Jedro

Izdajatelj lahko dejavnost razširjanja radijskih programskih vsebin opravlja šele po pridobitvi dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti (izdaja radijskega programa brez dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti je sankcionirana kot prekršek). Pred pričetkom izvajanja dejavnosti pa mora priglasiti medij pri pristojnem ministrstvu zaradi vpisa v razvid medijev.

Izrek

Tožba zoper odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije št. 0604-40/2008/12 z dne 3. 11. 2008 in zoper sklep Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije št. 0604-40/2008/13 z dne 9. 1. 2009 se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala v okviru strokovnega nadzorstva izvajanja programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa, v radijskem programu ... izdajatelja A. d.o.o., ugotovila, da niso izpolnjene programske zahteve iz točk 1. in 2.c, II izdajateljevega dovoljenja za izvajanje dejavnosti št. 38162-104/2007-1 z dne 27. 1. 2007, saj programska vsebina z naslovom „...“ v predvajanem programu ni bila predvajana vsako uro; niso bile predvajane izobraževalna programska vsebina z naslovom „...“; izobraževalna programska vsebina z naslovom „...“; programska vsebina z naslovom „...“; programska vsebina z naslovom „...“; zabavna programska vsebina z naslovom „...“; programska vsebina z naslovom „...“; otroška ali mladinska programska vsebina z naslovom „...“; programska vsebina z naslovom „...“; programska vsebina z naslovom „...“; napačno je bila uporabljena tudi identifikacija programa (1. točka izreka) ter za odpravo naštetih kršitev, ki predstavljajo neizpolnjevanje programskih zahtev iz dovoljenja št. 38162-104/2007-1 z dne 27. 11. 2008 odredila tožeči stranki, da v skladu z navedenim dovoljenjem najkasneje v roku 1 meseca zagotovi predvajanje v točki 1. naštetih programskih vsebin in zagotovi pravilno identifikacijo programa (2. točka izreka), odločila, da rok iz prejšnje točke začne teči naslednji dan po vročitvi odločbe (3. točka izreka) in ugotovila, da stroški niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je postopek strokovnega nadzorstva, za opravljanje katerega je pooblaščena po 109. členu Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06–UPB1, v nadaljevanju ZMed), uvedla nad izvajanjem programskih zahtev iz tretje in četrte alinee prvega odstavka 106. člena ZMed, ki jih mora izdajatelj (tožeča stranka) upoštevati pri razširjanju programa ... in so določene v odločbi o dovoljenju za izvajanje radijske dejavnosti št. 38162-33/2006-8 z dne 2. 7. 2007 (in je priloga izpodbijane odločbe). Preverjanje programskih zahtev iz tega dovoljenja je izvedla na podlagi tedenskega vzorca že predvajanega radijskega programa ... Za analizo je od izdajatelja pridobila radijski program ..., predvajan od 30. 6. 2008 do 6. 7. 2008 ter podatke o objavljenih programskih vsebinah v tem časovnem intervalu, sama pa je posnela program, ki se je predvajal na oddajni frekvenci ... od 3. 7. 2008 od 00. do 24. ure. Iz dovoljenja izhaja, da se izdajatelju dovoli razširjanje programa skladno z imenom iz dovoljenja ter izvajanje radijske dejavnosti v skladu z osnovnimi programskimi zahtevami, navedenimi v 2. točki dovoljenja. Tožena stranka je ugotovila, da radijski program ... ne izpolnjuje programskih zahtev iz točke 2.c.II in sicer ni predvajal določenih programskih vsebin (oddaje naštete v izreku), poleg tega je izdajatelj v programu ... objavljal ime (identifikacijo) programa ..., a še bolj pogosto tudi nepravilno identifikacijo ... (npr. 30. 6. 2008 med 11. in 12. uro). V izjasnitvi o teh ugotovitvah je izdajatelj navedel, da ga je Ministrstvo za kulturo z odločbo št. 61510-229/2007/16 z dne 10. 6. 2008 vpisalo v razvid medijev kot enega izmed izdajateljev Regionalne radijske mreže ... Z izdajo te odločbe je začel povzemati program Regionalne radijske mreže ... in s tem skladno spremenil identifikacijo programa v ... Tožena stranka ugotavlja, da izdajatelj v času izvedbe strokovnega nadzorstva še ni pridobil njeno dovoljenje, na podlagi katerega bi lahko radijski program ... oddajal v sklopu Regionalne radijske mreže ..., zato v svojem programu ne bi smel uporabljati identifikacije te radijske mreže, niti ne bi smel povzemati njenega programa. Glede (ne)predvajanja določenih oddaj je izdajatelj pojasnjeval, da je radio živ program, ki se usklajuje z vsakdanjim dogajanjem. Podal je tudi vlogo za spremembo dovoljenja, saj bi s predvajanjem vedno istih oddaj radijski program stagniral. Po ugotovitvah tožene stranke so neoddajane oddaje v dovoljenju zapisane kot edine redne periodične programske vsebine programa ... Izdajatelj z izjemo novic ni predvajal vsebin, ki bi bile po tematiki enake kot v dovoljenju navedene oddaje, torej ni predvajal programa skladno s temeljnimi vsebinskimi izhodišči za delovanje medija oziroma programa, kar pomeni bistveno odstopanje od osnovnih programskih zahtev, ki si jih je sam zastavil v dovoljenju za izvajanje dejavnosti, na podlagi katerega ima tudi pravico razširjanja programa na analogni radijski frekvenci. Rok za odpravo kršitev je določila v skladu s 1. alineo tretjega odstavka 109. člena ZMed.

V sklepu št. 0604-40/2008/13 z dne 9. 1. 2009 je tožena stranka v 1. in 2. točki izreka izpodbijane odločbe številko izdajateljevega dovoljenja za izvajanje dejavnosti »št. 38162-104/2007-1 z dne 27. 1. 2007« popravila tako, da se pravilno glasi » št. 38162-33/2006-8 z dne 2. 7. 2007«.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in razlogov ničnosti odločbe. Navaja, da ji je tožeča stranka izdala le dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti št. 38162-33/2006-8 z dne 2. 7. 2007, s katerim ji je dovolila izvajanje radijske dejavnosti v skladu z osnovnimi programskimi zahtevami, navedenimi v 2. točki izreka. V izpodbijani odločbi pa ji je naložila, da v svojem radijskem programu zagotovi predvajanje programskih vsebin, ki morajo biti skladne z dovoljenjem za izvajanjem dejavnosti št. 38162-104/2007-1 z dne 27. 11. 2007. Ker ji tako dovoljenje nikoli ni bilo izdano, ne more in ne sme ravnati v skladu z izpodbijano odločbo, ki je tudi ni mogoče prisilno izvršiti, torej je nična. Podrejeno pa tožeča stranka navaja, da jo je Ministrstvo za kulturo z odločbo št. 61510-229/2007/16 z dne 10. 6. 2008 pridružilo izdajateljem Regionalne radijske mreže ... Ta odločba je konstitutivna, postala je dokončna in izvršljiva. Od dneva njenega učinkovanja se šteje, da je ime medija spremenjeno, zato je upravičena in dolžna uporabljati ime medija ... in ne več ..., sicer bi bila v prekršku po določbah ZMed. Glede naložitve predvajanja določenih programskih vsebin pa tožeča stranka navaja, da jih ne ustvarja več oziroma, da do teh ni več upravičena zaradi prekinitve poslovnih odnosov. Odločba z dne 2. 7. 2007 je zaradi objektivnih razlogov neuresničljiva. Zato je podala vlogo za spremembo dovoljenja za izvajanje radijske in televizijske dejavnosti, o kateri pa je tožena stranka odločila šele z odločbo z dne 21. 11. 2008, s katero je odločila tudi, da preneha veljati prejšnje dovoljenje. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično, podrejeno pa, da jo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo opisala potek postopka. Navaja, da je pomoten zapis številke dovoljenja popravila s sklepom z dne 9. 1. 2009. Ker je bilo izpodbijani odločbi priloženo tudi dovoljenje, pravilna pa je bila številka tudi v pozivih in v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je tožeča stranka vedela, na katero dovoljenje se odločba nanaša, zato pomota o številki na pravilnost in izvršljivost izpodbijane odločbe ne vpliva, še manj pa predstavlja ničnostni razlog. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da gre v primeru postopka strokovnega nadzorstva za nadzor nad izvajanjem programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa, in v primeru postopka spremembe dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti za dva povsem ločena postopka. V prvem, ki se začne le po uradni dolžnosti, se ugotavlja skladnost predvajanega programa z zahtevami iz dovoljenja. V postopku spremembe dovoljenja, ki pa se lahko začne le na podlagi vloge imetnika dovoljenja (razen izjem iz 6. in 7. člena Splošnega akta), pa se spreminjajo osnovne programske zahteve iz dovoljenja, pri čemer se ne smejo bistveno spremeniti namen izdajanja in temeljna vsebinska izhodišča za delovanje programa. Do spremembe dovoljenja izdajatelj ni upravičen predvajati programa, ki ne ustreza zahtevam iz dovoljenja. Tožeča stranka si napačno razlaga pravne posledice odločbe Ministrstva za kulturo in vpisa v razvid medijev. Zgolj na podlagi vpisa v razvid medijev izdajatelj ni upravičen izvajati programske dejavnosti in predvajati programskih vsebin, ampak mora zato pridobiti še dovoljenje za izvajanje radijske oziroma televizijske dejavnosti. Z odločbo se ime in program ... nista spremenila. Tožeča stranka v času uvedbe postopka strokovnega nadzorstva še ni pridobila dovoljenja, na podlagi katerega bi lahko radijski program ... oddajala v sklopu Regionalne radijske mreže ..., zato v svojem programu tudi ne bi smela uporabljati identifikacije te radijske mreže, niti povzemati njenega programa. Do izdaje novega dovoljenja je bila tožeča stranka dolžna oddajati radijski program v skladu z veljavnim (obstoječim) dovoljenjem. Tožeča stranka napačno meni, da predvajanje imena programa ... v skladu z dovoljenjem predstavlja prekršek po ZMed, pač pa prekršek predstavlja predvajanje imena ... na frekvenci programa ... Odločba Ministrstva za kulturo, s katero se je tožeča stranka zgolj priključila izdajateljem Regionalne radijske mreže ..., na podatke medija ... v razvidu medijev ne vpliva, niti ne vpliva na dovoljenje za izvajanje dejavnosti tožeče stranke za medij ... Ob tem, da je uporabljala obe imeni, pa je pri poslušalcih povzročila še večjo zmedo. Glede na ugotovitve o kršitvah je tožena stranka v skladu s pravili postopka izdala izpodbijano odločbo, po kateri je bila tožeča stranka dolžna odpraviti ugotovljene nepravilnosti. Z izdajo novega dovoljenja dne 22. 11. 2008 je zgolj odpadla obveznost po odpravi kršitev, to je obveznost predvajanja programskih zahtev v skladu z dovoljenjem z dne 2. 7. 2007. To pa ne pomeni, da je zaradi tega odločba postala nezakonita, saj gre za dejstva, ki so nastala po njeni izdaji in na pravilnost ne morejo vplivati. Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

V pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2009 je tožeča stranka podvomila, da gre pri napačni navedbi številke dovoljenja za napako, dejansko gre za odločbo, s katero se spreminja izpodbijana odločba. Zato tožbo razširja še na sklep o z dne 9. 1. 2009. Poudarja, da z dovoljenjem, ki je prenehalo veljati, ne more uskladiti svojega programa, s tem bi kršila sedaj veljavno dovoljenje. Tudi če je bila odločba zakonita v času njene izdaje, ni zakonita v času odločanja sodišča, ki odloča na podlagi dejanskega stanja v času izdaje sodbe. Če tožena stranka meni, da izpodbijana odločba ni potrebna izvršitve, ima na voljo izredna pravna sredstva, da to odločbo spremeni ali odpravi, da bo skladna s sedanjim dejanskim stanjem. Vztraja pri ostalih tožbenih navedbah.

V vlogi z dne 23. 2. 2009 je tožena stranka nasprotovala razširitvi tožbe še na odpravo sklepa. Sklep je namenjen odpravi pisne pomote in očitno nima nobenih posledic za tožečo stranko. Stališče tožeče stranke, da sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja v času izdaje sodbe, je v nasprotju z določbo 60. člena ZUS-1. Vztraja pri svojem pojasnilu o učinku odločbe Ministrstva za kulturo. V zvezi s prilagajanjem radijskega programa aktualnemu dogajanju pa navaja, da so programske zahteve v dovoljenju zapisane tako, da lahko nepredvajanje določene oddaje še ne pomeni kršitve programskih zahtev, če izdajatelj izpolnjuje vsaj osnovne programske zahteve iz dovoljenja. Teh pa tožeča stranka v konkretnem primeru ni.

V pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2009 je tožeča stranka vztrajala pri svojih navedbah in podala zahtevo, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi.

V vlogi z dne 9. 11. 2009 tožena stranka poudarja, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku strokovnega nadzorstva, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka kršila programske zahteve iz takrat veljavnega radijskega dovoljenja z dne 2. 7. 2007. Z izdajo dovoljenja z dne 21. 11. 2008, ki prav tako ne velja več, pa je odpadla le obveznost tožeče stranke po izvrševanju izpodbijane odločbe. Vztrajala je pri svojih ostalih odgovorih.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku strokovnega nadzorstva nad izvajanjem zahtev iz dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti. Po določbi 105. člena ZMed tožena stranka tako dovoljenje izda prosilcu, če ima registrirano radijsko dejavnost in če mu je pristojno ministrstvo izdalo odločbo o vpisu radijskega programa v razvid medijev (prvi odstavek 105. člena). Odločba o dovoljenju mora vsebovati podatke o izdajatelju programa, podatke o radijski dejavnosti, ime programa in programske zahteve, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju programa (prvi odstavek 106. člena). Če tožena stranka ugotovi, da izdajatelj programa ne ravna v skladu z izdanim mu dovoljenjem, postopa po tretjem odstavku 109. člena ZMed.

Tožeča stranka dejanskih ugotovitev tožene stranke, da v času, ko je le-ta preverjala, kako izvaja programske zahteve, ni predvajala programskih vsebin, določenih v dovoljenju št. 38162-33/2006-8 z dne 2. 7. 2007, in da je kot ime programa objavljala ... in ..., ne prereka. Pojasnjuje, zakaj je tako ravnala. Na enake ugovore v upravnem postopku je tožena stranka po presoji sodišča pravilno odgovorila v izpodbijani odločbi.

Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje, da je zaradi vpisa v razvid medijev na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo št. 61510-229/2007/16 z dne 10. 6. 2008, s katerim se je pridružila izdajateljem Regionalne radijske mreže ..., bila dolžna v programu ... uporabljati ime programa ... Izdajatelj lahko dejavnost razširjanja radijskih programskih vsebin opravlja šele po pridobitvi dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti (izdaja radijskega programa brez dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti je sankcionirana kot prekršek, tretja alinea 132. člena ZMed). Pred pričetkom izvajanja dejavnosti pa mora priglasiti medij pri pristojnem ministrstvu zaradi vpisa v razvid medijev (12. člen ZMed). Nobene logične vrzeli zato ni v pravnem sklepanju tožene stranke, da tožeča stranka, ki je v času nadzora imela (veljavno) dovoljenje za izvajanje dejavnosti za medij ..., zaradi navedenega vpisa v razvid medijev ni smela uporabljati identifikacijo ... Nasprotne tožbene trditve so zmotne.

Da tožeča stranka v pregledanem času ni predvajala programskih vsebin iz točke 2.II. dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti št. 38162-33/2006-8 z dne 2. 7. 2007, ni sporno. Razlog, ki ga za to navaja - nekaterih oddaj ni ustvarjala več oziroma do njih ni bila več upravičena zaradi prekinitve poslovnih odnosov – ne preprečuje ugotovitve tožene stranke, ki se ji pridružuje tudi sodišče, da programskih zahtev iz tega dovoljenja ni izpolnjevala, bi pa jih do spremembe dovoljenja morala. Tožena stranka je v upravnem sporu tudi sprejemljivo pojasnila, da mora izdajatelj pri eventualno dopustnih spremembam programa še vedno izpolnjevati osnovne programske zahteve iz veljavnega dovoljenja.

Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka zaradi opisanih ugotovljenih nepravilnosti pri predvajanju programa ... po dovoljenju za izvajanje radijske dejavnosti št. 38162-33/2006-8 z dne 2. 7. 2007 tožeči stranki na podlagi prve alinee tretjega odstavka 109. člena ZMed lahko odredila, da odpravi kršitve v določenem roku.

Zmotno tožeča stranka meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti št. 38162-33/2006-8 z dne 2. 7. 2007 z izdajo dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti št. 38162-29/2008/7 z dne 21. 11. 2008 prenehalo veljati. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, št. 65/08, ZUP) upravni organ odloča po pravnem in dejanskem stanju, kakršno je v času sprejetja odločitve. Dovoljenje z dne 21. 11. 2008 je bilo izdano po izpodbijani odločbi z dne 3. 11. 2008, zato ne more vplivati na njeno zakonitost. Poznejše dovoljenje ima lahko učinek le na izvršitev izpodbijane odločbe, kar pa ni predmet tega upravnega spora.

Sodišče tudi ne more sprejeti tožbenih trditev, da je izpodbijana odločba nična zaradi napačne oznake dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, katerega programske zahteve je tožena stranka preverjala, v 1. in 2. točki izreka. Napačna navedba številke in datuma dovoljenja, ki pa je bilo priloženo odločbi, je tudi po presoji sodišča popravljiva pomota v smislu 223. člena ZUP. Da gre za očitno pomoto, kaže pravilna oznaka v obrazložitvi, sama vsebina odločitve, pa tudi nesporno dejstvo, da je bilo v času odločanja tožene stranke to edino dovoljenje, ki ga je izdala tožeči stranki. Ker gre za pomoto v zapisu, in ne za zmoto v izjavi volje, jo je tožena stranka lahko odpravila s sklepom.

Sodišče je razširitev tožbe na sklep z dne 9. 1. 2009 dovolilo, čeprav je tožena stranka tej razširitvi nasprotovala. Zaradi povezanosti odločbe in sklepa je to po presoji sodišča smotrno (prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07-UPBV in 45/08 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1). Pa tudi sicer je tožeča stranka sklep izpodbijala v roku po 28. členu ZUS-1, v katerem bi ga lahko izpodbijala s samostojno tožbo. Tožbo zoper sklep pa je zavrnilo, ker je presodilo, da je bil izdan skladno z določbo 223. člena ZUP, iz razlogov, ki jih je navedlo zgoraj.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in sklepa pravilen in da sta odločba in sklep pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, kot je predlagala tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2009. Glavna obravnava je način obravnavanja zadeve, je takšna izvedba postopka, ki zagotavlja izvajanje dokazov. Tožeča stranka bi zahtevo za opravo obravnave morala obrazložiti z navedbo dokazov, ki bi lahko bili relevantni za odločanje. V obravnavanem primeru pa niti ni sporno dejansko stanje, ki bi ga bilo treba razjasniti z izvedbo dokazov. Zato je sodišče odločitev o tožbi sprejelo na seji.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.