Jedro

Kadar je na predobravnavnem naroku odločeno, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča (285.f člen ZKP), se določba četrtega odstavka 392. člena ZKP, da lahko sodišče druge stopnje pri razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred popolnoma spremenjenim senatom, uporabi smiselno, saj sodišče druge stopnje ne more odrediti sojenja pred senatom, ker je bilo že na predobravnavnem naroku odločeno, da bo sodil sodnik posameznik.

Zgolj trditve, da je zagovornik vložil pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji in da pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z vloženo pritožbo ni preizkusilo, za presojo, ali je zaradi navedene kršitve določbe kazenskega postopka pravnomočna sodba nezakonita, ne zadostujejo. Vložnik zahteve mora obrazložiti vpliv kršitve na zakonitost sodbe, česar pa zagovornik ni izkazal in ni obrazložil.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati na 500,00 EUR (petsto evrov) odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je dne 11. 6. 2014 obsojeno J. K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Odločilo je tudi, da se obsojenki izreče stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šestih mesecev. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo še, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki je bila obsojenki postavljena po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24. 11. 2014 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso v znesku 252,00 EUR.

2. Z oper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka, ki jih zagovornik uveljavlja, niso podane. Zagovornik pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državne tožilke se je zagovornik pisno izjavi.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

7. Zagovornik v zahtevi navaja, da je z odločitvijo višjega sodišča v sklepu, s katerim je razveljavilo prvo sodbo Okrožnega sodišča v tej zadevi z dne 20. 3. 2014 ter odredilo, da se zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom okrožnega sodišča bil prekršen 23. člen Ustave RS, ki določa, da lahko sodi samo neodvisen, nepristanski sodnik, ki je izbran po pravilih v naprej določenih z zakonom in sodnim redom. Ne strinja se z razlogi drugostopenjskega sodišča v točki 6. sklepa o uporabi določbe četrtega odstavka 392. člena ZKP. Ocenjuje, da je z odločitvijo višjega sodišča, da se zadeva dodeli drugemu sodniku posamezniku bila obsojenki odvzeta pravica, da ji sodi zakoniti, naravni sodnik, ki je izbran po pravilih vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom. Meni tudi, da je določba četrtega odstavka 392. člena ZKP v nasprotju z Ustavo RS, saj je preveč ohlapna in iz nje ne izhaja nobena konkretna okoliščina ali razlog, ki bi dal višjemu sodišču podlago za spremembo sodnika ali senata.

8. Po določbi četrtega odstavka 392. člena ZKP lahko sodišče druge stopnje odredi, da se opravi nova glavna obravnava pri sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom. Ta določba se v primeru, kadar je na predobravnavnem naroku odločeno na podlagi izjave obtoženca in po zaslišanju državnega tožilca, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča (285.f člen ZKP), tako smiselno uporabi tudi pri razveljavitvi sodbe sodišče prve stopnje, ko je sodil sodnik posameznik in ne senat, saj sodišče druge stopnje ne more odrediti, ker je bilo že na predobravnavnem naroku odločeno, da bo sodil sodnik posameznik, sojenja pred senatom. Zato zagovornik nima prav, da bi višje sodišče lahko odredilo le, da v ponovnem sojenju odloča senat, ne pa drug sodnik posameznik. Razlogi za odločitev višjega sodišča, da odredi sojenje pred spremenjenim senatom oziroma pred drugim sodnikom posameznikom so raznovrstni, med njimi tudi ta, ki ga je navedlo sodišče druge stopnje, ocena, da bo v ponovnem sojenju lažje izvedel postopek drug senat ali sodnik posameznik, ki do zadeve še ni zavzel stališča. Gre sicer za diskrecijsko pravico pritožbenega sodišča, da odloči, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom (sodnikom posameznikom), vendar je popolnoma jasno, da takšna odločitev ne more biti samovoljna oziroma arbitrarna. Sodišče druge stopnje je pojasnilo razloge, zaradi katerih je presodilo, da se bo postopek lažje izvedel pred drugim sodnikom posameznikom, torej navedlo je tehtne razloge za odločitev, da zadeve v ponovljenem sojenju ne obravnava isti sodnik posameznik.

9. Pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS je po naravi takšna, da mora zakonodajalec način njenega uresničevanja predpisati z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Te pravice ni mogoče uresničevati zgolj na podlagi ustavnih določb. Zakonodajalec je tako predpisal, da lahko procesni udeleženci uveljavljajo kršitev pravice do nepristranskega in neodvisnega sodnika z inštitutom izločitve sodnika po ZKP. Tega zagovornik oziroma obsojenka v postopku, ki je tekel po razveljavitvi prve sodbe prvostopenjskega sodišča, nista storila, in nista uveljavljala, da je bila kršena pravica do nepristranskega in neodvisnega sodnika z odločitvijo višjega sodišča, da se nova glavna obravnava pri sodišču prve stopnje opravi pred drugim sodnikom posameznikom. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika iz razloga iz 6. točke prvega odstavka ali iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zahtevana izločitev sodnice posameznice, ki je sodila v ponovljenem postopku. Dejstva, da naj bi prišlo do kršitve pravice do neodvisnega oziroma nepristranskega sodišča, tako zagovornik ni uveljavljal z zahtevo za izločitev. Po vročitvi sklepa višjega sodišča z dne 20. 3. 2014, s katerim je bilo odrejeno, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom posameznikom, je bilo obsojenki in zagovorniku najkasneje z vročitvijo vabila na glavno obravnavo v ponovljenem postopku znano, katera sodnica posameznica sodi v zadevi. Ker obsojenka in njen zagovornik nista v predpisanem postopku uveljavljala procesne kršitve, ki jo zatrjuje zagovornik, tako zagovornik tudi ne more sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti navajati, da je bila obsojenki kršena pravica do nepristranskega in neodvisnega sodišča, saj je prekludiran. Po navedenem tudi Vrhovno sodišče ni našlo podlage za postopek za oceno ustavnosti določbe četrtega odstavka 392. člena ZKP po 156. členu Ustave RS.

10. Zagovornik v zahtevi izraža tudi nestrinjanje z odločitvijo višjega sodišča z dne 20. 3. 2014 in meni, da bi moralo pritožbeno sodišče skladno z določbo petega odstavka 392. člena ZKP odločiti samo, ter trdi, da so razlogi razveljavitvenega sklepa skopi in da je bil s takšno obrazložitvijo kršen tudi 22. člen Ustave RS prav tako pa je bila tudi kršena človekova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Vložnik zahteve mora glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP tako že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje z zahtevo za varstvo zakonitosti. V zvezi z navedenimi kršitvami pa zagovornik v postopku za pritožbo tega ni storil, čeprav ni bilo nobenih objektivnih ovir, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo, ker zagovornik ni izčrpal pravnega sredstva.

11. Zagovornik navaja, da je višje sodišče kršilo kazenski zakon, ker je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Zagovornik citira kršitev 4. točke 372. člena ZKP. Z dikcijo, „uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti“ zakon določa, da je sodišče dejanje napačno pravno opredelilo. Zagovornik pa v nadaljnjih navedbah trdi, da obsojenki ni dokazano, da bi kršila blanketno normo in sicer peti odstavek 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki določa, da mora voznik, ki na križišču zavija, dati prednost pešcem, ki prečkajo vozišče, na katero namerava zaviti. Navaja, da je obsojenka že zavila na vozišče, ki ga je prečkal pešec, v katerega je trčila, da ne gre več za križišče glede na definicijo križišča po 30. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah, po katerem je križišče prometna površina, ki nastale s križanjem ali združitvijo dveh ali več cest v isti ravnini; da obsojenka ni mogla kršiti določbe petega odstavka 58. člena ZKP glede na mesto, kjer je prišlo do trčenja, ki je pet metrov stran od prehoda za pešce; da sodišče v tej kazenski zadevi ne bi smelo širiti zakonskih definicij v škodo obsojenki, temveč bi jih moralo v skladu z načelom in dubio pro reo obravnavati v njeno korist; da so zakonske določbe jasne in definirajo, da ima pešec prednost na prehodu za pešce (po oceni zagovornika zakonodajalec obravnava križišče ločeno od prehoda za pešce in ločeno od prehoda za kolesarje) oziroma pri prečkanju križišča na podlagi določb petega odstavka 58. člena ZPrCP tam, kjer ni prehoda za pešce. Ne strinja se z razlogi drugostopenjske sodbe v točki 8, ki je odgovorilo na enake pritožbene navedbe. Meni, da višje sodišče ni odgovorilo na te navedbe ter da zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj višje sodišče ni navedlo, zakaj zakonske določbe razume v nasprotju s tem, kar je zapisano v zakonu.

12. Zagovornik trdi, da do prometne nesreče ni prišlo v križišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenka v križišču zavijala levo in nato pri tem zavijanju trčila v pešca, ki je prečkal cesto, kot je ugotovljeno nekaj največ pet metrov stran od prehoda za pešce. Situacijo, da mora voznik dati prednost pešcem, ki prečkajo vozišče, na katerega namerava zaviti, obravnava prav peti odstavek 58. člena ZprCP, katerega kršitev je v ravnanju obdolženke ugotovilo sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Trditve zagovornika, da obsojenka ni mogla kršiti določbe petega odstavka 58. člena ZPrCP, ker da do nesreče ni prišlo v križišču, torej, da je dejansko stanje ugotovljeno zmotno in da je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo pravno normo, pomenijo uveljavljanje razlaga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko se zagovornik ne strinja z ugotovitvami sodišča o poteku prometne nesreče. Ugotovljeno je bilo, da je obsojenka v križišču zavijala levo in pri zavijanju ni odstopila prednosti pešcu, ki je prečkal vozišče. Takšno prometno situacijo pa sankcionira določba petega odstavka 58. člena ZPrCP. Zato so zagovornikove navedbe o tem, kaj je križišče, kje je prišlo do prometne nesreče, da do nje ni moglo priti v križišču in podobno za presojo utemeljenosti kršitve, ki jo zagovornik tudi (napačno) uveljavlja, niso relevantne. V okviru kršitve kazenskega zakona zagovornik poskuša uveljaviti nedovoljen razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Zagovornik višjemu sodišču očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe. S temi trditvami zagovornik ne uveljavlja 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če se zagovornik s presojo drugostopenjskega sodišča ne strinja, to ne pomeni, da je bila storjena zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Navedena kršitev določb kazenskega postopka pa je upoštevna le, če vložnik obrazloži tudi vpliv te kršitve na zakonitost sodbe, česar zagovornik ni storil, zato Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve niti ni moglo preizkusiti.

13. Zagovornik trdi, da je višje sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in med samimi listinami. Trditve ne pojasni, tako da je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

14. Da višje sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe zagovornik nakazuje tudi s trditvami, da ni presojalo očitkov, da v sodbi sodišča prve stopnje ni najti okoliščin in dejstev, ki bi kazali na to, da bi se obsojenka po svojih osebnih lastnostih in okoliščinah morala in mogla zavedati, da bi do prepovedane posledice lahko prišlo, da je obramba zatrjevala, da so v spisu dokazi, ki dokazujejo nasprotno, ter da sodišče v tej smeri ni ocenjevalo izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, s pomočjo katerega bi bilo mogoče obsojenko oprostiti obtožbe. Do pritožbenih navedb o obsojenkini krivdi in do presoje izvedenskega mnenja v sodbi sodišča prve stopnje se je drugostopenjsko sodišče opredelilo v točki 12 sodbe. Zagovornik pa tudi ne pojasni, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Zagovornik višjemu sodišču tudi očita, da v sodbi ni najti razlogov zakaj šteje, da ni prišlo do prekinitve vzročne zveze zaradi oškodovančevega ravnanja. O tem je sodišče druge stopnje podalo jasne in izčrpne razloge v točkah 9 do 12 sodbe, ko se je opredelilo do načela zaupanja v cestnem prometu in do ravnanja voznika, ki spozna, ali bi moral spoznati, da drugi ne bodo ravnali v skladu s prometnimi predpisi, ter mora nato ravnati tako, da stori vse, da bi nevarnost preprečil. Opredelilo se je tudi do vprašanja o pretrganju vzročne zveze. Že sodišče prve stopnje pa se je jasno opredelilo do tega, sklicujoč se na sodno prakso (sodbo Vrhovnega sodišča I Kp 27041/2010 z dne 12. 4. 2013), da morebitni prispevek oškodovanca ne izključuje sojenkine odgovornosti. Vrhovno sodišče je tudi v sodbi I Ips 360/2001 z dne 6. 3. 2003, na katero se sklicuje zagovornik, zapisalo, da bi le v primeru, ko bi šlo za tako hudo kršitev cestnoprometnih predpisov, da bi le-to povsem izključilo ali razvrednotilo obsojenčevo ravnanje, bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalimi posledicami. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da do takšne situacije ni prišlo in da oškodovanec ni ravnal tako, da bi prišlo na njegovi strani do tako hude kršitve cestnoprometnih predpisov, ko je prečkal vozišče, na katerega je zavila obsojenka, ki je, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, imela možnost oškodovanca zagledati in reagirati nanj, pretrgalo vzročno zvezo med njenim ravnanjem in nastalimi posledicami. Zagovornikovim navedbam, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb, da naj bi prišlo do prekinitve vzročne zveze, zato ni mogoče pritrditi. Zagovornik pa tudi v tem delu zahteve dejansko ne pojasni, kako naj bi kršitev, ki jo zatrjuje vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

15. V nadaljevanju zahteve zagovornik našteva dejstva in okoliščine, ki po njegovi presoji utemeljujejo tezo o pretrganju vzročne zveze. Z navedbami na straneh 7 in 8 zahteve ponovno uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Z dejanskim stanjem se zagovornik ukvarja tudi v zvezi z grajo obrazložitve v 12. točki sodbe višjega sodišča, ko meni, da so navedbe sodišča v nasprotju z izvedenskim mnenjem in izvedenimi dokazi. Ne strinja se s presojo drugostopenjskega sodišča, temelječo na ugotovitvah, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, da „ni moč pritrditi pritožbi, da je oškodovanec pred obsojenkin avto pritekel, zaradi česar ni imela možnosti v svojem reakcijskem času reagirati tako, da bi nesrečo preprečila“. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz dejanskih ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje ter jim pritrdilo. S tem pa se zagovornik očitno ne strinja, saj meni, da so razlogi v nasprotju z izvedenskim mnenjem, katerega dele povzema in z izvedenimi dokazi. Ponovno ostaja na ravni presoje dejanskega stanja, to je na uveljavljanju nedovoljenega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja za zagovornikovo trditev, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno ugotovilo, da je obsojenka oškodovanca očitno spregledala, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj po oceni zagovornika za takšen zaključek ni nikakršnih dokazov. Zagovornik zopet ostaja na ravni presoje dokaznega gradiva ter izvedenih dokazov, ko poudarja svoje videnje dogodka in trdi, da ni nikakršnega dokaza ali indica o gibanju pešca neposredno pred nesrečo, zaradi česar so takšni zaključki v škodo obsojenke. Sodišče druge stopnje je sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje v točki 18 na strani 13 sodbe, kjer je sodišče prve stopnje poudarilo del obsojenkinega zagovora, ki ga je sprejelo, da oškodovanca ni videla. Nobene vsebinske razlike pa ni med ugotovitvijo, da obsojenka oškodovanca ni videla in zapisom, da je obsojenka oškodovanca očitno spregledala.

16. Prav ima sicer zagovornik, da je v sodbi višjega sodišča v točki 12 napačen zapis, „da je pokojni pešec očitno tekel po pločniku proti območju prehoda za pešce tudi morda v času, ko je na semaforju gorela luč“, saj to dejstvo ni bilo ugotovljeno. Vendarle pa je višje sodišče v okviru kontrole sodbe sodišča prve stopnje, o obsojenkinemu subjektivnemu odnosu do dejanja, da pokojni pešec za obsojenko ni predstavljal nepričakovane ovire, zaključilo na podlagi ugotovljenih dejstev, da je imela obsojenka kljub slabim vremenskim razmeram objektivno možnost opaziti oškodovančevo gibanje proti cestišču in njegovo namero prečkati cestišče in reagirati na situacijo, ter da ob dovolj veliki pozornosti na možnost zaznave oškodovanca tudi nista vplivali mokro cestišče in bleščanje luči nasproti vozečih vozil ob ugotovitvi, da je križišče dobro osvetljeno, pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da je oškodovanec predstavljal pričakovano oviro, ki jo je bila obsojenka dolžna predvideti. Zato navedbe v 12. točki sodbe sodišča druge stopnje, ki jih zagovornik izpostavlja za presojo zakonitosti sodbe niso odločilne. Ne gre za odločilno dejstvo, ob drugih ugotovljenih okoliščinah, ki utemeljujejo sklep o tem, da oškodovanec za obsojenko ni predstavljal nepričakovane ovire.

17. Navedbe zagovornika, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno presojali izvedensko mnenje, poudarjanje izsekov iz izvedenskega mnenja, ki so po oceni zagovornika obsojenki v korist, ne predstavljajo uveljavljanja kršitve zakona in kršitve pravice do obrambe, kot zatrjuje zagovornik. Izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke je sodišče prve stopnje ocenilo v točki 12 sodbe in navedlo jasne in konkretne razloge zaradi katerih izvedenskemu mnenju sledi in zakaj ugotavlja, da pešec za obsojenko ni predstavljal nepričakovane ovire. S presojo izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče v celoti sprejelo in zaključkov na podlagi tega izvedenskega menja pa obramba obsojenke ni mogla biti kršena. Dejansko pa tudi v tem delu zahteve zagovornik, ki se ne strinja z oceno sodišča, ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z navedbami, da višje sodišče ni tehtalo mnenja izvedenca tako, kot je to izpostavila obramba v pritožbi, zagovornik tudi ne uveljavlja kršitve pravice do obrambe, ampak višjemu sodišču ponovno očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, pri čemer ponovno ne obrazloži vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe.

18. Vrhovno sodišče se strinja z zagovornikom, da višje sodišče ni obravnavalo njegove pritožbe o izrečeni kazenski sankciji. Višje sodišče je izrecno v sodbi zapisalo, da se obdolženkin zagovornik zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti pojasni le, da je vložil pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, da je obrazložitev tega pritožbenega razloga na zadnji strani pritožbe ter da višje sodišče tega dela pritožbe ni obravnavalo. Kot je bilo že pojasnjeno, mora vložnik zahteve, kadar uveljavlja kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, obrazložiti vpliv kršitve na zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje je, ker ni presodilo tudi pritožbenih navedb v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo, kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP. Vendar pa zagovornik ni izkazal in ni obrazložil vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Zgolj trditve, da je vložil pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji in da pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z vloženo pritožbo ni preizkusilo, za presojo, ali je zaradi navedene kršitve določbe kazenskega postopka pravnomočna sodba nezakonita, ne zadostujejo. Zato Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ali navedena kršitev določbe kazenskega postopka predstavlja kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

19. Ni pa se mogoče strinjati z zagovornikom, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje, ko je preizkusilo odločbo o kazenski sankciji v okviru 386. člena ZKP, sami s seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da se zagovornik zoper kazensko sankcijo ni pritožil. Zapisalo pa je tudi, „da je na pritožbo zagovornika preizkusilo še odločbo o izrečeni kazenski sankciji“. Ob sicer napačni ugotovitvi, da se zagovornik ni pritožil zoper odločbo o kazenski sankciji, je citirano navedbo sodišča druge stopnje mogoče razumeti le tako, da je v okviru preizkusa sodbe v odločbi o kazenski sankciji na podlagi uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, preizkusilo sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji skladno z določbo 386. člena ZKP. Nasprotja, ki ga zatrjuje zagovornik tako v tem delu obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, ni.

20. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da kršitve zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

21. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenke ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje ter trajanja in zamotanosti te zadeve.