Jedro

Res je med izvršenim plačilom in umikom tožbe poteklo osem mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka ter da je toženki dolžan povrniti njene stroške v znesku 75,32 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko navedenega sklepa se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni ter tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka, ki so nastali toženki, skupaj s pritožbenimi stroški.

Toženka navaja, da ji sodišče ni priznalo stroška za pripravljalno vlogo, ker je bila vložena po umiku tožbe in zato nepotrebna. Vendar je bila vloga potrebna, da je toženka lahko utemeljila zahtevo po plačilu po 158. členu ZPP ter navedla, kdaj in koliko je bilo plačano, da je sodišče sploh lahko odločilo po uspehu v pravdi. Sicer pa tožnik tožbe ni umaknil takoj po plačilu, niti to ni storil v primernem roku osmih ali petnajstih dni. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da se je oprlo na drugem odstavku 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 158. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba vložena zaradi plačila 1.717,84 EUR, toženka pa je 5. 12. 2017 tožniku plačala 496,82 EUR. Tožnik je 16. 8. 2018 tožbo umaknil v celoti. Navedeno pomeni, da je tožnik v sporu uspel 28,92 %, toženka pa 71,08 %. Sodišče prve stopnje je torej uspeh v pravdi pravilno ugotovilo. Glede odločitve o stroških postopka se je tudi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 154. člena ZPP in o stroških odločilo po pravilu doseženega uspeha, čeprav je v izreku sklepa nepravilno navedeno, da tožnik sam krije svoje stroške (kar pa ni pod pritožbo, saj se tožnik ni pritožil). Navedeno tudi ni vplivalo na končno odločitev, saj je v obrazložitvi sodišče pojasnilo, da je stroške odmerilo obema strankama in jima jih priznalo po uspehu ter po pobotanju tožniku naložilo, da toženki plača razliko stroškov v višini 75,32 EUR.

6. Toženka neutemeljeno napada odločitev sodišča prve stopnje, ko je določilo prvega odstavka 158. člena ZPP tolmačilo v njeno škodo, saj tožnik tožbe ni umaknil takoj po delni izpolnitvi zahtevka. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka del vtoževane terjatve tožniku plačala decembra 2017, torej po odgovoru na tožbo, v katerem je tožbeni zahtevek prerekala po temelju in po višini. Res je med izvršenim plačilom in umikom tožbe poteklo osem mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost (tako tudi sklep VSL, opr. št. II Cpg 1320/2016). Zato je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka materialnopravno pravilno oprlo na pravilo uspeha v pravdi.

7. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da toženki ni priznalo stroškov za pripravljalno vlogo z dne 23. 8. 2018. V prvem odstavku 155. člena ZPP je določeno, da sodišče upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Navedena vloga je bila vložena po tem, ko je tožnik tožbo (v celoti) že umaknil. Zato je bilo s strani toženke potrebno podati le soglasje k umiku, ne pa obširno razlagati, kaj je bilo tožniku plačano in zakaj je bil tožbeni zahtevek v preostalem delu neutemeljen. Zato je sodišče za navedeno vlogo toženki pravilno priznalo 50 točk po tar. št. 39/3, torej kot dopis, potreben za soglasje k umiku tožbe. Pritožbene trditve, da brez pripravljalne vloge z dokazili sodišče stroškov postopka sploh ne bi moglo odmeriti, so neutemeljene. Toženka je k omenjeni vlogi priložila obračunski list za november 2017, iz katerega izhaja, da je toženka del vtoževane terjatve v višini 496,82 EUR obračunala in plačala v decembru 2017. Te iste podatke pa je podal tožnik ob vloženem umiku, kar dodatno pritrjuje pravilni odločitvi, da je bila vloga toženke kot pripravljalna vloga za pravdo nepotrebna.

8. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).