Jedro

Pritožbene navedbe, s katerimi toženec oporeka utemeljenosti vtoževane terjatve, so nedovoljene pritožbene novote in že zato neupoštevne, razen tega pa za presojo v tem sporu tudi niso pravno pomembne, saj glede na svojo naravo ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 17.382,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2020 do plačila in izvršilnimi stroški v znesku 220,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2020 do plačila, vse v roku 30 dni (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožencu je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.502,19 EUR v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki v laični pritožbi posebej ne navaja pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bil 11. 8. 2017, ko je bila sklenjena kreditna pogodba, mesečno obremenjen z več obveznostmi, njegova skupna zadolženost na mesečni ravni pa je bila preko 1.500,00 EUR. V nasprotju z zakonom je zadolženo osebo še dodatno zadolževati in jo s tem pahniti v še slabši gmotni položaj. Tožnico je pozval k reševanju zadeve, vendar se na zaprosilo za moratorij ni odzvala. Ponudil ji je vpis zavarovanja s hipoteko, česar pa tožnica ni sprejela, ker se ni mogla vpisati na prvo mesto kot hipotekarni upnik. 5. 1. 2022 je predlagal sodišču preložitev glavne obravnave, ker je prepozno angažiral pravno pomoč. Ta vloga ni bila mišljena kot zavlačevanje, ampak se zaradi koronavirusa ni bilo mogoče organizirati drugače. Sodišče je tudi dovolilo prenos terjatve na A., d. o. o., čeprav s tem ni soglašal. Tožnica je odobrila posojilo prezadolženi osebi, kar je v nasprotju z Zakonom o potrošniških kreditih (ZPotK-2). Prvo sodišče je priznalo tožnici vse stroške, čeprav je bila podana vloga za preložitev glavne obravnave. Ti dodatni stroški so bili nepotrebni. Tožencu ni bilo omogočeno predstaviti dejstev, ki bi dokazovala, da je bil pripravljen skleniti dogovor s tožnico in da je bila kreditna pogodba zakonsko neustrezna. Tožencu je bilo onemogočeno, da bi predočil dejstva na glavni obravnavi. Brez pravne pomoči se kot laik ni mogel zagovarjati.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je toženec vložil ugovor, v katerem je navedel, da oporeka vtoževani terjatvi, ker ni „verodostojna“, in izvršilnim stroškom, ki ne ustrezajo „definiciji v višini 220,40 EUR“. Izvršilno sodišče je zaradi vloženega ugovora razveljavilo sklep o izvršbi in zadevo odstopilo prvemu sodišču kot pristojnemu za obravnavanje te pravdne zadeve (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi z drugim odstavkom 436. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Prvo sodišče utemeljeno ni ugodilo toženčevemu predlogu za preložitev naroka 13. 1. 2022, saj v svojem predlogu (list. št. 51) ni navedel nobenih upravičenih razlogov za preložitev (115. člen ZPP). Pritožbeno pavšalno sklicevanje na koronavirus je neupoštevno, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženčeva pravica do izjave ni bila kršena, saj bi se lahko udeležil naroka, imel pa je tudi dovolj časa in vse možnosti, da bi pravočasno opravil relevantna procesna dejanja (vabilo na narok je prejel že 22. 11. 2021), vendar tega ni storil. Prvo sodišče ni sledilo predlogu prevzemnika terjatve za vstop v pravdo namesto tožnice (toženec za to ni podal soglasja) in je drugačna pritožbena trditev protispisna.

7. Tožnica je po pozivu prvega sodišča (sklep z dne 29. 3. 2021) dopolnila tožbo z obrazloženo vlogo z dne 12. 4. 2021, v kateri je navedla vsa dejstva, na katerih temelji tožbeni zahtevek in predlagala dokaze za ugotovitev teh dejstev. Kot bistveno je pojasnila, da sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, na podlagi katere je toženec prejel kredit v določeni višini, katerega bi moral vrniti v 144-ih mesečnih anuitetah. Ker toženec ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti (toženec ni poravnal več kot dveh zapadlih anuitet), je tožnica izvedla opominjevalni postopek v skladu z določili kreditne pogodbe in ZPotK-2. Ker toženec niti po opominu ni poravnal dolga v dodatnem 15-dnevnem roku, je tožnica utemeljeno odstopila od pogodbe in zahtevala plačilo celotne kreditne obveznosti. Toženec ni odgovoril na tožničino dopolnitev tožbe in do konca glavne obravnave ni prerekal njenih trditev.

8. Na podlagi predloženih dokazov je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da so tožničine navedbe resnične. Ne glede na to se štejejo tožničina zatrjevana dejstva tudi za priznana, saj jih toženec ni zanikal (drugi odstavek 214. člena ZPP). Na podlagi ugotovljenih dejstev je prvo sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbene navedbe, s katerimi toženec oporeka utemeljenosti vtoževane terjatve, so nedovoljene pritožbene novote in že zato neupoštevne, razen tega pa za presojo v tem sporu tudi niso pravno pomembne, saj glede na svojo naravo ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločitve.

9. Toženec neutemeljeno graja tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker prvo sodišče utemeljeno ni preložilo naroka, so tožnici nastali potrebni stroški tudi zaradi zastopanja po pooblaščencu na naroku 13. 1. 2022. Same odmere pravdnih stroškov (po vrsti odvetniških storitev in njihovi višini) toženec ne izpodbija.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženec ni uspel s pritožbo, zato je tožnici dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo z materialnimi stroški in DDV, ki je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.