Jedro

Ker sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo obdolženca le vrhovni državni tožilec je bilo treba zahtevo zagovornika kot nedovoljeno zavreči.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. I.F. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

S sodbama, ki sta navedeni v uvodu tega sklepa, je bil obd. I.F. pravnomočno oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po 3. odstavku 103. člena KZ RS, ker ga je storil v neprištevnem stanju, torej iz razloga po 2. točki 350. člena Zakona o kazenskem postopku SFRJ (ZKP-77).

Zagovornik je pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje ni prebralo izvedeniškega mnenja dr. J.R., čeprav ni v skladu s 3. in 4. odstavkom 292. člena ZKP-77 zavrnilo takega dokaznega predloga obrambe in javnega tožilstva. Njegovega mnenja ni upoštevalo kot izvedeniško mnenje, čeprav je sodni izvedenec. V nasprotju z 250. in 251. členom ZKP-77 ni postavilo tretjega izvedenca, ko je ugotovilo, da se izvedeniški mnenji dr. J.L. in dr. J.R. izključujeta. Opiranje sodb na priče iz centra za svetovanje kot strokovnjake je v nasprotju z določbami členov 225 do 237 ZKP-77. Sodba sodišča druge stopnje je nezakonita, ker obdolžencu ne priznava pravnega interesa, da se ugotovi, da je prišteven in s tem kazensko odgovoren. Sodbi v obrazložitvi ne bi smeli obrazlagati drugih okoliščin razen tistih, zaradi katerih je bil obdolženec oproščen, torej le razloge v zvezi z neprištevnostjo. V čem naj bi bila kršitev kazenskega zakona zahteva ne pojasnjuje in tudi nima določnega predloga, ampak predlaga, da vrhovno sodišče "odloči v korist obtoženca".

Vrhovna državna tožilka je mnenja, da zahteva ni utemeljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je treba zavreči kot nedovoljeno.

Po določbah 31. člena Ustave Republike Slovenije in 10. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-94) nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen. To ustavno načelo kazenskega prava je razlog, ki izključuje pregon in morajo zaradi njega organi, ki odločajo o kazenskem postopku, po uradni dolžnosti zavreči ovadbo (1. odstavek 161. člena ZKP-94), ustaviti preiskavo (3. točka 181. člena ZKP-94), zavrniti obtožbo (3. točka 277. člena oziroma 3. točka 357. člena ZKP-94) ali v pritožbenem postopku obsodilno sodbo spremeniti v oprostilno (3. točka 372. člena ZKP-94). Tudi zaradi zahteve za varstvo zakonitosti kot izrednega pravnega sredstva se vsled tega načela v ponovljenem postopku položaj obdolženca ne more spremeniti na slabše. Po določbah 2. odstavka 421. člena ZKP-94 ima le Državni tožilec Republike Slovenije, ne pa tudi obdolženec oziroma zagovornik, pravico, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo obdolženca. Vrhovno sodišče v primeru, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti, utemeljena, zgolj ugotovi, da je bil v korist obdolženca prekršen zakon, pravnomočne sodne odločbe, s katero je bil oproščen oziroma je bil postopek ustavljen, pa ne sme razveljaviti, niti je spremeniti v njegovo škodo.

Glede na razloge, ki jih vsebuje zahteva za varstvo zakonitosti, vrhovno sodišče ugotavlja, da se z njo pričakuje sprememba pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obdolženca oprosti, ker ni dokazal, da je storil dejanje, ki ga je obtožen, torej iz razloga po 3. točki 385. člena ZKP-94 ali pa se razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upoštevaje razloge, ki jih zahteva navaja in ob ugotovitvi, da ne obstaja dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, vrhovno sodišče nima podlage, da samo spremeni izpodbijani sodbi. Načeloma zakona ne priznava obdolžencu pravnega interesa (lahko ima drugačnega), da z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija neobsodilno sodno odločbo. To izhaja že iz uporabe izraza "obsojenec", ki je uporabljen v 1. in 3. odstavku 421. člena ZKP-94. Samo izjemoma bi lahko tak interes imel, če bi bila na primer obtožba zavrnjena zaradi amnestije ali zastaranja ali bi bil oproščen zaradi majhnega pomena dejanja, v resnici pa njegovo dejanje sploh nima vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja. V takem primeru bi vrhovno sodišče lahko ob takem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v rednem sojenju, s pravilno uporabo kazenskega zakona spremenilo neobsodilno sodno odločbo zaradi razloga, ki je za obdolženca ugodnejši. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, zaradi katere bi bila mogoča takšna sprememba izpodbijane sodbe v skladu s 426. členom ZKP-94. .

V zahtevi se tudi trdi, da pritožbeno sodišče ni razveljavilo ali spremenilo sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne razlage določb 385. člena ZKP-94 o prepovedi spremembe sodbe v škodo obdolženca, če se je pritožil le ta. Zahteva se smiselno zavzema oziroma pristaja na to, da se obdolženca v ponovljenem postopku lahko celo obsodi, kajti sodišče bi moralo ponovno ugotavljati tako objektivne elemente kaznivega dejanja kot tudi kazensko odgovornost obdolženca, kar pomeni, da bi moralo ob ugotovitvi, da je storil kaznivo dejanje prišteven, v skladu z zakonom obdolženca kaznovati. Tako pojmovanje prepovedi iz 385. člena ZKP-94, ki ga zagovarja zahteva, nasprotuje vsebini 385.člena in 3. odstavku 424. člena istega zakona, pa tudi omenjenim določbam 10. člena tega zakona in 31. členu Ustave.

Razveljavitev izpodbijanih sodb z možnostjo obsodbe obdolženca v ponovljenem postopku bi bila tudi v nasprotju s 4. odstavkom 428. člena ZKP-94, ki določa, da je sodišče pri izdaji nove odločbe vezano na prepoved iz 385. člena tega zakona, če je bila prejšnja razveljavljena v sled ugoditve zahtevi obdolženca za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da samo ne more spremeniti izpodbijanih sodb tako, kot se smiselno pričakuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavitev zaradi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa bi postavila obdolženca v slabši položaj, kar izrečno nasprotuje že navedenim določbam ZKP-94 in Ustave. Ker sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo obdolženca le vrhovni državni tožilec, je bilo treba zahtevo zagovornika v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 421. člena ZKP-94 kot nedovoljeno zavreči. Če pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti pričakuje razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje zaradi zmotne ugotovitve, da je obdolženec storil kaznivo dejanje in da ga je storil v neprištevnem stanju, pa je treba opozoriti, da po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.