Jedro

Napoteni delavec je v delovnem razmerju pri delodajalcu, s katerim je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer pa storitve oziroma delo opravlja v drugi državi. Tožnik je opravljal prevoze po tujini. Glede na to, da ni šlo v konkretnem primeru za delavca prevoznika, ker tožena stranka ni imela kontaktov v Sloveniji, tudi ni šlo za službeno potovanje v tujino. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo minimalne zakonske pravice glede izplačila plače v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo: "I. A/ Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke:

1. iz naslova plač za mesece: - februar 2016 v bruto znesku 628,00 EUR, - marec 2016 v bruto znesku 764,00 EUR, - april 2016 v bruto znesku 628,00 EUR, - maj 2016 v bruto znesku 696,00 EUR, - junij 2016 v bruto znesku 696,00 EUR, - julij 2016 v bruto znesku 628,00 EUR, - avgust 2016 v bruto znesku 431,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

2. iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela za mesece: - februar 2016 v znesku 392,46 EUR, - marec 2016 v znesku 392,46 EUR, - april 2016 v znesku 392,46 EUR, - maj 2016 v znesku 392,46 EUR, - junij 2016 v znesku 392,46 EUR, - julij 2016 v znesku 392,46 EUR, - avgust 2016 v znesku 196,23 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

3. iz naslova neupravičenih odtegljajev od plače - za mesec julij 2016 v znesku 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2016, - za mesec avgust 2016 v znesku 646,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2016 do plačila.

B/ Terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 461,26 EUR bruto ne obstoji in se zahtevek v tem delu zavrne.

II. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.355,08 EUR s pripadki.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati:

1. iz naslova plač za mesece: - februar 2016 bruto znesek 628,00 EUR, - marec 2016 bruto znesek 764,00 EUR, - april 2016 bruto znesek 628,00 EUR, - maj 2016 bruto znesek 696,00 EUR, - junij 2016 bruto znesek 696,00 EUR, - julij 2016 bruto znesek 628,00 EUR, - avgust 2016 bruto znesek 431,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

2. iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela za mesece: - februar 2016 znesek 392,46 EUR, - marec 2016 znesek 392,46 EUR, - april 2016 znesek 392,46 EUR, - maj 2016 znesek 392,46 EUR, - junij 2016 znesek 392,46 EUR, - julij 2016 znesek 392,46 EUR, - avgust 2016 znesek 196,23 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

3. iz naslova neupravičenih odtegljajev od plače: - za mesec julij 2016 znesek 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2016, - za mesec avgust 2016 znesek 646,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2016 do plačila.

IV. Tožba se zavrže v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo prispevkov in davkov od bruto plač za obdobje od meseca februarja do avgusta 2016. V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 769,75 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

2. Tožena stranka podaja pritožbo zoper I. do III. točko ter V. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP - zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče za presojo denarnih terjatev tožnika uporabljalo določbe o napotenem delavcu v skladu z Direktivo 96/71/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. 12. 1996 o napotitvi delavcev za delo v okviru opravljanja storitev s spremembami. Tožena stranka ocenjuje, da je dokazni postopek potrdil njena zatrjevanja, da tožnik ni bil napoten na delo v tujino, pač pa sta se s tožnikom sproti dogovarjala o obsegu nalog. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o začasni napotitvi v smislu določb 208. in 209. člena ZDR-1. Ponudnik storitev lahko npr. pridobi naročilo v drugi državi in svoje zaposlene v to državo napoti izvajat naročilo. Tožnik je delal na delovnem mestu "voznik tovornega vozila I", tožena stranka pa opravlja storitve prevozništva v mednarodnem prometu, predvsem v Nemčiji, včasih tudi v Avstriji in Italiji. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik ves čas delal izven območja R Slovenije in je tovorno vozilo večkrat puščal v R Nemčiji. V predmetnem postopku niso izpolnjeni elementi za uporabo Direktive. Delo se ni opravljalo za omejen čas, tožnika se ni napotilo v drugo državo članico, kot je tista, v kateri ali iz katere je tožnik običajno opravljal svoje delo v skladu z Uredbo (ES) št. 593/2008 (I) in/ali Rimsko konvencijo, tožnik se ni vrnil ali pričakoval, da se bo vrnil na delo v R Slovenijo, po zaključku del ali opravljanja storitev, saj je tožnik vseskozi opravljal storitve prevozništva v mednarodnem prometu. Tožena stranka meni, da ne gre za napotenega delavca.

Navaja še, da je sodišče zmotno ugotovilo, da javnega opomina z dne 29. 7. 2016 ni mogoče šteti za pisno soglasje, na podlagi katerega bi lahko tožena stranka pobotala svojo terjatev do tožnika. Prav tako tožnik ni podal soglasja za pobot terjatve oziroma pripoznavo dolga iz naslova povzročene škode na vozilu tožene stranke. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz javnega opomina jasno izhaja, da je tožnik podal pisno soglasje za pobot. Bistveno je, da je s podpisom javnega opomina potrdil, da se mu znesek 630,10 EUR odtegne od osebnega dohodka, ker gre za nastalo škodo. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je toženi stranki povzročil materialno škodo na motornem vozilu, prav tako je odtujil 33 palet. Priznal je, da je povzročil škodo na prikolici tovornega vozila pri parkiranju na rampi. Ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati oblike krivde tožnika, to je hude malomarnosti, in da dejanska škoda ni izkazana, je nepravilna. Šlo je za pripoznanje obveznosti s podpisom javnega opomina z dne 29. 7. 2016. Sodišče je štelo, da je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 42. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo, na podlagi katere lahko delodajalec odškodnino za to obliko škode določi v pavšalnem znesku, in sicer v višini 50 % obračunane bruto plače, ki jo je delavec prejel v mesecu pred nastankom škodnega dogodka, o tem pa sploh ni odločalo, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka. Navaja še, da je tožena stranka podrejeno v pobot zahtevala minimalno odškodnino v znesku vsaj v višini 500,00 EUR. Odločitev sodišča je napačna. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršena je pravica do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS), pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in 13. člena EKČP. Sodišče je v celoti poklonilo vero le tožniku in njegovim navedbam in zatrjevanjem. Ni se zadosti opredelilo do navedb tožene stranke. Z navedenim je sodišče kršilo 8., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Stališča tožene stranke so nepravilna in zmotna. Dejansko je šlo za napotenega delavca v smislu Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev. V 4. členu je zakonodajalec določil pravila, katerih namen je presoja napotitev delavcev in preprečevanja zlorab in izogibanj obveznostim. Pristojni organi morajo ugotavljati, ali podjetje dejansko opravlja večji del svoje dejavnosti, ne le notranjih upravljavskih in/ali administrativnih dejavnosti, ta določba v drugem odstavku nalaga opraviti celovito oceno vseh dejanskih elementov. Ti elementi lahko zajemajo zlasti: (I) kraj, kjer ima podjetje svoj statutarni sedež in upravo, uporablja poslovne prostore, plačuje davke in prispevke za socialno varnost ter, če je to ustrezno, ker ima v skladu z nacionalnim pravom dovoljenje za obratovanje ali je registrirano pri trgovinski zbornici ali strokovnih združenjih, (II) kraj, kjer se napotene delavce zaposli in iz katerega so napoteni, (III) pravo, ki se uporablja za pogodbe, ki jih podjetje sklene s svojimi delavci na eni strani in svojimi strankami na drugi strani, (IV) kraj, kjer podjetje opravlja večji del svojih poslovnih dejavnosti in kjer zaposluje administrativno osebje, (V) število izvedenih naročil in/ali obseg prometa v državi članici, kjer ima podjetje sedež, pri čemer se upošteva poseben položaj med drugim novoustanovljenih podjetij in malih in srednjih podjetij. Da pristojni organ oceni, ali napoteni delavec začasno opravlja delo v državi članici, ki ni država, v kateri običajno dela, se v skladu s tretjim odstavkom predmetne določbe preučijo vsi dejanski elementi, značilni za tako delo, ter položaj delavca. Iz 2. člena obeh pogodb o zaposlitvi, sklenjenih med pravdnima strankama, izhaja, da bo delavec (tožnik) delo opravljal izven poslovnega prostora oziroma v domačem in mednarodnem prometu. Tožena stranka je imela v spornem času sedež na A., poslovni naslov pa na naslovu B. ulica 4, A.. V pogodbi o zaposlitvi je bilo izrecno dogovorjeno, da bo tožnik delo opravljal v domačem, torej slovenskem prometu, pa tudi v mednarodnem prometu. Glede na to, da je bil tožnik zaradi opravljanja transportnih storitev za pogodbene stranke napoten v Nemčijo, po oceni tožene stranke jasno potrjuje stališče, da ga je potrebno obravnavati kot napotenega delavca v smislu Direktive 96/71 ES. V kolikor bi bilo stališče tožene stranke pravilno, bi šlo za izničenje namena Direktive 96/71/ES. Tožena stranka zaposluje delavce iz Bosne in Hercegovine, katerih zaposlovanje pri delodajalcih v Republiki Sloveniji je na podlagi bilateralnega sporazuma med državama, olajšano. Strošek takšne delovne sile je znatno manjši zaradi nižje minimalne plače v Republiki Sloveniji napram Zvezni Republiki Nemčiji. Po predpisih Zvezne Republike Nemčije je minimalna urna postavna za tožnika 8,50 EUR.

V zvezi s toženkinimi pobotanji svojih domnevnih terjatev s tožnikovo terjatvijo iz naslova plače je ključno, da so bili poboti izvedeni v nasprotju z določbo 136. člena ZDR-1, torej brez tožnikovega izrecnega pisnega soglasja. Njegovo soglasje ne izhaja iz izvedenih postopkov, tako je šlo za nezakonita odtegljaja od plače v skupni višini 949,00 EUR. Škoda, ki je bila povzročena s strani tožnika na prikolici tovornega vozila, ni bila dokazana niti po temelju niti po višini. Tožena stranka bi morala dokazati, da je povzročil škodo zaradi hude malomarnosti njegovega ravnanja in celo namenoma. Višino škode je dokazovala s ponudbo in računom, ki pa se nanaša na ime C.C. in ne na njeno ime. Terjatev v zvezi s paletami ni izkazana niti po temelju niti po višini. V zvezi z višino škode se tožena stranka prav tako neustrezno sklicuje na določbo drugega odstavka 42. člena Kolektivne pogodbe obrti in podjetništva, ki se uporablja zgolj v primerih, ko bi ugotavljanje višine povzročene škode povzročilo nesorazmerne stroške, hkrati pa prilaga račune, s čemer sama dokazuje, da dokazovanje višine domnevne škode ne povzroča nobenega stroška. Tožnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, prav tako je po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je uveljavljal denarne zahtevke iz delovnega razmerja, pri čemer je navajal, da je bil napoteni delavec, ki je delal v Republiki Nemčiji, pri čemer je zatrjeval, da je bil napoteni delavec v smislu 209. člena ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), ki izrecno določa, da delavcu pripadajo pravice v zvezi s plačilom za delo in drugi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v obsegu, kot ga zagotavlja ta zakon oziroma ugodneje. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki ter zaslišalo tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke C.C..

7. Napoteni delavec je v delovnem razmerju pri delodajalcu, s katerim je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer pa storitve oziroma delo opravlja v drugi državi. Tožnik je po skladnih izpovedbah direktorja tožene stranke C.C. in njegovi izpovedbi delo opravljal pretežni čas v Nemčiji, kjer je bil parkiran tudi tovornjak, ki ga je vozil. Direktor je tudi pojasnil, da so bili delavci seznanjeni, da je njihovo delovno področje EU in da bodo le redko prihajali v Slovenijo, tožena stranka pa tudi takrat ni imela poslovnih kontaktov s Slovenijo. Kamioni so se nahajali v kraju D. v Nemčiji, do tam pa so se delavci pripeljali z osebnimi avtomobili skupaj, da so si delili stroške. Direktor je tožniku pojasnil, da bo lahko enkrat tedensko hodil domov, s tožnikom pa se tudi dogovoril, da bo njegova plača 1.800,00 EUR, v kar so všteti dodatki. Tožnik je opravljal prevoze po Nemčiji, Italiji in Avstriji. Glede na to, da ni šlo v konkretnem primeru za delavca prevoznika, ker tožena stranka ni imela kontaktov v Sloveniji, tudi ni šlo za službeno potovanje v tujino. Tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo minimalne zakonske pravice glede izplačila plače v Republiki Sloveniji in sicer štelo, da je "minimalna urna postavka" 8,50 EUR in tako tožniku priznalo razliko med prejeto plačo in plačo v Republiki Nemčiji. Sodišče je tako tožniku priznalo razliko v plači za čas od meseca februarja 2016 do meseca avgusta 2016. 8. Sodišče je tožniku priznalo tudi stroške prevoza na delo in z dela, saj je bilo med strankama dogovorjeno, da bodo delavci lahko odhajali enkrat tedensko domov z osebnimi avtomobili, pri čemer je tožnik navajal, da je domov odhajal dvakrat mesečno, temu pa tožena stranka tudi ni ugovarjala. Razdalja od bivališča tožnika v E. do mesta D. v Nemčiji je 545,08 km, tako da tožniku pripada za en prevoz 196,23 EUR.

9. Pritožba uveljavlja, da je sodišče nepravilno štelo, da tožena stranka ni bila upravičena do odtegljajev od plače za mesec julij in avgust 2016. Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da se je tožnik strinjal z odtegljajem iz razloga, ker je dne 29. 7. 2016 podpisal "javno opomenu" ker je naredil materialno škodo na priključnem vozilu in je nastala škoda v višini 630,10 EUR. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je listina v tujem jeziku, torej kot taka neupoštevna. Tudi upoštevaje navedeno listino, iz nje ne izhaja, da se terjatvi tožnika in tožene stranke pobotata, saj so odtegnjeni zneski višji, in sicer v višini 946,00 EUR. Ob tem 136. člen ZDR-1 določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, prav tako delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tudi sicer je tožena stranka podala pobotni ugovor, v katerem pa ni navedla nobene relevantne okoliščine, iz katere bi izhajalo, da je tožnik kakorkoli odgovoren za nastalo škodo v višini 1.355,08 EUR. Tako obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova neupravičenih odtegljajev od plače v znesku 300,00 EUR za mesec julij in za mesec avgust 2016 v znesku 646,00 EUR. ZDR-1 v 177. členu določa, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, je dolžan to škodo povrniti, pri čemer morajo za odškodninsko odgovornost obstajati vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta, in sicer, da mora obstajati škoda, ki izvira iz nedopustnega ravnanja delavca, podana mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, obstajati pa mora tudi odgovornost delavca, pri čemer mora vse elemente dokazati delodajalec, da je delavec povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožnik je sicer priznal, da je povzročil manjšo škodo na prikolici tovornega vozila, vendar to ni bilo potrebno popravljati, glede 33 palet pa je pojasnil, da jih je pustil v Italiji, ker jih ni mogel vzeti s seboj, ker na tovornjaku ni bilo prostora, o čemer pa je tudi obvestil direktorja po telefonu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka ni dokazala ne naklepa ne hude malomarnosti pri povzročitvi eventuelne škode. Tako glede tega ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot zatrjuje tožena stranka, saj je sodišče jasno razložilo, zakaj je odločilo kot to izhaja iz obrazložitve. Torej toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave v postopku niti ni bilo kršeno razpravno načelo. Prav tako sodišče ni kršilo 22. člena, 23. člena in 25. člena Ustave RS. V kolikor je sledilo pravnim naziranjem tožnika, tudi ni kršilo 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je pravilno upoštevalo 8. člen ZPP in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj utemeljeno odločilo, kot to izhaja iz sodbe v izpodbijanem delu.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka, ker ni uspela v pritožbenem postopku, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP.