Jedro

Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na trditvah nezakonite uporabe njenega stanovanja, zato naj bi bili v skladu z 58. členom Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94), podani pogoji za toženkino izselitev. Gre torej za stanovanjski spor, ki ima za podlago lastninskopravno oziroma najemno razmerje. Pri takšnih premoženjskopravnih sporih, je pravica do revizije omejena in odvisna od napovedane vrednosti spornega predmeta. Navedba vrednosti spornega predmeta je v teh sporih obvezna sestavina tožbe (2. odstavek 186. člena ZPP). Da bi bila revizija dovoljena, mora v tožbi navedena vrednost spornega predmeta presegati 80.000,00 SIT (3. odstavek 382. člena ZPP v zvezi z novelo ZPP, Uradni list RS, št. 55/92). Samo navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi in v znesku, ki presega navedeni znesek je način, da tožeča stranka sebi (v primeru svojega uspeha v pravdi pa tudi toženi stranki) zagotovi pravico do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka izprazni stanovanje v pritličju stanovanjske hiše L. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek po katerem se toženi stranki odpove najemno razmerje za navedeno stanovanje in po katerem ga je dolžna izprazniti in izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in s sklepom razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o podrejenem tožbenem zahtevku in v stroškovni odločitvi ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku je sodišče druge stopnje s sodbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni del odločitve oziroma zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni dovoljena.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na trditvah nezakonite uporabe njenega stanovanja, zato naj bi bili v skladu z 58. členom Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94), podani pogoji za toženkino izselitev. Gre torej za stanovanjski spor, ki ima za podlago lastninskopravno oziroma najemno razmerje. Pri takšnih premoženjskopravnih sporih, je pravica do revizije omejena in odvisna od napovedane vrednosti spornega predmeta. Navedba vrednosti spornega predmeta je v teh sporih obvezna sestavina tožbe (2. odstavek 186. člena ZPP). Da bi bila revizija dovoljena, mora v tožbi navedena vrednost spornega predmeta presegati 80.000,00 SIT (3. odstavek 382. člena ZPP v zvezi z novelo ZPP, Uradni list RS, št. 55/92). Samo navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi in v znesku, ki presega navedeni znesek je način, da tožeča stranka sebi (v primeru svojega uspeha v pravdi pa tudi toženi stranki) zagotovi pravico do revizije. Tožeča stranka v tožbi, ki jo je vložila 29.6.1994, vrednosti spornega predmeta ni navedla. Revizijsko vrednost spornega predmeta je označila šele v reviziji, torej v času, ko je bila glede možnosti zagotovitve pravice do revizije že prekludirana, zato je revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

Glede na navedeno si tožeča stranka v tej pravdni zadevi, pravice do revizije ni zagotovila, zato je bilo treba njeno revizijo, na podlagi določbe 392. člena ZPP, zavreči. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških revizijskega postopka odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (1. odstavek 166. člena in 1. odstavek 154. in 155. člena ZPP).