Jedro

Po prvem odstavku 1. člena ZUS je upravni spor sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov, pravnih oseb in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ZUS; predmet izpodbijanja v upravnem sporu je glede na navedeno posamični akt ali dejanje, s katerim je bilo odločeno o pravici ali o obveznosti. Po določbah Zakona o sodniški službi pa ocena sodniške službe ni opredeljena kot pravica niti kot obveznost sodnika.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. U 15/2000-2 z dne 22.8.2000 razveljavi in tožba zavrže.

Obrazložitev

S I. točko izreka izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožbi, s katero zahteva tožnica odpravo sklepa Personalnega sveta Višjega sodišča v M. z dne 21.3.2000, v zvezi z oceno Personalnega sveta Okrožnega sodišča v M.S. z dne 14.2.2000, Z II. točko pa je odločilo, da bo zadevo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS), in sicer na določbe 9. in 10. člena, po katerih je za upravne spore na prvi stopnji pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije, razen v primerih, ki so izrecno navedeni v 10. členu, ali kolikor ni z zakonom drugače določeno. Sklicuje se tudi na določbo 3. točke 1. odstavka 10. člena ZUS, po kateri odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije na prvi stopnji v sporih, ki se nanašajo na odločitve sodnega sveta ali personalne komisije o pravicah in obveznostih sodnikov in državnih tožilcev. Svojo odločitev opira na ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi za spor zoper Personalna sveta Višjega sodišča v M. in Okrožnega sodišča v M.S., za take spore pa po ZUS na prvi stopnji ni pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Iz tožbe namreč izhaja, da tožnica izpodbija oceno sodniške službe, ko zahteva odpravo sklepa Personalnega sveta Višjega sodišča v M. z dne 21.3.2000, in sklepa Personalnega sveta Okrožnega sodišča v M.S. z dne 14.3.2000, in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, spremeni oceno njene sodniške službe in ugotovi, da tožnica izpolnjuje kriterij iz 7. točke 29. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96 in 24/98, v nadaljevanju ZSS) ter jo kot kandidatko za mesto predstojnika Okrajnega sodišča v G.R. oceni pozitivno.

Tožnica uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Zatrjuje, da je za odločanje o njeni tožbi na prvi stopnji pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ker sta s tožbo izpodbijani odločitvi personalnih komisij, v posledici katerih se odloča o njenih pravicah in obveznostih sodnice. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da ne gre za spor iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZUS. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ker so razlogi izpodbijanega sklepa o odločilnih dejstvih nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Ob reševanju pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožba ni dovoljena.

Po 1. odstavku 1. člena ZUS je upravni spor sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov, pravnih oseb in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, proti odločitvam in dejanjem upravnih organov oziroma v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. Glede na navedeno je predmet izpodbijanja v upravnem sporu posamični akt ali dejanje, s katerim je bilo odločeno o pravici ali o obveznosti. V obravnavanem primeru je iz tožbe razvidno, da tožnica izpodbija oceno sodniške službe. Po določbah ZSS pa ocena sodniške službe ni opredeljena kot pravica niti kot obveznost sodnika. Da bi šlo pri sprejemu ocene sodniške službe za odločanje o pravici ali obveznosti sodnika, tudi ne izhaja iz določb 4. poglavja Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/95, 45/95, 26/99, 38/99 in 28/2000), ki urejajo vprašanja v zvezi z delom personalnih svetov. Okoliščina, da se na podlagi sprejete ocene sodniške službe odloča o pravicah in obveznostih sodnika, pa na presojo pravne narave ocene sodniške službe, ne more vplivati.

Ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, čeprav bi jo v skladu s 3. točko 1. odstavka 34. člena ZUS moralo, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu s 1. odstavkom 75. člena ZUS razveljavilo izpodbijani sklep in tožbo zavrglo.