Jedro

Kupec blaga se zahtevku na plačilo dobavljenega blaga ne more uspešno upreti s trditvijo, da je hotel kasneje (po prevzemu blaga) del dobavljenega blaga vrniti prodajalcu. Zato je dolžan plačati kupnino.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 163.089,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka.

Tožena stranka se proti sodbi pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj predlaga, da se ponovno preverijo sporna dejstva.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki pa ga ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno uveljavljani razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi po strankah zatrjevanih dejstev in izvedenih dokazov dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zanikala trditev tožeče stranke, da je toženec podpisal pogodbo o medsebojnem sodelovanju za leto 1995 in izdal letno naročilnico. Sodišče prve stopnje je zato predložena listinska dokaza pravilno ocenilo. Tudi zaslišana priča V. ni trdila, da toženec pogodbe s tožečo stranko ni podpisal. Zato so pritožbene trditve tožene stranke novota, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 496.a člena ZPP). Pa tudi, če bi pogodba ne bila podpisana s strani toženca samega, je sodišče o tožbenem zahtevku na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo, to je, da je P. B. (sedaj V.) pri tožencu opravljala takšna dela, da je v njen delokrog spadala tudi nabava blaga in ob nadaljnjih dejanskih ugotovitvah, da je sporno blago V. tudi prevzela in podpisala dobavnice, pravilno odločilo, ko je zahtevku ugodilo. Sporno blago je bilo s strani tožene stranke prevzeto. S tem je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila in upravičeno zahteva izpolnitev tudi od tožene stranke. Samo od volje tožeče stranke je odvisno, ali bi ta pristala na vrnitev dela že dobavljenega blaga. Tožena stranka se zahtevku na plačilo dobavljenega blaga ne more uspešno upirati s trditvami, da je hotela nekaj dobavljenega blaga kasneje (po prevzemu) vrniti.

Pritožbene trditve, da je tožena stranka pričakovala, da bo tožeča stranka pri obračunu upoštevala izvedena dela s strani tožene stranke, so presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti in upoštevati. Trditve, da je bilo del blaga toženi stranki izročeno zato, ker naj bi ga tožeča stranka pri njej skrila pred svojimi dolžniki (najbrž pravilno upniki) so prav tako nove trditve, ki jih tožena stranka vse doslej še ni uveljavljala. Zato tudi teh trditev pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 496.a člena ZPP ne more upoštevati.

Tako se izkaže, da je bilo dejansko stanje na podlagi zatrjevanih dejstev in izvedenih dokazov pravilno ugotovljeno in tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 368. člena ZPP potrdilo.