Jedro

Iskanje staršev v skladu s 16. členom ZMZ-1 je smiselno le v tistih primerih, kjer ni znano, kje se starši nahajajo. Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe sploh ne opredeljuje do tega, ali tožniku verjame v tistem delu, ko je rekel, da družina ne želi več imeti stikov z njim. V kolikor tožena stranka tem navedbam tožnika ne sledi, bi morala to obrazložiti, če pa bi se postavila na stališče, da so te njegove navede resnične, pa bi morala v odločbi obrazložiti oziroma se opredeliti do tega, kam se lahko mladoletnik brez spremstva vrne, da bi bile upoštevane otrokove največje koristi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-227/2017/28 (1312-03) z dne 16. 4. 2018 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri podaji prošnji navedel, da je arabske narodnosti, brez veroizpovedi, kot razloge zakaj zaproša za mednarodno zaščito, pa je navedel, da je brezveren in kot tak ni mogel biti svoboden, saj je težko živeti v Alžiriji, ker ni veren. Okolica ga je sovražila, ker ni pripadnik vere in je veljal za nezaželenega. Bil je tudi nadzorovan s strani policije, ker ga je sumila, da širi protiverska prepričanja. Družina ne ve, da je ateist, ker če bi vedeli, bi se do njega drugače obnašali.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka obsežno povzema, kaj je tožnik povedal na prvem in drugem osebnem razgovoru. Iz njegovih izjav ob vložitvi prošnje in osebnega razgovora je mogoče povzeti, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je aktivist v berberskem gibanju in ker je ateist. Tožnik za svoje trditve ni predložil dokazov. Glede na navedbe tožnika pa ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi te lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi, saj tožena stranka dvomi v njegove razloge za zapustitev izvorne države in posledično v zmožnost predložitve kakršnihkoli dokazov. Izjave tožnika v postopku mednarodne zaščite so tudi malo verjetne. Tožnik je podal preveliko število neprepričljivih in malo verjetnih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in se zgodili dogodki na način, kot jih je podal tožnik. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da sta bili ciljni državi Švica ali Švedska. Od osebe, ki resnično potrebuje mednarodno zaščito, se razumno pričakuje, da bo pomoč poiskala že v prvi varni državi. Čeprav tožena stranka do določene mere razume, da oseba želi v državo, ki bo zanjo najbolj ugodna, pa to ne more biti glavno vodilo osebe, ki trdi, da beži pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka sumi, da je tožnik prišel na ozemlje EU izključno iz ekonomskih razlogov, saj je tako navedel tudi sam ob prijetju s strani policistov pri nedovoljenem poskusu prečkanja slovensko italijanske meje. Tožena stranka zaključuje, da je podana splošna neverodostojnost tožnika. Malo verjetno je, da tožnik kljub morebitni utrujenosti na policijski postaji v izjavi ne bi podal pravih razlogov ogroženosti. Tedaj je namreč izjavil, da za azil zaproša kot ekonomski migrant zaradi slabih gospodarskih razmer v domovini. Ob podaji prošnje je navedel kot razlog ogroženosti, da je ateist in na izrecno vprašanje uradne osebe, če je bilo njegovo življenje ogroženo še iz kakšnega drugega razloga, je navedel, da samo iz razloga, ker je ateist. V prošnji pripadnosti berberskemu gibanju ni omenjal in tudi ne policijskih vabil, kot jih je navajal v obeh osebnih razgovorih. Pri osebnih razgovorih pa je navajal, da je ateist in podpornik Berberov. Tožena stranka je mnenja, da je tožnik skušal kasneje v postopku z navedenimi razlogi ogroženosti povečati možnost za pridobitev statusa begunca. Tožnik je navedel, da ga je strah groženj posameznikov in družbe ter morebitne kazni zaradi nespoštovanja islamske tradicije zaradi ateizma in morebitne zaporne kazni zaradi podpore berberskemu gibanju. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru sam pojasnil, da zaradi tega, ker je živel kot ateist, pred odhodom iz izvorne države s strani oblastnih struktur ni imel nobenih problemov. Oblasti mu niso nikoli niti neposredno niti posredno grozile. Prav tako je v Alžiriji živel na način, da svojega ateističnega prepričanja ni javno izražal. Tožnik ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim ateizmom.

4. Iz informacij, ki jih je pridobila tožena stranka, izhaja, da je v Alžiriji islam državna religija in obvezuje državne inštitucije, da se uskladijo z islamom. Zakon zagotavlja vsem ljudem pravico do veroizpovedi, vendar le dokler spoštujejo javni red in pravila. Napad na katerokoli veroizpoved je kazniv. Pač pa je spreobrnjenje muslimana s strani nemuslimana zločin. Toženi stranki se zdi tudi malo verjetno, da bi tožnik pri svojih trinajstih letih razumsko in zavestno razmišljal o ateizmu in veri nasploh.

5. Tožnik je po mnenju tožene stranke neprepričljiv in neverodostojen tudi v izjavi, da bi ob vrnitvi v izvorno državo lahko bil zaprt zaradi pripadnosti gibanju MAK. Tožena stranka je pregledala informacije o izvorni državi v povezavi s tožnikovo podporo berberskemu gibanju, ki so jih v dokumentacijo predložili pooblaščenci tožnika. Iz informacij, ki jih je pridobila tožena stranka, izhaja, da ustavna reforma iz leta 1996 priznava poleg arabske identitete tudi berbersko identiteto v okviru alžirske družbe. Reforma iz leta 2002 pa določa, da je tudi berberski jezik nacionalni in da si bo država prizadevala za njegovo promocijo in razvoj v vseh jezikovnih različicah pri njegovi uporabi. Berbersko novo leto je od letos dela prost dan, razglašen s predsedniškim dekretom.

6. Glede razloga, to je strahu zaradi groženj zaradi ateizma in zaradi katerih naj bi bil tožnik tudi poškodovan v pretepu, za katerega naj bi bili odgovorni fantje iz soseščine, pa tožena stranka ugotavlja, da je iz opisa dogodkov jasno razvidno, da gre za izključno zadevo med tožnikom in fanti iz soseščine. Tudi domneve, da policija tožnika nadzoruje zaradi sodelovanja z berberskim gibanjem niso v ničemer podkrepljene in dokazane. Oblasti v Alžiriji ne posvečajo pretirane pozornosti članom MAK-a in je malo verjetno, da bi se policija sploh ukvarjala z osebo, ki ni niti berberskega porekla niti ni aktivna niti ni viden član omenjenega gibanja. Poleg tega oblastne strukture ne bi posvečale pozornost osebi, ki se zgolj na osebni ravni deklarira za ateista in ne poziva ostalih, naj se mu pridružijo. V zvezi z navedbami, da je bil tožnik nadzorovan s strani policije, tožena stranka meni, da so izrazito splošne narave. Tožnik ni bil domnevno ogrožen zaradi ateizma in podpore berberskemu gibanju, kot to skuša prikazati. Poleg tega je tožnik pri poizkusu nedovoljenega prestopa meje navedel, da v Sloveniji za azil zaproša zaradi slabih gospodarskih razmer v domovini, ob podaji prošnje pa je navedel, da za mednarodno zaščito zaproša zaradi ateizma in na vprašanje, če je član politične stranke ali organizacije, je odgovoril nikalno. Prav tako je nikalno odgovoril na vprašanje, če je v izvorni državi poleg navedenih imel še kakršnekoli težave.

7. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ni upravičen do statusa subsidiarne zaščite. Tožnik svojih težav z oblastnimi strukturami ni navajal, navedel je zgolj, da ga verjetno policija nadzoruje, ni pa navedel, da bi bil deležen groženj ali da bi ga pristojne državne oblasti zasliševale ali mučile. Po mnenju tožene stranke je malo verjetno, da bi tožnik, če bi bil res nadzorovan s strani policije, neovirano zapustil državo preko mejnega prehoda na mednarodnem letališču, še posebej, ker je kot mladoletnik potoval sam. Poleg tega je malo verjetno, da takrat, ko je utrpel poškodbe, bolnišnično osebje ne bi obvestilo staršev in policije. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Če bi tak spopad potekal, bi mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. Poleg tega pa je Alžirijo Vlada RS določila kot varno izvorno državo.

8. Tožnik v tožbi uvodoma povzema razloge, ki jih je navedel za priznanje mednarodne zaščite v upravnem postopku. Nadalje navaja, da ima psihične težave zaradi negotovega položaja. Ima tudi strica na Poljskem, ki se po predpisanem postopku ni javil, tako da je bilo ugotovljeno, da očitno ni zmožen skrbi za mladoletnika in tako združitev z njim kot družinskim članom ni prišla v poštev. Tožena stranka je sicer v odločbi navajala, da je tožnik sam zavrnil možnost združitve s stricem na Poljskem, kar pa je v nasprotju z listinami, iz katerih izhaja, da je pristojni organ na Poljskem poskušal stopiti v kontakt s tožnikovim stricem, vendar se ta ni odzval. Nadalje tožnik navaja, da tožena stranka ni navedla, katere so tiste izjave, ob katerih se ji poraja dvom in naj bi bile neprepričljive in malo verjetne. Razen tega ni bil pred izdajo odločbe seznanjen, da bo v obrazložitvi zavrnitve uporabljen tudi koncept varne tretje države in se glede tega ni mogel izjasniti. Povsem razumljivo je, da je za mednarodno zaščito zaprosil šele tu, saj je stanje v državah, skozi katere je potoval, slabo. Tožena stranka ni upoštevala načela varovanja otrokovih koristi. Preuranjen je zaključek tožene stranke, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, da njegova izvorna država zanj ni varna. Tožena stranka tudi ni pridobila informacij o tožnikovi izvorni državi, na podlagi katerih bi lahko preverila, katerim nevarnostim bi bil tožnik kot nepreskrbljen mladoletnik lahko izpostavljen. Tožena stranka je zanemarila svojo dolžnost, da v primeru mladoletnika brez spremstva tudi na podlagi informacij o izvorni državi razišče, ali je ugotovljena ustrezna zaščita tudi pred psihičnim nasiljem. Tožena stranka ni začela postopek iskanja staršev v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 16. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Pavšalno je zaključila, da ima v izvorni državi starše, kamor se lahko vrne, ni pa upoštevala okoliščin, da je tožnikova družina muslimanske vere, ter posledic, da je tožnik ateist. Tožena stranka po eni strani trdi, da je drugačna veroizpoved v alžirski družbi sprejemljiva, hkrati pa, da to lahko povzroči izključenost iz družbe in nasilje nad posamezniki. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da pri starših ne more živeti, da bi ga družina zavrnila. Zaradi dejstva, da je berbersko novo leto (12. januar) razglašen kot praznik in dela prost dan, še ne pomeni, da Berberi tudi dejansko uživajo podporo in da niso izpostavljeni nasilju. Tožena stranka ni ugotavljala, kakšne zaščite bi bil deležen tožnik kot mladoletnik brez spremstva v primeru vrnitve v izvorno državo po odklonitvi družine in s tem povezanim utemeljenim strahom pred preganjanjem. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

10. Tožba je utemeljena.

11. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Tožena stranka je ugotovila, da v tožnikovem primeru niso podani pogoji za priznanje nobenega od teh dveh statusov, pri čemer med drugim ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru sam pojasnil, da zaradi tega, ker je živel kot ateist, pred odhodom iz izvorne države s strani oblastnih struktur ni imel nobenih problemov, da mu oblasti niso nikoli niti neposredno niti posredno grozile in da ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim ateizmom. Tožeča stranka med drugim očita toženi stranki, da v odločbi ni navedeno, katere so tiste izjave tožnika, ki so neprepričljive in malo verjetne. S to tožbeno navedbo se sodišče ne strinja. Res je sicer, da v odločbi ni na enem mestu navedeno, v čem gre za neprepričljivost in nekonsistentnost navedb ter v čem so te navedbe malo verjetne, vendar pa iz odločbe kot celote izhaja, da je tožena stranka (sicer razpršeno na različnih delih) navedla, katere tožnikove navedbe je tako ocenila. Tako je na strani 11 odločbe navedeno, da je malo verjetno, da tožnik na policijski postaji kljub utrujenosti ne bi podal pravi razlog ogroženosti. Na isti strani je navedeno, da je pri podaji prošnje navedel, da vlaga prošnjo samo iz razloga, ker je ateist, kljub izrecnemu vprašanju, če je ogrožen še iz kakšnega razloga. Na strani 12 je navedeno, da je malo verjetno, da bi tožnik pri svojih trinajstih letih razumsko in zavestno razmišljal o ateizmu in veri nasploh. Nadalje je na strani 16 navedeno, da je tožnik ob podaji prošnje zanikal, da bi bil član kakšne politične stranke in je kot razlog preganjanja navajal samo ateizem. Ob prvem osebnem razgovoru pa je navedel še pripadnost berberskemu gibanju. Nadalje je na strani 18 navedeno, da je malo verjetno, da bi lahko tožnik neovirano zapustil državo, če bi ga oblastne strukture res nadzorovale. Odločba je torej v tem delu (ne pa v celoti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

12. V zvezi s tožbenimi navedbami, da iz listin izhaja, da je pristojni organ na Poljskem poskušal stopiti v kontakt s tožnikovim stricem, vendar se ta ni odzval, zaradi česar je poljski organ zaključil, da združitev tožnika s stricem ni v skladu z načelom zagotavljanja in varovanja otrokove največje koristi in da se tožena stranka do tega ni opredelila, sodišče na podlagi vpogleda v upravni spis ugotavlja, da iz obrazca, ki se nanaša v upravnem spisu, izhaja, da je bilo zaprosilo opravljeno v povezavi s petim odstavkom 6. člena Uredbe (EU) št. 604/2013, ki ureja vzpostavljanje meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Torej je bilo zaprosilo opravljeno z namenom ugotavljanja odgovorne države članice, medtem ko se izpodbijani akt nanaša na odločbo, s katero je Republika Slovenija že prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, saj je o njej vsebinsko odločila. Torej je v povezavi z izpodbijanim aktom ta tožbena navedba nerelevantna.

13. V tožbi je nadalje naveden očitek, da tožnik pred izdajo odločbe ni bil seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države. S tem v zvezi sodišče meni, da tožnika ni bilo potrebno posebej seznanjati oziroma spraševati o tem, ali Alžirija zanj predstavlja varno izvorno državo, saj glede na to, da je navedel razloge, zakaj jo je zapustil, očitno on osebno meni, da zanj ni varna iz razlogov, kot jih navaja v prošnji.

14. Nadalje se del tožbenih navedb nanaša na to, da je imel tožnik utemeljen razlog, da ni zaprosil za azil že prej, v kakšni od držav na poti proti Sloveniji. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je iz obrazložitve odločbe kot celote razvidno, da ni bil ključni razlog za zavrnitev prošnje ta, da ni že prej prosil za azil. Ključni in bistveni razlog je bil glede na obrazložitev odločbe kot celote v tem, da je tožena stranka ugotovila splošno neverodostojnost tožnika. Tožena stranka je celo sama navedla, da do določene mere razume, da oseba želi priti v državo, ki je zanjo najbolj ugodna.

15. Glede očitkov, da tožena stranka ni upoštevala 16. člena ZMZ-1, ki določa, da je treba začeti postopek iskanja staršev, pa sodišče pojasnjuje, da je treba to določilo razlagati glede tistih mladoletnikov brez spremstva, kjer ni znano, kje se starši nahajajo, pri tožniku pa je to ves čas znano. Iskanje staršev namreč je smiselno le v tistih primerih, kjer ni znano, kje se starši nahajajo.

16. Pač pa se sodišče strinja s tožbeno navedbo o tem, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, kakšne so možnosti tožnika, da bi ga sprejeli starši. Tožnik je namreč od določene faze postopka dalje zatrjeval, da ga je družina zavrnila in sodišče se strinja s tožbeno navedbo o tem, da se tožena stranka do tega ni opredelila. Tožena stranka v odločbi ni pojasnila, kakšne zaščite bi bil deležen mladoletni tožnik v primeru odklonitve družine v njegovi izvorni državi. Tožena stranka se namreč v obrazložitvi odločbe sploh ne opredeljuje do tega, ali tožniku verjame v tistem delu, ko je rekel, da družina ne želi več imeti stikov z njim. V kolikor tožena stranka tem navedbam tožnika ne sledi, bi morala to obrazložiti, če pa bi se postavila na stališče, da so te njegove navede resnične, pa bi morala v odločbi obrazložiti oziroma se opredeliti do tega, kam se lahko mladoletnik brez spremstva vrne, da bi bile upoštevane otrokove največje koristi.

17. Določilo drugega odstavka 15. člena ZMZ-1 določa, da se pri ocenjevanju največje otrokove koristi ustrezno upoštevajo dejavniki, med katerimi je med drugim tudi možnost ponovne združitve z družino, dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja, mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo. Tožena stranka pa se v obrazložitvi odločbe ni opredelila do tega, kje bi lahko tožnik v primeru vrnitve živel in ali bi bilo tam zadoščeno naštetim kriterijem. Odločba je v tem delu pomanjkljivo obrazložena in se v tem delu ne da preizkusiti, pri mladoletniku brez spremstva pa je to ena od bistvenih sestavin obrazložitve odločbe v azilnih zadevah. Ker je odločba v tem delu neobrazložena, se je ne da v celoti preizkusiti, zaradi česar je sodišče odločbo odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker niso bila upoštevana pravila postopka (pomanjkljivost obrazložitve). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

18. Tožnik je predlagal v navedeni zadevi tudi razpis glavne obravnave. ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi gre prav za tak primer. Na podlagi prve alineje 2. točke 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).