Jedro

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da sta se tožnik in toženka v pogodbi o zaposlitvi dogovorila o poskusnem delu, pravilno ugotovilo, da se pravdni stranki pred nastopom dela nista dogovorili o načinu spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela. Svojo odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da nasprotno ne izhaja iz Internega pravilnika toženke, niti iz izpovedi tožnika ali direktorja, kar drži. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako nezakonita že iz tega razloga.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka niti ni dokazala, da drži, kar je navedeno v odpovedi, in sicer da tožnik ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov za delovno mesto varilca, saj ni dokazala, da je to delo sploh opravljal. Delavec ne more (ne)dosegati pričakovanih delovnih rezultatov na delovnem mestu, na katerem dela nikdar ne opravlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške v višini 274,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 31. 8. 2021, ampak je trajalo do vključno 30. 9. 2021. Toženki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku za obdobje od 1. 9. 2021 do vključno 30. 9. 2021 vzpostaviti delovno razmerje za polni delovni čas, ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu plačati plačo za polni delovni čas in denarno povračilo v višini 1.113,72 EUR (točka I izreka). Zavrnilo je, kar tožnik zahteva drugače (odvod davkov in prispevkov ter plačilo 2.227,44 EUR - točka II izreka), in zavrglo tožbo z zahtevkom, ki se glasi na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2021 nezakonita (točka III izreka). Toženki je naložilo plačilo stroškov postopka (točka IV izreka) in sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in sklepa se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odpoved zakonita. Nasprotna presoja sodišča je napačna. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje glede podlage za odpoved. Najprej šteje, da je toženko k odpovedi spodbudila zahteva tožnika za plačilo višje plače, kasneje pa, da je pravi razlog za odpoved prepoved dela na gradbišču v Nemčiji. S tem prihaja tudi v nasprotje z listinami v spisu ter izpovedbami strank. Iz zapisnika o izpovedi direktorja ne izhaja, da se je že 15. 7. 2021 odločil, da bo tožniku podal odpoved. Naj se pripravi odpoved, je v mapo delavca – tožnika zapisal šele 10. 8. 2021. Zaključek sodišča, da je tožnikova zahteva za plačilo višje plače (15. 7. 2021) spodbudila direktorja k podaji odpovedi, je napačen, saj to ni dokazano. Razlog za odpoved tudi ni prepoved opravljanja dela toženke na gradbišču v Nemčiji, saj so po izpovedi direktorja določeni delavci še naprej ostali v Sloveniji, določeni pa so družbo zapustili. Tožniku je bila odpoved podana, ker ni opravil poskusnega dela, kar izhaja iz listin v spisu in izpovedi direktorja. Odločitev glede tega je bila sprejeta 10. 8. 2022, pred inšpekcijskim pregledom na gradbišču v Nemčiji (12. 8. 2022). Toženka je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi, določeno je bilo poskusno delo, določena je bila oseba, ki bo poskusno delo spremljala, tožnik je vedel, kdo njegovo delo spremlja in kdo ga nadzoruje (vodja projekta A. A.), saj sicer o tem ne bi vedel izpovedati. Opozorjen je bil, da ne dela dobro. Tožnik je opravljal delo varilca, kar izhaja iz listin in izpovedi direktorja toženke. Ker tega dela ni opravljal dobro, je bil že po sedmih dneh premeščen na druga dela in naloge, slednjega pred sodiščem ni zanikal. Njegova izpoved, da ni vedel za nezadovoljstvo z njegovim delom, je v nasprotju z dokaznim postopkom. Sodišče je dejstvo, da se tožnik in direktor o ocenjevanju poskusnega dela nista pogovarjala, ugotovilo napačno. Direktor je izpovedal, da je tožnika sam opozoril, da ne dela dobro, sicer delavce na nekvalitetno delo glede na organizacijo dela pri toženki opozarja vodja projekta. Odpoved je ustrezno konkretizirana. Denarno povračilo je določeno previsoko. Tožnik glede tega ni navajal nobenih pravno relevantnih dejstev. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik zanjo delo opravljal le malo več kot en mesec, da ni predložil nobenega dokaza, da je v času do nove zaposlitve imel kakšne dohodke. Po odpovedi se je zaposlil zelo hitro. Odpoved je nezakonita iz formalnih razlogov. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne ter mu v plačilo naloži vse stroške postopka, podredno pa izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno izpostavilo, da dogovor o poskusnem delu ni veljaven, predvsem zaradi odsotnosti določil glede spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela v pogodbi o zaposlitvi oziroma internih aktih toženke. Tega pravdni stranki ob zaslišanju nista potrdili, tega tudi ni moč dokazati z izpovedjo o domnevi, da bo tožnika spremljal A. A. Ob zaslišanju je tožnik izrecno izpovedal, da se pred podpisom pogodbe z direktorjem toženke o tem, kdo ga bo spremljal, ni pogovarjal. Tudi sicer zgolj določitev osebe, ki bo spremljala poskusno delo, ne pomeni izpolnitve zahteve iz kolektivne pogodbe, ta bi morala obsegati še način oziroma postopek spremljanja in ocenjevanja, ki mora biti delavcu znan. Ker to ni bilo zagotovljeno, določilo o poskusnem delu ni veljavno. Odpoved je nezakonita že zgolj iz tega razloga. Toženka ni dokazala zatrjevanega odpovednega razloga. Že 15. 7. 2021 je razmišljala o odpovedi, vendar ne zaradi njegovega slabega dela. Pasivnost toženke, ki naj bi se za odpoved odločila šele 10. 8. 2021, podala pa jo je nato 16. 8. 2021, pri čemer naj bi vmes dobivala poročila o slabem delu tožnika, je nelogična in neživljenjska, še posebej, ker naj bi se že prvi dan na delu ugotovilo, da ne zna opravljati dela, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Očitki v odpovedi niso konkretizirani, niti utemeljeni. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa, toženki pa v plačilo naloži nadaljnje pravdne stroške. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odločilnega pomena, pa dodaja, kot sledi.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi sodbe v delu, ki se nanaša na odpovedni razlog oziroma nezakonitost odpovedi, niso nejasni oziroma niso sami s seboj v nasprotju in je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, da je tožnikova zahteva po višjem plačilu direktorja zgolj vzpodbudila k podaji odpovedi, in ne, da mu je bila zaradi tega tudi podana. Zato sodišče ni prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je nato navedlo, da je bil pravi razlog za odpoved prepoved dela na gradbišču v Nemčiji (točki 10 in 11 obrazložitve sodbe). Kaj je pravi razlog, niti ni bistveno, bistveno je, da toženka zatrjevanega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (neuspešno opravljeno poskusno delo) ni dokazala, odpoved pa je nezakonita tudi iz drugih razlogov (nespoštovanje določb kolektivne pogodbe). Podana ni niti kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izpovedjo direktorja glede odločitve, kdaj bo tožniku podal odpoved, pri čemer toženka s tovrstnimi pritožbenimi navedbami dejansko nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi odpovednim razlogom, kar je prav tako neutemeljeno.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v prvem odstavku 125. člena določa, da se v pogodbi o zaposlitvi delavec in delodajalec lahko dogovorita o poskusnem delu. Delodajalec lahko, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi (četrti odstavek 125. člena ZDR-1). 15. člen Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 6/2015 s spremembami - v nadaljevanju: KP), ki zavezuje toženko, določa, da se morata delavec in delodajalec, ki v pogodbi o zaposlitvi dogovorita poskusno delo, dogovoriti tudi za trajanje in način spremljanja poskusnega dela. Način spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela določi delodajalec in je z njim dolžan seznaniti delavca pred nastopom dela. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da sta se tožnik in toženka v 4. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorila o poskusnem delu, pravilno ugotovilo, da se pravdni stranki pred nastopom dela nista dogovorili o načinu spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela. Svojo odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da nasprotno ne izhaja iz Internega pravilnika toženke, niti iz izpovedi tožnika ali direktorja, kar drži. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako nezakonita že iz tega razloga,1 pri čemer toženka nasprotnega sploh ni zatrjevala, kljub temu da jo je sodišče prve stopnje na naroku opozorilo na določbo KP, dejstev, ki jih ni zatrjevala, pa ne more dokazovati. Dokazi ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik dela varilca ni nikdar opravljal. Sodišče je izpovedi tožnika ter direktorja ocenilo pravilno. Slednji je sodišču na izrecno vprašanje, ali je tožnik na gradbišču kadarkoli delal kot varilec, odgovoril, da ne zna odgovoriti, saj je v domeni vodje projekta, da določa, kdo kaj dela in s kom. Svojo izpoved je nato popravil in izpovedal, da ga je vodja dal delati za varilca, da pa tožnik ni imel pojma. Takšno izpoved je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo za neprepričljivo in ji ni verjelo. Utemeljeno je verjelo izpovedi tožnika, da tega dela ni nikdar opravljal. Pritožbena navedba, da tožnik premestitve na delovno mesto montaže kanalov ni zanikal, je vzeta iz konteksta, tudi sicer so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno glede dela, ki ga je tožnik opravljal, neutemeljene. Dejstvo, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da ti niso pravilni. Dokazno oceno je utemeljilo in o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved skopo obrazložena. Toženka je v njej navedla zgolj, da tožnik dela ne opravlja dovolj natančno, kvalitetno in učinkovito v skladu z normativi, določenimi za projekt, na katerem dela. Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj poskusnega dela ni opravil uspešno, česar za izpodbijano odpoved ni mogoče trditi. Toženka niti v sodnem postopku (niti v pritožbi) ni konkretno navedla oziroma dodatno ali podrobneje obrazložila in utemeljila neuspešno opravljenega poskusnega dela.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka niti ni dokazala, da drži, kar je navedeno v odpovedi, in sicer da tožnik ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov za delovno mesto varilca, saj ni dokazala, da je to delo sploh opravljal. Delavec ne more (ne)dosegati pričakovanih delovnih rezultatov na delovnem mestu, na katerem dela nikdar ne opravlja. Zato neuspešno opravljeno poskusno delo na tem delovnem mestu ne more biti utemeljen razlog za odpoved in odpoved iz tega razloga ne more biti zakonita. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tudi, da je razlog za odpoved fiktiven. Ob upoštevanju, da je bila tožniku odpoved podana, takoj po tem ko so delavci zaradi dela brez dovoljenj morali zapustiti Nemčijo, je po presoji pritožbenega sodišča takšna presoja pravilna, pa slednje niti ni bistveno. Tako tudi drugačen zapis v personalnem dnevniku oziroma izpoved direktorja, da so nekateri delavci ostali zaposleni pri toženki, kar izpostavlja pritožba, na odločitev sodišča ne more vplivati.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede višine prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo za njegovo določitev predpisane kriterije (drugi odstavek 118. člena ZDR-1), in sicer poleg trajanja zaposlitve dejstvo, da je bila tožniku reparacija prisojena le do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, torej za en mesec, in da je bila odpoved nezakonita iz vsebinskih (ne formalnih) razlogov, kot je tožnik navedel v tožbi, in ga tožniku prisodilo v višini ene plače. Toženka si neutemeljeno prizadeva za znižanje prisojenega zneska s poudarjanjem trajanja zaposlitve (dva meseca). Njene pritožbene navedbe, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, da je v času do nove zaposlitve imel kakšne dohodke, so neupoštevne, saj jih (navedb oziroma dokaznih predlogov) pred sodiščem prve stopnje ni podala (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožniku pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), in sicer za odgovor na pritožbo 375 točk po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami), ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in skupaj z davkom na dodano vrednost 274,50 EUR.

1 Prim. sodba VDSS Pdp 210/2020.