Jedro

Odločilno dejstvo za odgovornost za zapustnikove dolgove je to, da je tisti, za katerega se trdi, da je dolg "podedoval", dedič onega, zoper katerega je imel tožnik terjatev. Glede tega dejstva nosi zato trditveno in dokazno breme tožnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin verzijski zahtevek za plačilo 1.437.726 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da toženec ni zahteval nujnega deleža ter da zato tudi ne odgovarja za zapustnikove dolgove.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določbe pravdnega postopka. Navaja, da je v zapuščinskem postopku po pokojnem F. M. spor o obsegu zapuščine, ki bi lahko v primeru drugačnega obsega zapuščine pripeljal tudi do tega, da se toženec ne bi odpovedal nujnemu deležu. Pritožbeno sodišče je tudi zmotno štelo, da predstavlja toženčeva izjava na glavni obravnavi dne 23.12.2003 njegov ugovor, da ne odgovarja za zapustnikove dolgove preko vrednosti svojega dednega deleža. Tak ugovor mora biti izrecen in določen, toženec pa je izjavil, da tožbenega zahtevka ne pripozna, ker da ni nič podedoval po očetu. Ne glede na to bi bil tak ugovor tudi prepozen. Zapuščinski postopek po pok. F. M. je tekel od leta 1994, v tem času pa toženec ni podal takega ugovora.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen Zakona o dedovanju - Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 73/2004 - ZD). To velja tako za zakonito kot za oporočno dedovanje in tudi za nujne dediče (katerih pravica do nujnega deleža je dedna pravica - prim. 27. člen ZD). Vendar nihče, ki je tako brez svojega sodelovanja in brez svoje volje prišel v pravni položaj dediča, ni tudi že definitivno in dokončno pridobil ta položaj. Nikogar ni namreč mogoče prisiliti, da je dedič. Zato ima dedič pravico, da se dedovanju odpove, pravna posledica odpovedi dediščini pa je v tem, da se šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič (četrti odstavek 133. člena ZD - prim. tudi Karel Zupančič, Dedno pravo, Ljubljana, 1991, str. 155). Tudi nujni dedič, ki ga je zapustnik v oporoki prezrl, ni dolžan uveljavljati nujnega deleža. Če tega ne stori, ali celo izjavi, da ne zahteva nujnega deleža, pač ni dedič.

Tako je tudi v konkretnem primeru. Toženec namreč "ni zahteval nujnega deleža" (prim. drugo stran sodbe sodišča prve stopnje), oziroma, "je podal na zapuščinski obravnavi po pok. F. M. dne 23.12.2003 .... "izjavo, "..., da ne zahteva nujnega deleža" (prim. drugo in tretjo stran sodbe sodišča druge stopnje). Ker pa odgovarja za zapustnikove dolgove samo dedič (tisti, ki se je odpovedal dediščini, ni odgovoren za zapustnikove dolgove - prim. drugi odstavek 142. člena ZD), toženec ne more biti odgovoren za dolgove pok. F. M. Pri tem je seveda brez pomena revizijsko ugibanje, da "obstaja spor o obsegu zapuščine, ki bi lahko v primeru drugačnega obsega zapuščine pripeljal tudi do tega, da se toženec ne bi odpovedal nujnemu dednemu deležu". Zmotno je tudi stališče revizije, da toženec ni izjavil, da ni ničesar podedoval po očetu. Taka izjava je namreč jasno zapisana v obravnavnem zapisniku z dne 23.12.2003 (za katero pa tožnica šele v reviziji zatrjuje, da je bila prepozna - prim. 2. točko prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Ne glede na to pa je odločilno dejstvo za odgovornost za zapustnikove dolgove (tožnica namreč zatrjuje, da je toženec sporni dolg "podedoval") to, da je tisti, za katerega se trdi, da je dolg "podedoval", sploh dedič onega, zoper katerega je imel tožnik terjatev. Glede tega dejstva nosi zato trditveno in dokazno breme tožnica.

Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno in ker tudi ni podana očitana postopkovna kršitev, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).