Jedro

Ker se pogodba šteje za razvezano, je tožnica upravičena zahtevati vrnitev plačila za dela, ki niso bila opravljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da ji plača 5.521,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje razvidno iz izreka sodbe. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.604,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je glede na to, da se pogodba šteje za razvezano, v skladu z določbo 111. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ) tožnica upravičena zahtevati vrnitev plačila za dela, ki niso bila opravljena.

Proti sodbi se je pritožil toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez izrecnega pritožbenega predloga. Opozarja, da je vložil odgovor na tožbo in nasprotno tožbo in pričakuje razveljavitev sodbe.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker toženec obrazloženo odločitve ne izpodbija, je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus v smislu 2. odstavka 350. člena ZPP. Absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi (neizpodbijanih) ugotovitev: da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu (619. člen OZ), s katero se je toženec zavezal izvesti elektroinstalacijo na objektu S. 10/b, za kar je izstavil predračun z dne 16.4.2002 (priloga v spisu A1), da je tožnica tožencu skupno plačala 11.700,00 EUR, da je toženec z delom, kot navaja sam, zaključil decembra 2004; da toženec ni opravil vseh del po predračunu (izvedensko mnenje sodnega izvedenca M. B.); da je tožeča stranka kot zadnji rok za dokončanje del postavila 15.1.2005; da je toženec na objektu tožeče stranke izdelal in vgradil elektroinštalacije v vrednosti 6.178,88 EUR po cenah na dan 31.12.2002, kot je razvidno iz izvedenskega mnenja; da je tožeča stranka preplačala opravljena dela v višini 5.521,12 EUR; materialnopravno pravilno, v skladu s 105. členom OZ štelo, da je bila pogodba po izteku dodatnega roka (po 15.1.2005) razvezana. V skladu z 111. členom OZ, ki določa učinke razvezane pogodbe, je tožeči stranki upravičeno priznalo vrnitev plačila za dela, ki niso bila opravljena.

Ni jasno, na kaj meri toženec s pritožbenim opozarjanjem, da je vložil odgovor na tožbo, saj ga je sodišče prve stopnje upoštevalo (ni bila izdana zamudna sodba).

Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bila vložena nasprotna tožba. Iz podatkov spisa je razvidno, da jo je sodišče prve stopnje odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Kranju. Glede na zahtevek tožnika (dolg z zamudnimi obrestmi, stroški postopka in 2.500.000,00 SIT), „upoštevaje 30. člen ZPP“, okrajno sodišče za odločanje o njej ni bilo pristojno. V premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta presega 2.000.000,00 SIT (sedaj 8.345,85 EUR), so glede na določbo 32. člena ZPP za sojenje pristojna okrožna sodišča. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je tudi materialno pravo pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženec ni priglasil.