Jedro

Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je zgrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je zmotno povzelo izvedene dokaze, in sicer izpovedbo E. E. Tožeča stranka poskuša preko te postopkovne kršitve pravzaprav izpodbijati dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da podatki v spisu tega ne potrjujejo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo omenjeno izpovedbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

I.) naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 7.930,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2018 dalje,

II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.930,00 EUR od 10. 4. 2018 do 26. 6. 2018,

III.) zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v višini 7.930,00 EUR po računu 2018/14,

IV.) naložilo toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov v višini 1.454,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da pobotnemu ugovoru ugodi in posledično tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo zneska 7.930,00 EUR na podlagi računa št. 00113-2018 z dne 31. 3. 2018 (priloga A2), ki je bil izstavljen za izposojo odrske konstrukcije in druge opreme za izvedbo koncerta glasbene skupine A. dne 9. 3. 2018 v ... v Ljubljani. Tožena stranka terjatev ves čas priznava, vendar pa v pobot uveljavlja svojo terjatev do tožeče stranke po računu št. 2018-14 z dne 28. 2. 2018 (priloga B2), ki je bil izstavljen za tehnično izvedbo ozvočenja in najem luči na projektu C. v času od 30. 1. do 11. 2. 2018 v ... v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je odločilo, da pobotni ugovor ni utemeljen, ker terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji. Po oceni izvedenih dokazov je zaključilo, da je šlo pri projektu C. za poslovno sodelovanje med tožečo stranko in D. d. o. o., in ne med tožečo in toženo stranko. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožene stranke in izpovedbi priče E. E., ki je bil povezan tako z družbo D. d. o. o. kot s toženo stranko, da je v imenu tožene stranke sklenil ustni dogovor z F. F., prokuristom tožeče stranke, da tožena stranka za opravljene storitve pri projektu C. izstavi tožeči stranki račun zgolj za cca polovico vrednosti opravljenih del, s preostankom pa se delno krije izguba, ki jo je imela tožeča stranka zaradi dolga družbe D. d. o. o., ki v času izvedbe obeh projektov ni več poslovala.1 Glede na listinsko dokumentacijo v spisu in izpovedbo F. F. je sodišče prve stopnje sledilo izvajanjem tožeče stranke, da se je tako za projekt C. kot za projekt A. dogovarjala z E. E. kot predstavnikom družbe D. d. o. o., tik pred izvedbo koncerta pa je E. E. sporočil tožeči stranki, da se račun izstavi toženi stranki, kar je tudi storila.

6. Po oceni pritožbenega sodišča očitek glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede pravno relevantnih dejstev je logična, prepričljiva in notranje skladna ter je drugačna interpretacija, ki jo ponudi pritožba, ne more omajati.

7. Glede na nasprotujoči si izpovedbi prič E. E. in F. F. je sodišče prve stopnje pravilno poklonilo vero F. F., katerega izpovedba je prepričljivejša, skladna pa je tudi z listinami v spisu. Tožena stranka za svoja izvajanja ni ponudila nobenega drugega dokaza razen izpovedbe priče E. E., ki pa kot zainteresirana priča sama zase tudi ne more prevesiti tehtnice v korist tožene stranke.

8. Pritožnica v pritožbi opozarja na „posamezne nelogičnosti in nedoslednosti v navedbah tožeče stranke“, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za okoliščine, ki same zase ne dokazujejo poteka dogodkov, kot ga zatrjuje tožena stranka, niti niso podprte z drugimi dokazi. Pritožnica vidi argument za svoje videnje dogodkov v dejstvu, da vsa listinska dokumentacija glasi na družbo D. d. o. o., tako tista v zvezi s projektom C. kot s projektom A. Vendar ta okoliščina sama zase lahko utemeljuje tako verzijo dogodkov, ki jo zatrjuje tožena stranka, kot tudi tisto, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje pa je pravilno, upoštevajoč vse okoliščine primera, presodilo v korist tožeče stranke. Upoštevalo je, da je tožena stranka vtoževano terjatev priznala, račun za projekt C. je izstavila družba D. d. o. o. in ne tožena stranka (prim. prilogo B2), trditveno in dokazno breme glede v pobot uveljavljane terjatve pa je na toženi stranki, ki ga ni zmogla.

9. Pritožnica navaja, da sodišče ne bi smelo pokloniti pravnega varstva špekulativnemu stališču tožeče stranke, ki želi zapirati svojo neizterljivo terjatev do družbe D. d. o. o. Po presoji pritožbenega sodišča zgolj okoliščina, da želi tožeča stranka doseči poplačilo priznane terjatve, še ne pomeni nedopustne špekulacije.

10. Pritožnica utemeljuje svoje stališče, da se je E. E. pri obeh projektih dogovarjal s tožečo stranko v imenu tožene stranke, z navedbami, da družba D. d. o. o. ni več poslovala, pri toženi stranki pa ni imel nobene funkcije ali pooblastil, da bi v njenem imenu poslal ponudbo, zato je bila ponudba za C. sestavljena na obrazcu družbe D. d. o. o., ustno pa naj bi F. F. pojasnil, da se pogaja v imenu tožene stranke. Vendar pa F. F. slednjega ni potrdil. Po oceni pritožbenega sodišča so navedbe pritožnice nekonsistentne, saj obenem navaja, da E. E. pri toženi stranki ni imel pooblastil, da bi v njenem imenu pošiljal ponudbo, po drugi strani pa, da je prav to storil, vendar na obrazcu družbe D. d. o. o. Poteka dogodkov, kot ga zatrjuje tožena stranka, ne potrjuje niti priložena elektronska korespondenca. Elektronsko sporočilo E. E. z dne 12. 10. 2018, t.j. pol leta po izvedenih projektih, govori o dogovoru, „da bi 1/3 šla na nivo podjetje, ostalo za zapiranje nazaj“ (priloga A7), medtem ko tožena stranka v tej zvezi omenja 1/2 vrednosti projekta C., E. E. pa je izpovedal, da je bil projekt vreden cca 17.000,00 EUR, od tega bi 10.000,00 EUR šlo na konto dolga, ki ga je imela družba D. d. o. o. do tožeče stranke, preostanek pa bi tožeča stranka plačala toženi stranki. Vendar so vse te navedbe tožene stranke ne le nenatančne, ampak kot že rečeno, tudi niso potrjene z izvedenimi dokazi, z izjemo izpovedbe E. E., ki pa mu sodišče ni poklonilo vere.

11. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je zgrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je zmotno povzelo izvedene dokaze, in sicer izpovedbo E. E. Tožeča stranka poskuša preko te postopkovne kršitve pravzaprav izpodbijati dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da podatki v spisu tega ne potrjujejo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo omenjeno izpovedbo.

12. Pritožnica se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede (nedokazanosti) prenosa dela terjatve D. d. o. o. na toženo stranko in navaja, da sodišče prve stopnje dogovor med strankama nekoliko zmotno razume. Ponovno pojasnjuje, da naj bi šlo za dogovor, da tožena stranka delno odplača stari dolg družbe D. d. o. o. na način, da tožeči stranki za projekt C. izstavi nižji račun od realnega. Sodišče prve stopnje je dogovor pravno opredelilo kot prenos dela terjatve, vendar sama pravna opredelitev prvostopenjskega sodišča ne vpliva na pravilnost njegove odločitve. Zatrjevani dogovor bi bilo sicer možno pravno opredeliti tudi kot pristop k dolgu, vendar slednje ni bistveno za odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da tožeči stranki zatrjevanega dogovora ni uspelo dokazati.

13. Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, prav tako pa tudi razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti pritožbene stroške tožeči stranki. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu, s skladu z Odvetniško tarifo in toženi stranki priznalo 500 točk po OT za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV. Tako odmerjeni stroški za odgovor na pritožbo znašajo 373,32 EUR. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 Tožeča stranka je pojasnila, da se je za sodelovanje na projektu C. odločila, ker je imela odprte terjatve v višini 47.573,00 EUR do podjetja D. d. o. o., da bi na tak način prišla do poplačila oziroma kompenzacije terjatev.