Jedro

Odškodnina lastniku razlaščene nepremičnine se določi po njeni tržni vrednosti.

Strošek prodaje, če lastnik razlaščene nepremičnine te prodaje ne dokaže niti ne zatrjuje, ne predstavlja zmanjšanja vrednosti preostale nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se priznana odškodnina zniža za 900,00 EUR (na 11.862,67 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod 1. točko izreka predlagateljici priznalo odškodnino iz naslova razlastitve v višini 12.762,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje do plačila, katero ji je dolžna plačati nasprotna udeleženka v roku petnajst dni, medtem ko je v presežku zahtevek za določitev in plačilo odškodnine kot neutemeljenega zavrnilo, pod 2. točko izreka pa je nasprotni udeleženki naložilo v povrnitev predlagateljici stroške postopka v višini 2.271,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, in v presežku zahtevek za povrnitev stroškov kot neutemeljenega zavrnilo.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da bi odškodnina morala biti določena po predpisih tožene stranke kot lokalne skupnosti. Ta ima namreč pristojnost za sprejemanje predpisov, tudi predpisov glede vrednosti, po katerih odkupuje nepremičnine. Ti predpisi zavezujejo vse ter jih morajo upoštevati tudi cenilci in sodišče. Pritožnica ponovno poudarja, da se lahko odškodnina odmeri samo ob upoštevanju teh predpisov. Nadalje pritožba očita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko pripomb nasprotne udeleženke na izvedensko mnenje izvedenca A. T. ni posredovalo izvedencu, da bi se ta lahko o njih opredelil. Neutemeljeno je priznana odškodnina po 300,00 EUR za preostale tri nepremičnine zaradi njihove manjvrednosti. Iz tega naslova se namreč lahko prizna le zmanjšanje vrednosti preostalih nepremičnin, medtem ko je sodišče prve stopnje priznalo kot njihovo manjvrednost strošek za njihovo prodajo. Poleg tega dve preostali nepremičnini merita le vsaka po 8m2 in je njuna vrednost bistveno manjša od 300,00 EUR, kolikor znaša strošek njene morebitne prodaje. Če bi se te nepremičnine prodajale, bi se prodajale skupaj in zato bi bil upošteven kvečjemu strošek enkratne prodaje v znesku 300,00 EUR, ne pa toliko za vsako od treh parcel zase. Vrednost parcele št. 319/2 ni zmanjšana iz razloga, ker je to sicer ožja, vendar daljša parcela, ki tvori zaključno celoto s parcelo številke 319/1, prav tako v lasti predlagateljice. Nenazadnje je obravnavana pot v naravi potekala že desetletje tako kot sedaj in je manjvrednost preostalih parcel že od nastanka poti. Manjvrednost bi moral ugotoviti izvedenec kmetijske oziroma gozdarske stroke, ker je to preostalo zemljišče kmetijsko oziroma gozdno. Zahtevek predlagateljice za manjvrednost preostalih zemljišč je tudi zastaran glede na triletni zastaralni rok. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo o okoliščini, da so bile vrednosti preostalih zemljišč zmanjšane že z nastankom poti in ne šele zaradi razlastitve, je to absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V izreku izpodbijanega sklepa sploh ni navedeno, za katere nepremičnine je bila predlagateljici priznana pravica do odškodnine iz naslova razlastitve.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedb, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sprejeti je pritožbene pripombe na odločitev sodišča prve stopnje, ko je to kot zmanjšanje vrednosti preostalih nepremičnin štelo strošek za njihovo prodajo pri vsaki 300,00 EUR, torej skupno 900,00 EUR. Med postopkom namreč predlagateljica ni dokazovala niti zatrjevala, da bo preostanek nepremičnin zaradi obravnavane razlastitve prodala. Poleg tega in zlasti pa po izrecni določbi drugega odstavka 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) pripada razlaščencu tudi odškodnina za morebitno zmanjšanje vrednosti preostale nepremičnine, medtem ko sam strošek prodaje ne pomeni neposrednega zmanjšanja vrednosti te nepremičnine, ampak je to strošek, ki lastniku nastane v vsakem primeru prodaje nepremičnine. Torej je sodišče prve stopnje neutemeljeno in brez materialnopravne podlage upoštevalo in priznalo 900,00 EUR iz naslova zmanjšanja vrednosti preostale nepremičnine. Čeprav predlagateljica do odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti preostale nepremičnine, kot je ta bila priznana v izpodbijanem sklepu, ni upravičena, je pritožnici kljub temu pojasniti, da njena terjatev iz tega naslova ni zastarala, saj se o njej odloča vzporedno in kot sestavnem delu odškodnine za razlaščeno nepremičnino po 105. členu ZUreP-1. 6. Pravilno je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo (glej drugi odstavek na šesti strani in prvi odstavek na sedmi strani izpodbijanega sklepa) materialnopravno podlago za določitev višine odškodnine lastniku za razlaščene nepremičnine. Da to niso predpisi lokalne skupnosti, torej nasprotne udeleženke, ampak je to tržna vrednost nepremičnin, se da neposredno ugotoviti že iz dikcije prvega odstavka 105. člena ZUreP-1, po kateri lastniku pripada za razlaščeno zemljišče ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Ustrezna odškodnina je torej ekvivalent za enakovredno nadomestno nepremičnino, ti dve pa sta medsebojno po vrednosti primerljivi le, če odškodnina predstavlja tržno vrednost nepremičnine.

7. Sodišču prve stopnje pripomb nasprotne udeleženke na izvedensko mnenje izvedenca A. T. ni bilo potrebno posredovati temu izvedencu v opredelitev. V pripombah je namreč nasprotna udeleženka zahtevala le uporabo njenih lokalnih predpisov pri izračunu višine odškodnine in (pavšalno) trdila, da je odškodnina tudi sicer previsoka. Da pri izračunu odškodnine ni uporabiti lokalnih predpisov, je lahko in tudi je pojasnilo sodišče samo, pavšalna trditev o tudi sicer previsoko ugotovljeni odškodnini, brez konkretizacije, zakaj je ta previsoka, pa je neupoštevna in se o njej ni možno, ne potrebno opredeljevati.

8. Četudi v izreku izpodbijanega sklepa ni izrecno navedeno, za razlastitev katerih nepremičnin je odškodnina priznana, to na popolnost izreka ne vpliva, saj je med udeležencema nesporno, katere nepremičnine se v tem postopku obravnavajo, to pa je ugotoviti tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na kateri pazi po uradni dolžnosti, pritožbi, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo, in temu ustrezno priznano odškodnino znižalo, medtem ko je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (3. in 2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna s 154. in 155. členu ZPP, vse v zvezi s 37. členom ZNP. Udeleženki sta dolžni kriti te stroške vsaka svoje, saj je nasprotna udeleženka uspela le z manjšim delom svoje pritožbe, medtem ko predlagateljica v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej ta njen strošek za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.