Jedro

Premoženje, ki sta ga pravdni stranki pridobili z delom v času trajanja zakonske zveze, je del zaščitene kmetije, zato različen lastniški režim na posameznih parcelah ni mogoč. Skupno vlaganje zakoncev je zato potrebno presojati z vidika zaščitene kmetije kot celote. Kadar so vlaganja, ki predstavljajo skupno premoženje obsežna in gre za vlaganja v zaščiteno kmetijo, kmetija predstavlja skupno premoženje, ki je nastalo na originaren način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep ter sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v odločitvah v I., III. in IV. točki izreka odločbe) potrdita.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 7. 1. 2014 (I. točka izreka); primarni tožbeni zahtevek (kot je razviden iz izreka odločbe) zavrnilo (II. točka izreka); ugodilo prvemu podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da je ugotovilo, da je tožnica (na podlagi 51. in 59. člena ZZZDR) solastnica 1393/10000 nepremičnin navedenih v tem delu izreka (III. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 4.673,57 EUR pravdnih stroškov, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep in zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zakonska skupnost pravdnih strank trajala od sklenitve zakonske zveze 1. 5. 1967 (pri čemer je sodišče napačno ugotovilo začetek zakonske zveze) do leta 1995. Toženec je skupno spalnico zapustil že leta 1989 in od takrat dalje med strankama ni bilo več ne ekonomske ne življenjske skupnosti. To so potrdile tudi priče, predvsem otroci pravdnih strank. Poleg tega tudi iz tožbe za razvezo zakonske zveze, ki jo je dne 30. 3. 1995 vložil toženec, izhaja, da že od leta 1991 pravdni stranki ne živita kot mož in žena in da je zakonska zveza že dalj časa nevzdržna. Smiselno enako je v svoji tožbi na razvezo, ki je bila vložena 1. 12. 2000, potrdila tudi tožnica, ki je zapisala, da je zakonska zveza že več let nevzdržna in praktično mrtva. Sodišče šteje za dokazano, da je nepremičnina – parcela s hišo v C. skupno premoženje pravdnih strank, hkrati pa v celoti verjame izpovedbi toženca, da je nepremičnino kupil sam, kar izhaja tudi iz kupne pogodbe z dne 28. 1. 1964. Ker je sodišče ugotovilo, da je zakonska skupnost pravdnih strank trajala od sklenitve zakonske zveze 1. 5. 1967, razlogi sodbe nasprotujejo sami sebi. Ni res, da ni dokazov, da je bila kupnina od prodane hiše v C. namenjena za gradnjo hiše za sina Z. To je potrdil sin Z. sam, kot tudi N. K. Zaščitena kmetija ni premoženje, ki bi bilo pridobljeno s skupnim delom v času trajanja zakonske zveze, kmetijo je z neodplačnim pravnim poslom pridobil toženec, zato je to premoženje potrebno šteti kot posebno premoženje toženca in ne skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica zato ni upravičena do pridobitve lastninske pravice na teh nepremičninah. Glede na sodno prakso v skupno premoženje zakoncev lahko sodi tudi nepremičnina, ki je prej sodila v posebno premoženje, vendar pod posebnimi pogoji – pri razsoji o deležu na skupnem premoženju zakoncev, ki nastane z vlaganjem v posebno premoženje enega zakonca, mora sodišče najprej ugotoviti obseg vlaganj obeh zakoncev v času trajanja zakonske skupnosti. Če je tako nastalo premoženje po obsegu takšno, da pomeni bistveno povečanje dosedanjega premoženja, ga sodišče obravnava kot skupno premoženje. V konkretnem primeru ni bilo tako. Pritožnik je mnenja, da je tožnica na podlagi vlaganj v sporne nepremičnine pridobila le obogatitveni zahtevek. V skupno premoženje je v večji meri prispeval toženec in je njegov vložek v pridobivanje skupnega premoženja ekonomsko pomembnejši in večji od polovice. Ugotovitev sodišča, da sta pravdni stranki enako prispevali k življenju na kmetiji, k vlaganjem v nepremičnine, v nakup nepremičnin ter premičnin, se ne sklada v popolnosti z ugotovljenim dejanskim delom. Drži, da je tudi tožnica delala na kmetiji, vendar iz zdravstvenih razlogov in iz razloga, ker ni bila naklonjena investicijam, ni želela in ni mogla prispevati k delu na kmetiji v enaki meri kot toženec. Sodišče med drugim tudi ugotavlja in vrednostno ocenjuje odnos toženca do njegove nekdanje žene. Te ugotovitve so za pravdo nepomembne, pa tudi neresnične. Sodišče samo je zapisalo, da tožbeni zahtevek ni oblikovan v skladu s sodno prakso v primerih uveljavljanja deleža na skupnem premoženju, že iz tega razloga bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Toženec je spremembi tožbe nasprotoval že na glavni obravnavi 4. 2. 2014. Sodišče ni obrazložilo zakaj je spremembo dopustilo, zakaj meni, da je ta smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ne tistih na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje v zvezi z izpodbijanim delom odločbe pritožbeno sodišče v celoti sprejema, jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5. Tožnica je s spremembo tožbenega zahtevka z dne 7. 1. 2014 uveljavljala primarni tožbeni zahtevek, da je (na podlagi 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR), solastnica do ½ nepremičnin parcel 914/0, 915/0, 1026/0 in 829/2 vse k.o. X, do 1635/10000 nepremičnin parcel 824/2, 824/3 in 825/2 vse k.o. X, ter do ½ solastnica treh traktorjev. Ker gre za nepremičnine, ki so del zaščitene kmetije, je postavila tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljala solastninski delež, na isti pravni podlagi, do 1393/10000 na vseh nepremičninah, ki so del zaščitne kmetije, postavila pa je tudi še drugi podredi zahtevek – obligacijskopravni zahtevek (zahtevek na izplačilo). Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre za objektivno spremembo tožbe (184. člen ZPP) in kljub nasprotovanju toženca, spremembo dopustilo. Pravilno je pojasnilo, da je postavitev podrednega tožbenega zahtevka posledica pravnega naziranja (sprejetega v sodni praksi), na kakšen način se uveljavlja skupno premoženje v primerih, ko je to del zaščitene kmetije, in sprememba ni bila posledic nove trditvene podlage. Takšna razlaga vsebuje tudi zaključek, da je sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP), kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ugodilo pa (prvemu) podrednemu tožbenemu zahtevku. V zvezi s tem je upravičeno upoštevalo, da je v konkretnem primeru premoženje, ki sta ga pravdni stranki pridobili z delom v času trajanja zakonske zveze, del zaščitene kmetije, zato različen lastniški režim na posameznih parcelah ni mogoč. Skupno vlaganje zakoncev je zato potrebno presojati z vidika zaščitene kmetije kot celote. Kadar so vlaganja, ki predstavljajo skupno premoženje obsežna in gre za vlaganja v zaščiteno kmetijo, kmetija predstavlja skupno premoženje, ki je nastalo na originaren način.(1) V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila vlaganja (ki predstavljajo skupno premoženje) v kmetijo, obsežna (32,26% vrednosti celotne zaščitene kmetije), zato je pravilno zaključilo, da kmetija zaradi obsežnih vlaganj pravdnih strank (razvezanih zakoncev) predstavlja skupno premoženje. Okoliščina, da je toženec kmetijo pridobil neodplačno od pravne prednice, je bila upoštevana pri odmeri tožničinega stvarnopravnega zahtevka – ta ji je bil priznan le na skupnih investicijah, ki, kot rečeno, znašajo 32,26% celotne zaščitene kmetije. Pritožbena navajanja, da gre tožnici le obligacijskopravni zahtevek, so glede na povedano neutemeljena.

6. Tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo, ni nesklepčen tožbeni zahtevek – utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi zato ni bilo podlage, da bi ga sodišče kot nesklepčnega zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zakonska skupnost pravdnih strank trajala od sklenitve zakonske zveze 1. 5. 1967(2) do leta 1995 (uradno razvezala sta se kasneje). Dokazno oceno v zvezi s takšnim zaključkom pritožbeno sodišče sprejema, saj temelji na določbi 8. člena ZPP in je tudi življenjska ter povsem prepričljiva. Razlogi sodišča prve stopnje za takšen zaključek so prepričljivi (10. točka obrazložitve) in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Res odnosi med pravdnima strankama že pred letom 1995 niso bili dobri, vendar je dokazni postopek pokazal, da sta zakonca do leta 1995 še vedno živela v skupnem gospodinjstvu(3), tudi skupnost v ekonomskem smislu je še vedno obstajala, oba sta še vedno po svojih močeh prispevala k delu na kmetiji in v zvezi s skrbjo za skupne otroke.

8. Glede nepremičnine v C. je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je zemljišče (na katerem sta zakonca kasneje skupaj zgradila hišo) kupil toženec pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico, vendar ker toženec ni navedel konkretnih okoliščin v zvezi s primerjavo vrednosti zemljišča in vrednosti nepremičnine po izgradnji hiše, niti v tej smeri ni predlagal dokazov, ni imelo osnove, da bi mu zaradi vložka njegovega posebnega premoženja v skupno premoženje, priznalo iz tega naslova večji delež.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da toženec ni izkazal, da bi bila kupnina od prodane hiše v C. vložena v izgradnjo hiše za sina Z., temveč je utemeljeno ugotovilo, da je bila porabljena za skupne potrebe družine. Tudi sin Z. je jasno povedal, da je šla kupnina od te hiše za življenje in delo na kmetiji (njegova izpovedba na glavni obravnavi 18. 12. 2003, list. št. 67 spisa).

10. Zakaj šteje, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek pritožbeno sodišče sprejema (18. točka obrazložitve) in jim nima kaj dodati.(4) Pritožbene navedbe jih ne morejo izpodbiti.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo skupne investicije pravdnih strank v kmetijo 32,26% vrednosti celotne zaščitene kmetije. Ker je sodišče upravičeno štelo, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak, je tožbenemu zahtevku, da gre tožnici (vsaj) vtoževanih 1393/10000 nepremičnin, ki predstavljajo zaščiteno kmetijo, pravilno in zakonito ugodilo (51. in 59. člen ZZZDR).

12. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter sklep in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (2. točka 365. člena, 353. člen ZPP).

(1) VS RS II Ips 162/2002, VSL I Cp 3862/2009. (2) Pri tem je sodišče prve stopnje zagrešilo očitno pismeno pomoto, saj je bila zakonska zveza sklenjena 1. 2. 1967, kar pa na pravilnost odločitve seveda ni vplivalo.

(3) Toženec sam je izpovedal, da mu je tožnica do leta 1995 gospodinjila, mu prala in likala.

(4) Tožnica je rodila pet otrok, zanje v pretežni meri sama skrbela, vodila gospodinjstvo, izdatno pomagala pri delu na kmetiji, kljub delni telesni prizadetosti.