Jedro

Dokazno breme, da je bil delavcu regres za letni dopust izplačan, je na delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek 659,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (glede obresti za čas od 1. 4. 2004 do vključno 22. 6. 2006) pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 153,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 659,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2006 dalje, pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi navaja, da sodišče ni sledilo ugovoru zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki osem mesecev in je vsak mesec, pri obračunu plač za redno delo, prejel izplačan še sorazmerni del regresa, znesek pa je bil na seznamu prikazan kot dopolnilno delo in dodatki. Vsak delavec je seznam tudi podpisal. Pri toženi stranki je bilo običajno, da je del plače v gotovini delavcem izplačeval delovodja na gradbišču. Zato je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje delovodje R.M., bi lahko izpovedal kakšen je bil sistem izplačila plače, vendar je sodišče predlagani dokaz zavrnilo. Zato sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik zaslišan kot stranka je izpovedal, da je nekatere izplačilne sezname podpisal, druge pa ne in ko so mu predočili sezname za mesec maj, junij, julij, avgust 2004 je izjavil, da ni podpisal nobenega od njih. Zato je tožena stranka predlagala postavitev izvedenca grafologa, vendar je sodišče njen dokazni predlog zavrnilo. Tožnik ni pojasnil, zakaj je za mesec maj 2004 prejel izplačilo 168.438,30 SIT neto, čeprav je imel v pogodbi dogovorjeno plačo v znesku 103.403,00 SIT bruto. Iz seznama izhaja, da je prejel tožnik za redno delo 137.125,00 SIT ter 36.750,00 SIT iz naslova regresa (rubrika dodatki). Da je ta rubrika predstavljala regres, pa izhaja tudi iz plačilnih list, npr. za mesec maj redno delo neto 93.549,00 SIT, razlika predstavlja del regresa ter dnevnice. Tožena stranka je pojasnila, da so izplačali vsem delavcem regres v obrokih in je le-ta bil v celoti izplačan do poletja. Tožnik se le spreneveda, da ni podpisal listin o obročnem plačilu regresa. Toženi stranki ni jasno, zakaj se je tožnik šele po petih letih odločil vložiti tožbo, vendar pa navedeno jasno kaže, da tožnik ni prav dobro vedel, kaj je podpisoval, katere prejemke iz naslova delovnega razmerja je prejemal, zato le njegova izpoved ne more biti podlaga za odločitev sodišča. Sodišče pa tudi ni obrazložilo višine prisojenega regresa, saj je v celoti sledilo zahtevku tožnika in glede višine regresa ni navedlo pravne podlage, poleg tega pa tudi ni ugodilo predlogu tožene stranke, da se ugotovi, ali je bil tožnik v letu 2004 zaposlen še kje drugje, kar bi pomenilo, da mu pripada le sorazmerni del regresa. Po mnenju tožene stranke ostaja nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini predloženih listin s strani tožene stranke ter med listinami samimi, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal navedbe v pritožbi in navajal, da je prejel vsa plačila v zvezi z delom izplačana na roke. Od delodajalca ni nikoli prejel plačilnih list in jih je tožena stranka predložila šele v postopku. Tožnik je prejel vedno le na roko napisan listek koliko plačila mu pripada. Ni res, da se je tožniku mesečno obračunaval regres za letni dopust in da naj bi v okviru prejetega plačila kdajkoli prejel regres. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče tudi ni storilo zatrjevano bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, ter bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. ZPP v 8. členu določa, da sodišče odloči katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo predlagane priče R.M. in je zaslišalo le tožnika, so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva. V sodbi pa je tudi obrazložilo zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke. Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče R.M.. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni dokazal obstoja dogovora z delavcem, da se mu regres izplačuje kot dodatek ob izplačilu vsakomesečne plače, torej obročno. Tožnik pa je zanikal, da bi se s tožencem dogovoril, da mu bo mesečno, vse od meseca aprila dalje, obročno izplačeval regres.

Zato tudi za odločitev v sporni zadevi ni bistveno, kakšen je bil način izplačila plače oziroma ali je bila plača izplačana v gotovini, kar bi naj izpovedal R.M..

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju predlagane priče in zato dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče res ne odloča po diskrecijski pravici, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, vendar pa ni dolžno izvesti vseh dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Med takšne razloge štejemo tudi izvedbo dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna. Torej zaslišanje priče R.M. ne predstavlja dokaza, s katerim bi se lahko ugotavljalo pravno odločilno dejstvo. Pravno odločilnega dejstva tudi ne predstavljalo predložene plačilne liste, ki jih je tožena stranka predložila kot dokaz o izplačilu regresa tožniku, saj navedene plačilne liste niso podpisane s strani tožnika. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da mu tožena stranka ni izročila predloženih plačilnih list in da je le-te prvič videl tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Dokazno breme, da je delodajalec delavcu izplačal regres za letni dopust, je na strani tožene stranke. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je tožniku obročno izplačala regres za leto 2004, v znesku 649,32 EUR, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage glede višine dosojenega regresa tožnika za letni dopust za leto 2004, saj le-ta med strankama postopka ni bila sporna.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče ni ugodilo predlogu tožene stranke, da se ugotovi, ali je bil tožnik v letu 2004 zaposlen še kje drugje in da ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke po pridobitvi napovedi za odmero dohodnine za leto 2004 za tožnika, saj iz listin v spisu (predložena delovna knjižica) izhaja, da tožnik v obdobju od 16. 4. 2001 do 1. 4. 2004 (ko se je zaposlil pri toženi stranki) ni bil v delovnem razmerju.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ni navajala nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, zato stroške odgovora krije tožeča stranka sama.