Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik izkazal opravičen vzrok za zamudo procesnega roka za vložitev pritožbe. Tožnik zatrjuje, da gre za zdravstvene razloge, zaradi katerih je prišel v zamudo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je vložil 27. 11. 2013, od zadnjega obiska pri ortopedu pa je preteklo več kot mesec dni. Zato po presoji sodišča tožnikovo zdravstveno stanje ni moglo imeti ključnega vpliva na dolžino tožnikovega bivanja v tujini oz. na njegovo odsotnost iz Slovenije. Tožnik tudi ne zatrjuje in ne dokazuje, da je imel v zvezi z zdravljenjem preglede tudi po 28. 10. 2013 oz. ne pojasni in ne predloži dokazil npr. o tem, kdaj naj bi zaključil zdravljenje, ipd.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana zavrnil predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje, s tem da vsaka stranka trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožniku sklep DT 42918-148328/2013-1 08-3211-00 z dne 18. 9. 2013 o davčni izvršbi vročen 5. 10. 2013, v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zoper slednjega je tožnik 27. 11. 2013 vložil predlog za postavitev v prejšnje stanje (in pritožbo), saj je zadnji dan za vložitev pritožbe bil 14. 10. 2013. Toženka se sklicuje na prvi odstavek 103. člena, prvi odstavek 104. člena ter prvi odstavek 105. člena ZUP, ki jih citira. Davčni organ ugotavlja, da pri tožniku ni nastopila takšna okoliščina, na podlagi katere bi se tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo. Tožnik ni izkazal okoliščine, zaradi katerih ni mogel pravočasno opraviti zamujenega dejanja. Iz ortopedskega specialističnega poročila o obisku pri ortopedu na Kosovem z dne 17. 9. 2013 ter opravljenih kontrol 20. 9., 1. 10. in 28. 10. 2013 davčni organ ne more presojati upravičenosti zamude roka. Tožnik druge dokumentacije, iz katere bo razvidna odsotnost tožnika oziroma bivanje v tujini v obdobju od 10. 9. do 20. 11. 2013, ni predložil. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V zadevi je bilo sporno, ali je bil tožnik ves navedeni čas na Kosovem, pri čemer tožnik predlaga zaslišanje priče. To po mnenju pritožbenega organa ni potrebno. Vrnitev v prejšnje stanje ne bi bila mogoča tudi v primeru, da bo tožnik dokazal svojo odsotnost iz Slovenije v navedenem obdobju od 10. 9. do 20. 11. 2013. Pritožbeni organ ugotavlja, da zdravstveno stanje tožnika ni imelo ključnega vpliva na dolžino njegovega bivanja na Kosovu, saj je bil tožnik pri specialistu nazadnje 28. 10. 2013, v Slovenijo pa se je vrnil 20. 11. 2013, torej skoraj en mesec po zadnjem obisku pri zdravniku. Čas njegove odsotnosti je tako dolg, da ima lahko v uradnih postopkih posledice v smislu teka različnih rokov. Tožnik bi v izogib neugodnim posledicam lahko postavil pooblaščenca za vročitve ali prijavil spremembo naslova.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Navaja, da je šele 20. 11. 2013 izvedel za sklep o davčni izvršbi z dne 18. 9. 2013. Toženki očita, da ni pojasnila nobenih bistvenih razlogov, zakaj predloženi dokazi ne dajejo podlage za vrnitev v prejšnje stanje in da se ni opredelila in ocenila predloženih dokazov. V izpodbijanem sklepu so povzeta procesna dejanja v smislu pozivanja na predložitev še več dokazov, ne pa konkretna opredelitev in ocene predloženih dokazov. Toženka se je postavila v vlogo strokovnjaka na zdravstvenem področju, kar pomeni prekomerno poseganje v pravice tožnike in kršitev določb postopka. Tožnik je pojasnil, da se je večkrat odpravil na obisk na Kosovo od koder izvira. Tako je bilo tudi 10. 9. 2013. V Slovenijo se je vrnil 20. 11. 2013 in se seznanil s sklepom o davčni izvršbi z dne 18. 9. 2013. Kot razloge za vrnitev v prejšnje stanje je tožnik navedel, da je imel zdravstvene težave. Kot dokaz je priložil po sodnem tolmaču overjeno ortopedsko specialistično poročilo, iz katerega izhaja, da je tožnik v času bivanja večkrat obiskal ortopeda zaradi bolečin v desnem kolenu, kar je bil razlog za podaljšanje bivanja tožnika na Kosovu. Prvič se je zglasil tam 17. 9. 2013, na zadnji kontroli pa je bil 28. 10. 2013. V Slovenijo se vrnil 20. 11. 2013. Tožnik je bil v postopku na prvi stopnji dvakrat pozvan na predložitev dokumentacije, iz katere bi bila razvidna njegova odsotnost oziroma bivanje v tujini od 10. 9. 2013 do 20. 11. 2013. Tožnik je s pisnimi dokazili kot npr. poročilo ortopeda zadostno pojasnil in izkazal odsotnost iz Slovenije in zdravstveno stanje, kar toženka ni ocenila ter je pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Do zamude je prišlo iz razlogov, na katere tožnik ni imel vpliva in jih ni mogel pričakovati. Računov za gorivo, plačila cestnine in druge račune tožnik nima, ker je življenjsko nesprejemljivo, da bi jih ohranjal. Na Kosovo je potoval z osebno izkaznico. Predlagal je zaslišanje priče, ki jo imenuje, in ki živi v bližini kraja bivanja tožnika. Ta bi lahko potrdila, da se je tožnik od 10. 9. do 20. 11. 2013 nahajal na Kosovu. Do tega dokaza se toženka sploh ni opredelila v izpodbijanem sklepu. Tudi organ druge stopnje ni podal obrazložitve glede takšne zavrnitve dokaznega predloga. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep, kakor tudi sklep toženke, razveljavi in odpravi (pravilno odpravi – op. sodišča), toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je v pritožbeni odločbi navedeno samo to, da je tožnik zadnji zdravniški pregled na Kosovu opravil 28. 10. 2013, v Slovenijo pa se je vrnil 20. 11. 2013. Trditev, da je tožnikovo odsotnost tudi skoraj en mesec po zadnjemu obisku pri zdravniku, morda pomeni razpravljanje o njegovem zdravju, ne drži. Pomeni samo okoliščino v zvezi z naravo tožnikove odsotnosti, za katero tožnik trdi, da je bila zdravstvene narave. Toženka poudarja, da je bil tožnik iz Slovenije odsoten od 10. 9. 2013. Sam je v postopku navedel, da gre vsako leto za dlje časa na Kosovo. Njegovo navajanje, da je bil iz Slovenije odsoten zaradi zdravljenja, je v tem smislu protispisno. Po mnenju toženke je tožnik daljšo odsotnost predvidel ter ni izvedel ustreznih ukrepov glede varovanja svojih pravic v upravnem postopku. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje pravilne uporabe instituta postavitve v prejšnje stanje po 103. členu ZUP. Po navedeni določbi se stranki, ki je iz upravičenih razlogov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega več ne more opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 103. člena ZUP). Po prvem odstavku 104. člena ZUP mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Subjektivni rok za vrnitev v prejšnje stanje je 8 dni od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo. Če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela (prvi odstavek 105. člena ZUP). Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitev v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP).

V obravnavani zadevi je sporno ali je tožnik izkazal opravičen vzrok za zamudo procesnega roka za vložitev pritožbe zoper sklep o izvršbi z dne 18. 9. 2013, ki je bil tožniku vročen s fikcijo vročitve po četrtem odstavke 86. člena ZUP 5. 10. 2013. V zadevi ni sporno, da je tožnik zamudil rok za pritožbo (ta je potekel 14. 10. 2013) in da je tožnik hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil dne 27. 11. 2013, vložil tudi pritožbo zoper navedeni sklep o izvršbi, kar je predmet drugega postopka (ki se vodi pred tem sodiščem pod I U 564/2015). Gre za vprašanje ali so okoliščine, ki jih je tožnik navedel kot razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe, po ZUP opravičen vzrok za zamudo. Kaj se šteje za opravičen razlog za zamudo pa je stvar presoje upravnega organa glede na okoliščine posameznega primera. Opravičeni vzroki so glede na sodno prakso praviloma samo takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi1(glej npr. sodba VS RS U 1802/95). Opravičenost vzrokov za zamudo se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. Tožnik je v postopku navajal, in tudi izhaja iz upravnega spisa, da je bil odsoten iz Slovenije ter da gre za daljšo odsotnost. Dokazoval je, da je bil v tujini (na Kosovem), za kar je predložil potrdila ortopeda z dne 17. 9., 20. 9., 1. 10. in 28. 10. 2013. S tem tožnik zatrjuje, da gre za zdravstvene razloge, zaradi katerih je prišel v zamudo. Tako kot pravilno ugotavlja toženka, pa je takrat, ko je tožnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje (27. 11. 2013), od zadnjega obiska pri ortopedu na Kosovu preteklo več kot mesec dni. Zato tudi po presoji sodišča tožnikovo zdravstveno stanje ni moglo imeti ključnega vpliva na dolžino tožnikovega bivanja v tujini oz. na njegovo odsotnost iz Slovenije. Tožnik za takšno sklepanje ne ponudi dokazov. Tožnik tudi ne zatrjuje in ne dokazuje, da je imel v zvezi z zdravljenjem preglede tudi po 28. 10. 2013 oz. ne pojasni in ne predloži dokazil npr. o tem, kdaj naj bi zaključil zdravljenje, ipd. Zato se sodišče strinja z dokazno oceno toženke, da tožnik ni izkazal opravičenega razloga za zamudo roka za vložitev pritožbe zaradi zdravstvenih razlogov. V obravnavanem primeru glede na okoliščine primera, sodišče ne dvomi v pravilno presojo toženke, da vzrok, ki ga tožnik navaja kot opravičilo za zamudo, to je odsotnost iz Slovenije zaradi zdravljenja, ni opravičen. Iz 103. člena ZUP pa tudi izhaja, da mora vzrok, ki zamudo opravičuje, obstajati v času, ko je rok za opravo zamujenega dejanja postopka potekel. Tožniku je rok za vložitev pritožbe potekel 14. 10. 2013, tožnik pa tudi ne dokazuje, da je bil npr. tega dne odsoten zaradi obiska pri ortopedu v tujini.

V obravnavani zadevi tudi ne gre za to, da naj bi tožnik uspel, če bi dokazal daljše bivanje v tujini (na Kosovu), npr. z računi za gorivo, cestnino ipd., kot meni organ prve stopnje. Za daljše bivanje v tujini je stranka dolžna zagotoviti v Sloveniji prejemanje pošte preko pooblaščenca za vročitve (šesti odstavek 87. člena ZUP).2 Zato v zadevi ni relevantno, tako kot meni prvostopenjski organ, ali je tožnik bival v tujini od 10. 9. do 20. 11. 2013. Namreč zgolj bivanje v tujini po presoji sodišča samo po sebi ni opravičen vzrok za zamudo roka, zaradi katerega tožnik ne bi mogel mogel pravočasno opraviti zamujenega dejanja, kot pravilno navaja tudi toženka. Ob takem stanju stvari je tudi dokaz z zaslišanjem priče, kot predlaga tožnik, irelevanten, saj priča v konkretnem primeru zato ne more vplivati na drugačno odločitev glede opravičenega vzroka za zamudo. Tudi tožnik pojasni, da bi priča izkazala, da je tožnik bival v tujini tudi v obdobju do 20. 11. 2013, samo bivanje v tujini pa ni opravičen vzrok za zamudo in na drugačno odločitev ne more vplivati.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, kot jih navaja toženka, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo kršitve pravil postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, zavrne ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.