizija zoper zavrnilni del sodbe se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati razliko v plači v bruto znesku 4.857,02 EUR in sicer od posameznih mesečnih bruto zneskov ter po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v mesecu za znesek iz preteklega meseca kot izhaja iz 1. točke izreka, višji zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 558,49 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točka 1) in odločitev o stroških postopka (točka 3) iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki 1 in 3 izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in obveže tožečo stranko na plačilo vseh stroškov postopka in stroškov pritožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške tega postopka. Navaja, da pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, ne določa prekinitve oz. deljenega delovnega časa v smislu Zakona o delovnih razmerjih in kolektivne pogodbe. Delavcem je toženec le omogočil enourno odsotnost z delovnega mesta, da se jim omogoči prehrana, ki ni zagotovljena v prostorih delodajalca niti v neposredni bližini. Taka odsotnost zagotovo ne pomeni prekinitve dela, kot jo za izplačilo dodatka predvideva 47. člen KPKI, takšno možnost, brez izplačila dodatka, pa je predvidela SKPgd, ki je veljala v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Zaradi prenehanja veljavnosti SKPgd se ne more poslabšati položaj delodajalca, ki je zaposlenim omogočil enourno odsotnost z delovnega mesta, ker bi zaradi malice oz. zamujanja na delo trpel delovni proces. Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni pravilno uporabilo materialnega prava, v obrazložitvi pa tudi ni pojasnilo, zakaj bi tožniku pripadal dodatek, prav tako tudi ne, v kolikšni višini mu je priznalo dodatek za delovno dobo, čeprav iz plačilnih list izhaja, da je tožnik dodatek prejemal. Ker sodba glede takšne odločitve nima navedenih razlogov, je sploh ni mogoče preizkusiti in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek, v katerem naj izvedenec finančne stroke dopolni svoje izvedensko mnenje tako, da izračuna plačo, ki bi morala biti tožniku izplačana za posamezen mesec, če bi se obračunavala od pogodbeno določene bruto osnove, s pripadajočimi dodatki, ne da bi se pri tem upoštevala negativna stimulacija. Navaja, da je že v tožbi in pripravljalnih vlogah zahteval plačilo neto plače od po pogodbi o zaposlitvi določene bruto osnove z vsemi davki in prispevki. Posebej je v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2008 navedel, da je tožena stranka napačno vštevala dodatek za delovno dobo v že tako in tako premalo določeno osnovno plačo ter od tega še neutemeljeno odštevala poljubne zneske za delovno uspešnost, kar je pripeljalo do umetno izračunane premajhne osnove, od katere se je tožniku obračunala in izplačala neto plača. Če bi bil znesek negativne delovne uspešnosti utemeljen in pravilen, bi se morala ta negativna delovna uspešnost prikazati in izračunati tako, da bi bila na plačilnih listah prikazana, ne v okviru bruto osnove, ampak kot dodatna postavka, ki bi se obračunavala od bruto osnove. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti v pritožbi tožene stranke zatrjevanih, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju od 1. 9. 2005 do 13. 10. 2006 ni plačevala dodatka za delovno dobo in dodatka za deljen delovni čas. Ugotovilo je, da je za toženo stranko do 31. 12. 2005 veljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) od 1. 1. 2006 dalje pa Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo (KPKI, Ur. l. RS, št. 108/2005). Po 1. odstavku 47. člena SKPgd pripada delavcu dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, KPKI pa v 3. dostavku 72. člena določa, da stranki te kolektivne pogodbe soglašata, da se v primeru prenehanja veljavnosti določbe SKPgd o dodatku za skupno delovno dobo, ta nadomesti z dodatkom za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu v višini 0,6 % osnovne plače delavca in ta določba stopi v veljavo naslednji mesec po prenehanju veljavnosti določbe SKPgd in se uporablja, če v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca ni določeno drugače. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi bil tožnik v obdobju od 1. 9. 2005 do 31. 12. 2005 upravičen do dodatka za delovno dobo v višini 0,5 %, v obdobju od 1. 1. 2006 do 13. 10. 2006 pa do dodatka v višini 0,6 % od osnove. V zvezi z dodatkom za deljen delovni čas je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v 5. točki pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 30. 6. 2006 navedeno, da njegov delovni čas traja od 7.00 do 16.00 ure in da med strankama ni sporno dejstvo, da so imeli delavci tožene stranke obvezno neplačano enourno prekinitev dela in je tako tožnik dnevno opravil 8 ur plačanega dela. Ker je za tožnika v času od 1. 9. 2005 do 31. 12. 2005 veljala SKPgd, ki je v 46. členu določala, da pripada delavcu dodatek za delo v deljenem delovnem času za vsakokratno prekinitev več kot eno uro v višini 10 % od osnove, tožnik za to obdobje do dodatka ni upravičen, saj je prekinitev dela trajala eno uro in ne več kot eno uro. Po 47. členu KPKI pa delavcu za delo v delovnem času, ki je manj ugoden in sicer za prekinitev dela za eno uro ali več, pripada dodatek najmanj v višini 15 % od osnovne plače oz. od urne postavke in se obračunava in izplačuje le za čas, ko je delavec delal v takih pogojih. Ker je prekinitev dela v tožnikovem primeru znašala eno uro, je tako tožnik v obdobju od 1. 1. 2006 do 13. 10. 2006 do dodatka upravičen. Za izračun zneskov je sodišče postavilo izvedenca, ki je pripravil izračun na podlagi zgornjih ugotovitev sodišča, ki je potem na podlagi tega mnenja odločilo tožbenemu zahtevku po višini.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi razlogi pa še dodaja: Neutemeljene so pavšalne pritožbene navedbe tožene stranke, da pogodba o zaposlitvi ne določa prekinitve oz. deljenega delovnega časa v smislu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in SKPgd, saj je tožena stranka delavcem le omogočila enourno odsotnost z delovnega mesta, da se jim omogoči prehrana in da se zaradi prenehanja veljavnosti SKPgd, na podlagi katere je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, delodajalcu ne more poslabšati položaj. Kljub temu, da tožena stranka ni konkretizirala, v čem tožnikova pogodba o zaposlitvi ne določa prekinitve delovnega časa v smislu ZDR in SKPgd, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki dejansko efektivno delal osem ur na dan, kar pomeni 40 ur na teden. Ker je delal dnevno od 7.00 do 16.00 ure, se mu enourna prekinitev ni štela v delovni čas. Torej gre za delo v deljenem delovnem času, ki je za delavca manj ugoden. Položaj tožene stranke se zaradi prenehanja veljavnosti SKPgd ni prav nič poslabšal, saj je zanjo še vedno, tako kot v času veljavnosti SKPgd veljala panožna kolektivna pogodba in s tem tudi določilo njenega 72. člena. Ker tožena stranka ni imela organizirane prehrane, je, kot v pritožbi sama zatrjuje, zaradi tega, da ne bi prišlo do zamujanja na delo in s tem do motenj delovnega procesa, delavcem zagotovila enourno prekinitev dela. Tako so bili ves čas veljavnosti SKPgd na slabšem delavci zaposleni pri toženi stranki, ki niso prejemali dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s 1. 9. 2005 in da delavcu po 72. členu KPKI pripada 0,6 % dodatek za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu, tako je jasno, da tožniku ta dodatek pripada šele od 1. 9. 2006 dalje, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, zakaj tožniku pripada dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času in so tako neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker razlogi za odločitev sodišča niso navedeni.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe. Tožeča stranka je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ves čas postopka na prvi stopnji do pridobitve izvedenskega mnenja zatrjevala prikrajšanje iz naslova dodatka za delovno dobo in dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času in je šele v pripombah na izvedensko mnenje – pripravljalna vloga na l. št. 61 do 62 - začela navajati, da se je tožniku odštevala negativna uspešnost. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in k njej ni kaj dodati. Tožeča stranka je bila s svojimi navedbami prekludirana. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), in ker tudi niso podane kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je skladno s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in določbo 32. člena istega zakona v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) odločalo tudi o tem, ali v predmetni zadevi dopusti revizijo, saj ta po določilu 2. odstavka 367. člena ZPP ni dovoljena, ker denarni zahtevek iz točke 2. izreka (zavrnilni del sodbe) ne dosega revizijski minimum. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišče glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje ni o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni določalo. V konkretnem primeru ne gre za nobenega od teh primerov, zato pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.