Jedro

O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, za katere oceni, da so neutemeljeni, vendar mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza torej ni absolutna, na drugi strani pa tudi presoja sodišča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, ni prosta. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustavno upravičena, sicer je poseženo v strankino pravico do izjave. Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri čemer mora izhajati iz predpostavke, da bi predlagani dokaz uspel, ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako8. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno - sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno ravnanje predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo 6.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2018 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da tožencu v roku 30 dni povrne 1.830,46 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

2.Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču očita, da je zadevo presojalo pristransko in enostransko, saj tožniku ni omogočilo, da dokaže svoje trditve. Odločalo je na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo brez izvedbe ključnih dokazov. Četudi tožnik in priče niso pristopili na narok 19. 1. 2023, bi jih moralo sodišče zaslišati na naslednjem naroku. Namesto, da bi tožnika in priče pozvalo k predložitvi dokazil glede odsotnosti, je obravnavo zaključilo. Ocena, da bi bilo zaslišanje tožnika ter prič A. A. in B. B. nepotrebno, saj je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, je nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena. Sodišče ne more predvidevati, kaj bi tožnik in priči ob zaslišanju povedali. Sodišče je spregledalo, da je A. A. sporno parcelo skupaj s tožnikom priposestvoval. A. A. je nepremičnino uporabljal (obdeloval) od sklenitve pogodbe z dne 25. 7. 1994 dalje. Do sklenitve pogodbe z dne 1. 2. 2008 je že postal njen lastnik. Če je sodišče menilo, da tožnik ni podal ustreznih trditev glede priposestvovanja, bi moralo v tej smeri izvesti materialno procesno vodstvo. Sodišče bi moralo zaslišati A. A. glede okoliščin sklenitve prodajne pogodbe z dne 25. 7. 1994 in glede uporabe parcele od nakupa dalje. Toženec je nepremičnino prodal C. C., zato tožnik ni mogel postaviti stvarnopravnega zahtevka. Tožnik in A. A. sta podatke o parceli prepisala iz pogodbe z dne 25. 7. 1994. Sprememba številke parcele ne pomeni, da zahtevek ni utemeljen. Tožencu, ki živi le nekaj deset metrov stran od sporne parcele, je bilo znano, da A. A. razpolaga s prodajno pogodbo, oziroma, da ima parcelo v posesti (saj jo je obdeloval). Pred prodajo bi se moral pozanimati, zakaj A. A. ves čas obdeluje nepremičnino. Če bi toženec menil, da je D. D. lastnik sporne parcele, bi lahko predlagal uvedbo zapuščinskega postopka že v letu 2003, ko je D. D. umrl. Tega ni storil, kar dokazuje, da je vedel, da D. D. ni lastnik. Sporna parcela leži tik ob parcelah 5086 in 5085, obe k. o. ..., ki sta bili nekoč last družine A. (kasneje sta bili prodani v stečajnem postopku). Nepremičnine so se do stečajnega postopka obdelovale skupaj, kasneje je A. A. sporno parcelo v dogovoru s tožnikom še naprej obdeloval.

3.Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik očita tožencu, da je parcelo 5087, k. o. ... prodal C. C., čeprav je vedel, da ni njen lastnik. Zahteva, da mu toženec plača 6.500 EUR, kolikor je sam ob nakupu te parcele plačal A. A. Toženec zahtevku nasprotuje z ugovorom, da je z nepremičnino razpolagal ob zavedanju, da je na podlagi sklepa o dedovanju njen lastnik.

6.Po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje je sledeče:

D. D. je parcelo 2912, k. o. ... na podlagi prodajne pogodbe z dne 25. 7. 1994 prodal A. A., ki je to parcelo na podlagi dogovora o prodaji z dne 1. 2. 2008 prodal tožniku. Nobena od obeh pogodb ni bila zemljiškoknjižno realizirana (obe pogodbi sta po vsebini zgolj zavezovalna pravna posla, brez zemljiškoknjižnega dovolila). Namesto parcele 2912, ki je bila leta 1998 po izvedenem postopku komasacije izbrisana, je nastala parcela 5087. Toženec je leta 2017 postal lastnik parcele 5087, in sicer na podlagi sklepa o dedovanju po E. E., umrlem leta 2003. Leto kasneje je skladno s pravili, ki veljajo za promet s kmetijskimi zemljišči, nepremičnino prodal C. C.

7.Tožbene trditve (očitek "fravduloznega" ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju z dobro vero, zaradi katerega je tožniku nastala škoda) imajo odškodninsko pravno podlago. Skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ2 tožnika kot domnevnega oškodovanca v tem postopku bremeni dokazovanje nastanka škode, nedopustnosti (protipravnosti) povzročiteljevega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo (obrnjeno dokazno breme je uzakonjeno v breme povzročitelja le glede odgovornosti za nastalo škodo). Osrednje vprašanje v tem sporu je, ali je toženec s tem, ko je sporno nepremičnino prodal C. C., ravnal protipravno.

8.Izpodbijana odločitev temelji na presoji, "da je toženec lastninsko pravico pridobil na podlagi pravnomočne sodne odločbe in da do trenutka pridobitve lastninske pravice in v času naknadne prodaje ni ravnal v slabi veri, še najmanj pa fravdulozno". Sodišče prve stopnje je verjelo tožencu, da za sporno nepremičnino ni vedel vse do zapuščinskega postopka po D. D., ki je bil sprožen na pobudo C. C.. Slednji je njegovo izpoved potrdil, in še povedal, da je leta 2015 v stečajnem postopku kupil parceli 5086 in 5085, da sta bili parceli pred nakupom last B. A. (matere A. A.), da je želel kupiti tudi sporno parcelo, za katero je A. A. trdil, da je njegova, vendar mu o tem ni predložil nobenih dokazil, in da je s pomočjo odvetnika sprožil zapuščinski postopek po umrlem zemljiškoknjižnem lastniku. Dvom v verodostojnost obeh prodajnih pogodb po oceni sodišča prve stopnje vzbujajo okoliščine, - da nobena od pogodb ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, - da je sporna parcela kmetijsko zemljišče, za katera veljajo posebna pravila o prodaji, - da parcela 2912, predmet pogodbe z dne 1. 2. 2008, od leta 1998 ni več obstajala, in - da je D. D. umrl že leta 2003, zato je neustrezen zapis v pogodbi z dne 1. 2. 2008, da bo prodajalec A. A. "uredil prepis s D. D., ki je zabeležen v zemljiški knjigi, neposredno na kupca". Kljub izraženemu dvomu pa sodišče prve stopnje ni zavzelo jasnega stališča o tem, ali šteje pogodbo (pogodbi) za neveljavno (neveljavni).

9.Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tožbene trditve o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem pomanjkljive, zato se do njih ni mogoče (ni treba) opredeliti. Tožnik je trdil, da je A. A. ob podpisu pogodbe za sporno parcelo plačal kupnino ter jo prejel v last in posest, da jo je od leta 1994 dalje obdeloval, čemur ni nihče nasprotoval (v dogovoru s tožnikom jo je obdeloval tudi po sklenitvi pogodbe z dne 1. 2. 2008) in da je postal njen lastnik na podlagi priposestvovanja (določb SPZ3 in ZTLR4)5 že pred sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 1. 2. 2008. Zatrjuje pravni naslov za (lastniško) posest A. A., njegovo dobro vero ter začetek oziroma konec priposestvovalne dobe. Če je toženec vedel, da je lastnik sporne parcele A. A. (tožnik trdi, da mu je bilo dejansko stanje znano, saj biva v neposredni bližini sporne parcele), pa je parcelo kljub temu prodal, je ravnal protipravno. Če bi se zatrjevana dejstva o izpolnjenih pogojih za priposestvovanje lastninske pravice v dokaznem postopku izkazala za resnična, bi lahko vplivala na presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

10.Zgoraj povzete trditve o dejstvih, ki jih pritožbeno sodišče prepoznava kot pravno pomembne, je želel tožnik dokazovati s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič F. F. in A. A.. Na narok 19. 1. 2023 ni pristopil (po svoji pooblaščenki je sporočil, da je odsoten iz zdravstvenih razlogov), prav tako nanj nista pristopili priči F. F. (na vabilo za zaslišanje se sploh ni odzval) in A. A. (dan pred narokom je sodišču sporočil, da se ga ne more udeležiti, ker kašlja in ima povišano temperaturo). Sodišče prve stopnje se z razlogi za njihovo odsotnost ni ukvarjalo (ni presojalo utemeljenosti teh razlogov6). Dokazovanja s tožnikom in navedenima pričama ni izvedlo, ker je na podlagi že izvedenih dokazov (izpovedi toženca ter prič C. C. in D. D.) ocenilo, da njihovo zaslišanje ni potrebno, saj je dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Pritožbena graja takšnega postopanja je utemeljena.

11.O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, za katere oceni, da so neutemeljeni, vendar mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza torej ni absolutna, na drugi strani pa tudi presoja sodišča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, ni prosta. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustavno upravičena, sicer je poseženo v strankino pravico do izjave.7 Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri čemer mora izhajati iz predpostavke, da bi predlagani dokaz uspel, ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako8. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno - sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem.9 Takšno ravnanje predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Razlog, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikove dokazne predloge, predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, da bi bili zavrnjeni dokazi neuspešni, oziroma da so izvedeni dokazi dovolj prepričljivi in popolni, da jih tudi novi dokazi ne bi mogli ovreči. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje pravno odločilnega dejstva, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12.Navedeni razlogi utemeljujejo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da postopkovne kršitve glede na njeno naravo ne more sámo odpraviti, ne da bi s tem poseglo v ustavno pravico strank do pritožbe. Dopolnitev oziroma dokončanje postopka na prvi stopnji je torej nujno za zagotovitev pravic obeh strank do učinkovitega sodnega varstva (v nasprotnem bi bil celoten sklop dejstev, ki jih sodišče prve stopnje še ni obravnavalo, obravnavan le na eni stopnji sojenja). Obenem z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

13.V novem sojenju naj sodišče prve stopnje na podlagi izpostavljenih materialnopravnih izhodišč ponovno odloči o tožnikovih dokaznih predlogih in dopolni dokazni postopek. V primeru dokazne presoje, da je A. A. sporno parcelo priposestvoval, kar je toženec ob izdaji sklepa o dedovanju oziroma ob prodaji C. C. vedel, se bo moralo sodišče prve stopnje jasno opredeliti tudi do ugovornih trditev o nepristnosti pogodbe z dne 1. 2. 2008,10 ter pravno ovrednotiti ravnanja vseh akterjev (tožnika, toženca in A. A.). Če pogodba z dne 1. 2. 2008 ne izraža prave pogodbene volje (torej, če je bila skreirana za potrebe tega postopka), tožnik v razmerju do toženca ne more uživati pravnega (odškodninskega) varstva (in v tem primeru so tudi trditve o priposestvovanju brezpredmetne). Sodišče prve stopnje naj svoje dejanske in pravne zaključke poveže v odločitev, ki bo obrazložena skladno z zahtevanimi procesnimi standardi.

14.Končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP, tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

3Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami.

4Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami in dopolnitvami.

5Ko je priposestvovalna doba začela teči, je pogoje za priposestvovanje določal ZTLR, ki je v drugem in četrtem odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Ker 20 - letna priposestvovalna doba z uveljavitvijo SPZ (1. 1. 2003) še ni iztekla, je pravna podlaga tudi SPZ, ki kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ). Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba preteka v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je ves čas trajanja priposestvovalne dobe v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, torej tisti, ki ne ve oziroma ne more vedeti, da ni lastnik stvari (27. in 28. člen SPZ).

6Glede tožnika je zgolj navrglo, da je po pooblaščenki sporočen razlog za odsotnost splošna navedba, ki ne predstavlja opravičljivega razloga za odsotnost z naroka. Ni ugotavljalo pogojev za preložitev naroka skladno z drugim odstavkom 115. člena ZPP.

7Pravica do izjavljanja se nanaša tudi na dokazni postopek, saj iz te pravice med drugim izhaja, da mora biti v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti navzoča ob izvajanju dokazov ter postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja (glej Up-12/97 z dne 25. 3. 1999).

8Glej sodbo II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019.

9Glej sklepe VIII Ips 167/2010 z dne 24. 1. 2012, II Ips 433/2011 z dne 26. 9. 2013, II Ips 69/2015 z dne 14. 5. 2015 in II Ips 20/2017 z dne 4. 10. 2018, ter A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 56.

10Toženec v prvi pripravljalni vlogi med drugim navaja, da ni logično, zakaj bi imel tožnik, ki živi v G., interes kupovati njivo na območju Š., nato pa jo več kot desetletje prepuščati v posest A. A.. Tožnik in A. A. sta dobra prijatelja, ki sta si izmislila vso zgodbo zato, ker A. A. ni uspel s svojimi zahtevki zoper toženca in ker ne bi mogel pojasniti, zakaj od leta 1994 dalje ni storil ničesar za realizacijo pogodbe v zemljiški knjigi.