Jedro

Okoliščina, ki je bistvena za odločitev v zadevi, ne more predstavljati poslovne skrivnosti do take mere, da je nasprotna stranka sploh ne bi smela izvedeti, saj takšno postopanje v celoti izniči njeno pravico do obrambe v postopku.

Stališče o dopustnosti ugovorov iz temeljnega posla do začetka cirkulacije menice velja tako za trasirane kot tudi za lastne menice.

Učinkovita poroštvena izjava, s katero se nekdo zavezuje kot porok, mora zajemati tudi vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika, zlasti vsebino obveznosti, trenutek njene zapadlosti in druge elemente, ki so odločilni za presojo porokovega pravnega položaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 648,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. VL 162111/2013 z dne 21. 1. 2014 v delu, v katerem se nanaša na toženo stranko, v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 349,88 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbi niso izpodbijane in je zato pritožbeno sodišče nanje vezano, izhaja, da se je tožena stranka (nekdanji družbenik družbe A. d.o.o.) zavezala kot porok in plačnik za obveznosti navedene družbe do tožeče stranke, ter tožeči stranki izročila lastno bianko menico, menično izjavo s pooblastilom za izpolnitev menice in pooblastilo za unovčitev menice. Menica je bila dana za zavarovanje obveznosti plačila dobav blaga tožeče stranke (prodajalke) družbi A. d.o.o. (kupovalke) po prodajni pogodbi.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi neprerekanega dejstva, da je tožeča stranka vtoževani znesek že prejela plačan s strani zavarovalnice. Zato je prišlo do zakonske subrogacije s tožeče stranke na zavarovalnico na podlagi 963. člena OZ. Sicer pa je menilo, da so ugovorni razlogi tožene stranke glede nedoločnosti njene poroštvene zaveze za glavnega dolžnika (družbo A. d.o.o.), neutemeljeni.

7. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Nezanikana ali brez razlogov zanikana dejstva pa se štejejo za priznana (relevantni del drugega odstavka 214. člena ZPP). Pravna posledica priznanja dejstev je, da se takšna dejstva ne dokazujejo (prvi odstavek 214. člena ZPP), razen če gre za nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom (tretji odstavek 3. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni prerekala trditve tožene stranke, da je zavarovalnica že plačala vtoževani znesek tožeči stranki. Ker je opravljeno plačilo s strani zavarovalnice tožena stranka določno navajala že v vlogi z dne 5. 5. 2015 (IV. točka te vloge) in še na naroku 22. 6. 2015 (l. št. 6), sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva ni bilo dolžno izvajati, saj so že dejanja nasprotne stranke igrala enako vlogo (prim. npr. odločbe VS RS III Ips 46/2010, III 34/2013 in 111/2011). Upoštevati je treba, da je okoliščina, da je zavarovalnica plačala zavarovalnino tožeči stranki, tako dejstvo, ki je izven zaznavne sfere tožene stranke. Zato od tožene stranke bolj določnega navajanja tega dejstva ni bilo mogoče zahtevati. Neutemeljeno pa je pritožbeno sklicevanje tožeče stranke, da je opravljeno plačilo prerekala, ko se je sklicevala na poslovno skrivnost njenega razmerja z zavarovalnico. Okoliščina, ki je bistvena za odločitev v zadevi, ne more predstavljati poslovne skrivnosti do take mere, da je nasprotna stranka sploh ne bi smela izvedeti, saj takšno postopanje v celoti izniči njeno pravico do obrambe v postopku (prim. VSL sodbo I Cpg 708/2013). V skladu s prvim odstavkom 963. člena OZ z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. S subrogacijo po prvem odstavku 963. člena OZ zahtevek oškodovanca s prehodom na zavarovalnico ugasne. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi nespornega dejstva - plačila zavarovalnine - utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi nespornega dejanskega stanja (zaradi neprerekanja dejstev), zato je nerelevantno pritožbeno sklicevanje na dokaze o (ne)izplačani zavarovalnini. Posledično pa se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek o sodbi presenečenja zaradi izvajanja materialnega procesnega vodstva. Tudi materialno procesno vodstvo je sodišče prve stopnje s pozivanjem na predložitev listin izvajalo le v „dokazni sferi“, česar zaradi nespornega dejanskega stanja niti ne bi smelo. Z nepravilnim upoštevanjem dejanskega stanja kot spornega bi storilo bistveno kršitev določbe prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Menična zaveza je načeloma abstraktna in neodvisna od temeljnega posla. Zaradi abstraktnosti zaveze, osebe, od katerih se zahteva plačilo, v skladu z določbo 16. člena ZM, ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice, v primeru bianko menice pa tudi ne ugovorov, da je bila menica izpolnjena v nasprotju s sklenjenim sporazumom. Vendar pravkar navedena omejitev ugovorov začne učinkovati z začetkom kroženja menice (indosiranjem). Namen omejitve ugovorov po 16. členu ZM je v varstvu kroženja menice in njenih pridobiteljev, to je imetnika, ki je menico pridobil od remitenta ali kasnejših pridobiteljev (tako VS RS v odločbi III Ips 36/2013). Dokler pa prvi prenos ni opravljen, so v skladu s sodno prakso dopustni tudi ugovori iz temeljnega posla (VS RS II Ips 36/2013 in III Ips 17/2009 s predhodno sodno prakso v sprotni opombi št. 1). Stališče o dopustnosti ugovorov iz temeljnega posla do začetka cirkulacije menice velja tako za trasirane (16. člen ZM) kot tudi za lastne menice (109. člen ZM).

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je temeljni posel v konkretnem primeru poroštvena izjava, vsebovana sicer v listini „menična izjava in pooblastilo za izpolnitev menice“, kjer je določeno: „To bianko menico izročam za zavarovanje vseh sedanjih in bodočih terjatev, skupaj z vsemi obrestmi in stroški vred, iz vseh sedanjih ali bodočih pravnih in poslovnih razmerij, ki jih ima upnik M. d. d. [tožeča stranka, op. VSL] do dolžnika“. Vendar pa pritožbeno sodišče kot zmotno opredeljuje stališče prvostopenjskega sodišča, da je v tej izjavi predmet poroštva dovolj določno označen.

12. V skladu drugim odstavkom 1016. člena OZ je poroštvo mogoče prevzeti tudi za pogojno obveznost ter za določeno bodočo obveznost. Skupaj s 1013. členom OZ, ki za poroštveno izjavo predpisuje pisno obliko, pa sta določbi namenjeni varstvu poroka. Zato mora učinkovita poroštvena izjava, s katero se nekdo zavezuje kot porok, zajemati tudi vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika, zlasti vsebino obveznosti, trenutek njene zapadlosti in druge elemente, ki so odločilni za presojo porokovega pravnega položaja (prim. npr. odločbi VS RS II Ips 374/2008 in II Ips 232/2005).

13. Navedenih zahtev pa poroštvena izjava v konkretnem primeru ne izpolnjuje, saj zlasti ni mogoče šteti, da je v citirani poroštveni izjavi bodoča obveznost „določena“ v smislu drugega odstavka 1016. člena OZ. Povsem nasprotno; prevzem poroštva za „vse sedanje in bodoče terjatve“, „skupaj z vsemi obrestmi in stroški vred“, „iz vseh sedanjih in bodočih pravnih in poslovnih razmerij“ predstavlja prevzem popolnoma nedoločene obveznosti. Prav tako pa tudi z vidika tožene stranke in njene udeležbe v družbi A. d.o.o. ni mogoče izpeljevati zavedanja o obsegu obveznosti, ki se vtožuje v predmetnem sporu. Toženi stranki je položaj direktorja navedene pravne osebe prenehal že 23. 12. 2011, položaj družbenice pa 23. 5. 2013, kar je oboje pred nastankom vtoževanih obveznosti.

14. Tožeča stranka se pritožuje tudi čez odmero pravdnih stroškov v izpodbijani sodbi. Navaja, da naj bi bila opravljena le dva naroka, in ne trije. Njeno stališče je zmotno. Iz spisovnega gradiva izhaja, da so bili opravljeni trije naroki za glavno obravnavo, in sicer je bil prvi narok opravljen 13. 5. 2015, drugi narok 22. 6. 2015 in tretji narok 17. 8. 2015. Sodišče prve stopnje je tako število narokov pravilno upoštevalo pri odmeri stroškov ob upoštevanju navzočnosti tožene stranke (na prvih dveh narokih) in njenega pooblaščenca (na vseh treh narokih). V skladu s 6. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Pravilnik) se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Ker na relaciji K. - P. ni povezave z železniškim prevozom, je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške za prevoz z avtobusom kot najugodnejšim prevoznim sredstvom. V skladu z drugim odstavkom 7. člena Pravilnika se višina stroškov ugotavlja z vozovnico ali na drug primeren način. Ugotavljanje stroškov na primeren način pa pooblašča sodišče, da vpogleda v cenik prevoznika in v skladu s tem odmeri stroške, kot je to storilo v dani zadevi.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 628,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) in 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT), kar skupaj znaša 648,80 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).