Jedro

Dejstvo, da je delavec občasno delal na drugem delovnem mestu, še ne pomeni, da mu je zakonito prenehalo delovno razmerje, saj se v skladu s 4. odst. 51. čl. ZPPSL ne more upoštevati le dejansko ali celo občasno delo delavca na delovnem mestu, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinja, temveč je potrebno odločati v skladu z veljavnimi delovnopravnimi predpisi, ki zahtevajo formalno razporeditev delavca na delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ne dovoli obnove postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 447/2000 dne 15.5.2001, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1272/2001, z dne 29.11.2002. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oz. pravilno spremeni tako, da ugodi predlogu za obnovo postopka. Navaja, da je predlagala obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004). Predlagala je zaslišanje prič, ki so neposredno sodelovale pri programu prisilne poravnave, izvedba teh dokazov pa bi imela lahko za posledico ugodnejšo rešitev za toženo stranko. Ker sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, ni mogoče ugotoviti, da bi imel lahko takšen dokaz bistveni vpliv na spremembo odločitve. Šele po izvedbi dokazov bi lahko sodišče odločilo o vsebini podanega predloga. Dejstvo, da je tožnik opravljal tudi dela in naloge preoblikovalca II, predstavlja novo dejstvo. Sodišče bi moralo upoštevati dejanske naloge, ki jih je opravljal in ne zgolj njegove formalne razporeditve na delovno mesto. Zaposlitev je potrebno gledati z življenjskega vidika, zaradi položaja, v katerem se je tožena stranka znašla pa je zaposlitev na določeno delovno mesto relativna zadeva. Predlagani priči bi lahko vsebinsko pojasnili sistem izbire delovnih mest, ki so v seznamu načrta finančne reorganizacije.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je v predhodno končanem pravnomočnem postopku ugotovilo, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto "pakirec", tožena stranka pa v programu prenehanja delovnih razmerij, kot sestavnem delu načrta finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave, tega delovnega mesta ni opredelila kot delovnega mesta, ki se ukinja. Glede na določbo 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93-52/99) lahko preneha delovno razmerje delavcem le na tistih delovnih mestih, ki se ukinjajo, ne pa na drugih. Zaradi tega je ugodilo zahtevku tožnika za razveljavitev odločb o prenehanju delovnega razmerja, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 7.8.2000 dalje in zahtevkom za reintegracijo in reparacijo.

V predlogu za obnovo postopka se tožena stranka sklicuje na 10. točko 394. člena ZPP, češ da je v začetku aprila 2003 izvedela, da je tožnik občasno in to v času postopka prisilne poravnave, delal tudi na delovnem mestu "preoblikovalec II". To dejstvo naj bi izvedela na sestanku z avtorjem načrta finančne reorganizacije, ki naj bi seznam delovnih mest "opredeljeval smiselno po vsebini del, ki so jih delavci dejansko opravljali". Dejstvo občasnega dejanskega dela na drugem delovnem mestu, naj bi po stališču tožene stranke, glede na določbo 51. člena ZPPSL, pomenilo, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje.

Sodišče prve stopnje ni dovolilo obnove postopka, torej je predlog za obnovo zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da bi predlog moralo celo zavreči, saj predlog ni dovoljen (395. člen ZPP, v povezavi s 398. členom ZPP).

10. točka 394. člena ZPP določa, da se s pravnomočno odločbo končan postopek lahko na predlog stranke obnovi, če le-ta zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Zaradi okoliščin po 10. točki 324. člena ZPP se sme dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (2. odst. 395. člena ZPP). Tožena stranka v predlogu za obnovo postopka tega dejstva ne izkazuje, saj niti ne navaja, da brez svoje krivde ni mogla uveljavljati dejstva, da naj bi tožnik občasno opravljal delo na delovnem mestu "preoblikovalec II". Že zaradi izostanka takšnih navedb bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo odločanje o predlogu za obnovo postopka z njegovim zavrženjem, le po predsedniku senata in brez naroka.

Tudi podatek, da naj bi tožnik občasno delal na drugem delovnem mestu, ne predstavlja novega dejstva, na podlagi katerega bi bila lahko za toženo stranko izdana ugodnejša odločba. Tožnik je na obravnavi dne 15.5.2001 sam izpovedal, da je v januarju, februarju in marcu 2000 delal samo 4 ure na delovnem mestu v skladišču, torej je bilo tudi v predhodnem postopku že znano, da pred izpodbijanim sklepom o prenehanju delovnega razmerja ni več delal na delovnem mestu "pakirec".

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da se v skladu s 4. odst. 51. člena ZPPSL ne more upoštevati le dejansko delo (ali celo le občasno delo - za kar se zavzema tožena stranka) delavca na delovnem mestu, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinja, temveč je potrebno izhajati in odločati v skladu z veljavnimi delovno-pravnimi predpisi, ki zahtevajo formalno razporejenost delavca na delovno mesto. Delodajalec tudi ne more zahtevati od delavca (razen izjemoma), da opravlja delo na delovnem mestu, na katerega ni razporejen. Nasprotno tolmačenje tožene stranke je popolnoma neustrezno, neutemeljeno in pomeni pristajanje na nezakonito ravnanje. Enako je toženo stranko poučilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 167/2003. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema povsem nerazumljivega sklicevanja tožene stranke na to, da je v načrtu finančne reorganizacije opredelila seznam delovnih mest, ki se ukinjajo "smiselno po vsebini del, ki so jih delavci dejansko opravljali". Takšen načrt finančne reorganizacije namreč ne ustreza zakonskim pogojem, ta zaključek pa ne zahteva posebnega pojasnjevanja.

Glede na navedeno očitno nedovoljenost in neutemeljenost predloga za obnovo postopka, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati predlaganih dokazov, zaradi česar so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Na pritožbo tožene stranke in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, vendar ne le zato, ker s pritožbo ni uspela, temveč že na podlagi 2. odst. 22. člena ZDSS, ki določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.