Jedro

Čeprav tožnik v zvezi z delom pri novem delodajalcu ni konkurenčno deloval zoper toženo stranko, je bil zaradi vezanosti na konkurenčno klavzulo do bivšega delodajalca na splošno omejen v pravici do proste izbire zaposlitve. Soglasje tožene stranke za tožnikovo novo zaposlitev zato nima nobenega pomena. Tožnik je v skladu s pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko upravičen do dogovorjene odškodnine (odmene za spoštovnaje konkurenčne klavzule), saj se je s pogodbeno določbo o konkurenčni klavzuli že vnaprej zavezal, da po prenehanju delovnega razmerja zoper toženo stranko ne bo konkurenčno deloval, z novo zaposlitvijo pa takšno delovanje ni bilo izkazano.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 8.070.805,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 8.10.1998 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka. Nadalje je razsodilo, da je tožnik v skladu z uspehom v sporu dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 165.983,00 SIT. Ugotovilo je, da bi bil tožnik v skladu z pravilno razlago določbe 7. čl. pogodbe o zaposlitvi po prenehanju delovnega razmerja upravičen do odškodnine samo v primeru, če bi tožena stranka uveljavila konkurenčno klavzulo, prav tako pa bi morala izplačati odškodnino samo v primeru, če bi kršila konkurenčno klavzulo oz. če bi to izkoristila in tožniku ne bi izdala soglasja za opravljanje izbranega dela ali dejavnosti.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da navedena določba v pogodbi o zaposlitvi konkretno opredeljuje česa in kako dolgo po prenehanju delovnega razmerja ne sme opravljati, kar je bilo ob sklenitvi pogodbe obema strankama dovolj jasno, kot nadalje tudi dejstvo, da se mu v primeru spoštovanja pogodbene klavzule prizna ustrezno materialno nadomestilo. Tožena stranka mu je v zvezi z novo zaposlitvijo brez njegovega predloga izdala pisno soglasje, ki je bilo povsem brezpredmetno. Predvsem ga je izdala z namenom, da bi se izognila plačilu dogovorjene obveznosti. Ker je sodišče prve stopnje pri svoji presoji zmotno razlagalo dogovorjeno konkurenčno klavzulo, zaradi česar je pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi zahtevku oz. podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Namen pogodbenih določb glede konkurenčne klavzule je v zavarovanju delodajalca pred nevarnostjo, ki jo predstavlja ravnanje delavcev na določenih delovnih mestih, da po prenehanju delovnega razmerja ne izrabijo znanja in zveze, ki so jih pridobili z delom ali kako drugače ne konkurirajo delodajalcu z ustanovitvijo družbe oz. z opravljanjem samostojne konkurenčne dejavnosti. Delavci se s konkurenčno klavzulo zavežejo že s pogodbo ob zaposlitvi, ko še nimajo nobenih strokovnih znanj in zvez v zvezi z delom, pri čemer se z takšno pogodbo vnaprej zavežejo, da bodisi med delom ali po prenehanju delovnega razmerja ne bodo konkurirali svojemu dotedanjemu delodajalcu. Zato bi bilo nesmiselno od teh delavcev pričakovati, da bodo v takšnih primerih posebej izkazali možnost konkretnega konkuriranja, se v nadaljevanju temu prav zaradi konkurenčne klavzule odrekli oz. z dokazilom o tem, da so sicer možnosti konkuriranja imeli, a je niso izrabili, od dotedanjega delodajalca zahtevali izplačilo dogovorjenega nadomestila. Iz določbe 7. čl. pogodbe o zaposlitvi je razviden dogovor med strankama, da tožnik zaradi poznavanja tehničnih, proizvodnih in poslovnih podatkov o toženi stranki, v roku 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja po njegovi volji ali krivdi, brez soglasja uprave ne sme ustanavljati družbe ali začeti samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali pogodbe o avtorskem delu v drugi družbi, če bi to za toženo stranko pomenilo konkurenco, pri čemer mu zaradi vezave na takšno prepoved pripada odškodnina v višini 24 njegovih zadnjih neto plač zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka. Poleg tega je dogovorjena njegova obveznost plačila odškodnine, če bi zaradi kršitve konkurenčne prepovedi povzročil toženi stranki škodo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik v skladu z navedeno pogodbeno določbo po prenehanju delovnega razmerja ni smel opravljati dela iz svojega dosedanjega delovnega področja, s čimer so bile njegove poklicne možnosti oz. možnost pridobivanja dohodka objektivno omejene. Tožnik je s sklenitvijo takšne določbe pristal, da se mu pod določenimi pogoji začasno omeji pravica do proste izbire zaposlitve (74. čl. Ustave RS). V konkretnem primeru si je po prenehanju delovnega razmerja, ki je bilo v skladu z njegovo voljo, v nadaljevanju sam našel novo zaposlitev. Ne glede na dejstvo, da v zvezi z delom pri novem delodajalcu ni konkurenčno deloval zoper toženo stranko, je bil zaradi vezave na konkurenčno prepoved do bivšega delodajalca na splošno omejen v pravici do proste izbire zaposlitve. Tako v tej situaciji izkazano soglasje tožene stranke za tožnikovo novo zaposlitev nima nobenega pomena. Zato je v skladu z pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko upravičen do dogovorjenega plačila odškodnine, saj se je s pogodbeno določbo o konkurenčni klavzuli že vnaprej zavezal, da po prenehanju delovnega razmerja ne bo konkurenčno deloval zoper toženo stranko, z novo zaposlitvijo pa takšno delovanje ni bilo izkazano. Glede na navedena dejstva je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbo 7. čl. pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je pri presoji, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek, zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi ni preverilo s strani tožene stranke prerekano višino zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v skladu z ugotovitvami pritožbenega sodišča in po preveritvi višine vtoževanih zneskov o tožnikovem zahtevku ponovno odločiti. Ko bo v zadevi postopalo v nakazani smeri, bo odločilo tudi o stroških postopka, ki so pridržani za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).