Jedro

V sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi prevzema k drugemu delodajalcu mora biti delovno mesto, na katerega bo prevzeti delavec razporejen, točno določeno. Razlog za tako stališče je predvsem ta, da v nasprotnem primeru zakonitosti prevzema pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem sploh ne bi bilo mogoče preveriti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 14.3.2001 in z dne 17.4.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in o razporeditvi na delo k drugemu delodajalcu. Skladno s tem je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika razporediti nazaj na delo, ki ga je opravljal, oz. na drugo delovno mesto ustrezno njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas do ponovne razporeditve. Nadalje je odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti tudi stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker naj bi bili v izpodbijani sodbi razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, je izrecno uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri tem se je sklicevala na listini, ki ju je tožena stranka predložila na glavni obravnavi dne 27.6.2003 (vabilo P. – I. O. s. p., M. tožniku k podpisu pogodbe za delovno mesto strojnega čiščenja in čiščenja steklenih površin in dopis tožnika z dne 30.3.2001), ter na izpovedbo priče I. O. na glavni obravnavi dne 26.5.2005, iz katerih naj bi jasno izhajalo, da je bilo tožniku ponujeno konkretno delovno mesto. Tožena stranka je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, oz. podredno, da razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožena stranka je izrecno uveljavljala bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar pa gre pri revizijskih navedbah, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno zaključili, da tožniku ni bilo ponujeno konkretno delovno mesto, čeprav iz listin v spisu (vabilo P. – I. O. s. p., M. tožniku k podpisu pogodbe z dne 28.3.2001 in dopis tožnika z dne 30.3.2001) ter izpovedbe priče I. O. izhaja, da sta bili tožniku ponujeni celo dve konkretni delovni mesti, za posredno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Pri zatrjevani protispisnosti gre namreč vsebinsko za nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ne pa za formalno uveljavljano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih sodbe sodišča druge stopnje navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni bilo mogoče preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je tožena stranka s K. K. P., p. o., P. (v nadaljevanju K. P.) sklenila pogodbo o izvajanju del za storitve čiščenja poslovnih prostorov ter pogodbo o prevzemu delavcev, ki so do takrat opravljali isto delo in bili zaposleni pri K. P., med katerimi je bil tudi tožnik. V pogodbi o prevzemu delavcev pa je bilo določeno, da je v primeru odpovedi pogodbe o izvajanju del K. P. takoj naslednji dan dolžan prevzeti nazaj na delo delavce, ki so bili po tej pogodbi prevzeti. Ta obveznost K. P. je bila določena za obdobje treh let od dneva uveljavitve pogodbe. V tem obdobju je tožena stranka pogodbo odpovedala in od K. P. zahtevala, da prevzete delavce prevzame nazaj na delo. S sporazumom o prenehanju poslovnega sodelovanja in s sporazumom o podaljšanju odpovednega roka sta se nato tožena stranka in K. P. dogovorili za datum prenehanja poslovnega sodelovanja ter poudarili, da se bo problem prevzetih delavcev reševal tako, kakor sta se dogovorili v pogodbi o prevzemu delavcev. Kasneje pa so se K. P., P. – I. O. s. p., M. (v nadaljevanju P.) in tožena stranka odločili za drugačno rešitev. Dne 12.3.2001 je bila tako sklenjena tripartitna pogodbo, v kateri je bilo dogovorjeno, da bo storitve čiščenja pri K. P. opravljal P. ter da bo tudi prevzel delavce, ki so to delo opravljali najprej pri K. P., pozneje pa pri toženi stranki. S to pogodbo se je P. obvezal, da bo delavcem zagotovil delovno razmerje za nedoločen čas, v skladu z njihovo izobrazbo oz. preostalo delovno zmožnostjo, ko gre za delovne invalide, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, kot da delavci ne bi spremenili zaposlitve. P. in tožena stranka sta istočasno in skladno z določili prej navedene tripartitne pogodbe sklenili še pogodbo o prevzemu delavcev, v kateri je povsem enaka določba o zagotavljanju pravic delavcem. Na tej podlagi je tožena stranka tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja in razporeditvi k drugemu delodajalcu, iz katerega pa ne izhaja, da bi bila tožniku zagotovljena razporeditev na konkretno delovno mesto.

Kot ugotavljata že sodišči prve in druge stopnje, na podlagi izvedenih dokazov, vključno s tistimi, na katere se v reviziji izrecno sklicuje tožnik, ni mogoče zaključiti, da je bilo tožniku ponujeno konkretno delovno mesto, ki bi bilo tudi ustrezno njegovi izobrazbi in preostali delovni zmožnosti. Iz dopisa tožniku z dne 28.3.2001 izhaja le to, da mu je bilo ponujeno delo strojnega čiščenja in čiščenja steklenih površin, medtem ko je priča I. O. na glavni obravnavi dne 8.10.2001 izpovedal, da je tožniku ponudil delovno mesto upravljanje čistilnega stroja, ki je razvrščeno v III. tarifni razred, ter da takrat še ni bilo razčiščeno, kakšno delo bo tožnik opravljal, na glavni obravnavi dne 26.10.2005 pa tudi, da je tožniku ponudil več variant, vsekakor pa bi imel plačo po V. tarifnem razredu, tudi če bi bil razporejen na delovno mesto, ki je sicer v nižjem tarifnem razredu. Po določbi 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Uradni list SFRJ, št. 60/89 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo ali k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih določenih s splošnim aktom.

V predmetni zadevi je kot splošni akt treba upoštevati določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Uradni list RS, št. 40/97 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki v 1. odstavku 15. člena določa, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu, če se pri delodajalcu ukine določena dejavnost, da drugi delodajalec prevzete delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev in da se delovna doba delavca šteje, kot da ni spremenil zaposlitve. Po določbi 3. odstavka istega člena je delodajalec dolžan delavcem na podlagi sporazuma oziroma pogodbe o prevzemu izdati sklepe o prehodu k drugemu delodajalcu. Novi delodajalec sklene z delavci pogodbe o zaposlitvi, ki morajo biti skladne z dokončnim sklepom o prehodu.

Po presoji revizijskega sodišča je potrebno navedene pravne podlage razlagati tako, da mora biti že v sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi prevzema k drugemu delodajalcu delovno mesto, na katerega bo prevzeti delavec razporejen, točno določeno. Razlog za tako stališče je predvsem ta, da v nasprotnem primeru zakonitosti prevzema pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem sploh ne bi bilo mogoče preveriti. Takrat bi bilo za morebitno izpodbijanje sklepa o prehodu k novemu delodajalcu lahko tudi že prepozno. S tem pa bi bil prvi delodajalec rešen morebitne odgovornosti za nezakonit (nepopoln) dogovor (sporazum) z drugim delodajalcem, saj bi delavec lahko pravna sredstva uspešno uveljavljal le še zoper sklepe novega delodajalca (1). Ker gre v primeru prevzema na delo k drugemu delodajalcu kljub posebnostim vendarle za obliko nadaljevanja že sklenjenega delovnega razmerja, tak položaj ne bi bil skladen z namenom obravnavanega instituta.

Revizijsko sodišče zato soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da niso bili izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za prevzem tožnika k drugemu delodajalcu po določbah 15. člena ZTPDR oziroma SKPgd, tako da izpodbijana sklepa nista zakonita.

Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

.Op. št. (1): Takšno stališče je revizijsko sodišče zavzelo tudi že npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 111/2002 z dne 20.5.2003, v kateri pa se sklicuje tudi na odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije, opr. št. Sp 755/92-3 z dne 28.8.1992.