Jedro

Carinska obveznost je nastala zaradi prenehanja opravljanja gospodarske dejavnosti, za potrebe katere je bil tožnici dovoljen uvoz polpriklopnika brez plačila carine, ne pa zaradi zatrjevane protipravne odtujitve uvoženega blaga, saj ta razlog ni naštet med razlogi za nastanek carinske obveznosti iz 4. odstavka 30.b člena CZ (1976).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/9, 70/00, 45/06 – odl. US RS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.1.2003. S slednjo odločbo je tožena stranka delno ugodila tožničini pritožbi zoper odločbo Carinarnice A. z dne 13.10.1999, in spremenila 1. točko izreka prvostopenjske odločbe tako, da se naknadno obračuna dolg samo iz naslova carine v višini 905.519,00 SIT (ne pa tudi dolg iz naslova prometnega davka), v ostalem delu pa je pustila prvostopenjsko odločbo v veljavi in pritožbo zavrnila.

Z navedeno prvostopenjsko odločbo je Carinski urad A. zavezal tožnico k plačilu carinskih dajatev v skupnem znesku 1.888,240,00 SIT za blago, ki je bilo uvoženo z uvozno carinsko deklaracijo (v nadaljevanju: UCD) z dne 28.4.1993, CI B, in sicer za uvoz novega polpriklopnika. Ob uvozu je tožnica uveljavljala carinsko oprostitev po določbi 30.b člena Carinskega zakona (CZ 1976, Uradni list SFRJ, št. 34/90 – prečiščeno besedilo, RS 10/91, 17/91, 14/92, 55/92, 13/93, 66/93, 63/94, 1/95, 28/95) in davčno oprostitev po določbi 19. točke 1. odstavka 18. člena Zakona o prometnem davku (ZPD, Uradni list RS, št. 4/92, 5/92, 14/92, 12/93 – odl. US, 13/93). V skladu s 1. odstavkom 30.b člena CZ/76 je bila plačila carine oproščena oseba, ki je uvozila opremo iz naslova vlaganj oziroma vloge tuje osebe, pod pogojem, če tuja oseba vlaga za več kot pet let in če znaša vloga tuje osebe najmanj 20% celotnega vlaganja. V skladu z 19. točko 1. odstavka 18. člena ZPD pa je bila oseba oproščena plačila prometnega davka od opreme, ki se šteje kot kapitalski vložek domače ali tuje pravne osebe v domačo pravno osebo ali, ki se šteje za vložek v obstoječo pravno osebo. Ob vložitvi UCD je tožnica izpolnjevala vse pogoje za navedene oprostitve. Carinski urad A. pa je (zaradi obvestila davčne inšpekcije) pri tožnici opravil naknadno preverjanje UCD in o tem sestavil zapisnik z dne 14.7.1999, iz katerega izhaja, da je tožnica dne 18.11.1996 prenehala z opravljanjem gospodarske dejavnosti ter da se vozilo, ki je bilo predmet uvoza, ne uporablja več za namene, zaradi katerih je bila tožnica oproščena plačila carine in prometnega davka. S tem je kršila prepoved uporabe uvoženega vozila v druge namene kot so tisti, zaradi katerih je bila oprostitev dovoljena, in je zato na podlagi 4. odstavka 30.b člena CZ (1976) postala zavezana za plačilo carine in drugih uvoznih davščin. Naknadno obračunani dolg je drugostopenjski carinski organ spremenil tako, da za uvoženo blago ni obračunal prometnega davka. Določba 2. odstavka 11. člena ZPD namreč določa, da davčni zavezanec plača razliko med davkom po znižani stopnji in davkom po polni stopnji, če nenamensko uporabi opremo, ki jo je nabavil po znižani davčni stopnji, prej kot v dveh letih po nabavi. Glede na to, da je od uvoza blaga, to je sprejema UCD dne 28.4.1993, do prenehanja gospodarske dejavnosti tožnice, s čimer je nastopila nenamenska raba blaga, preteklo več kot dve leti, ni bilo podlage za plačilo razlike davka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče povzelo navedbe obeh strank ter presodilo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Strinjalo se je z njenimi razlogi za odločitev ter se nanje izrecno sklicevalo v skladu z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 45/06 – odl. US). Po njegovi presoji je bila pravilno uporabljena pravna podlaga za naknadni obračun carine, saj tožnica ni izpolnila pogojev za oprostitev, ki izhajajo iz 30.b člena CZ (1976). Ugotovilo je, da tožnica niti ne zanika, da je dne 18.11.1996 prenehala z opravljanjem dejavnosti, za potrebe katere je uvozila polpriklopnik. To pomeni, da so se takrat tudi stekli pogoji za obračun carinski dajatev (ki se obračuna po predpisih, ki so veljali na dan izdaje prvostopenjske carinske odločbe, to je dne 13.10.1999). Po presoji prvostopenjskega sodišča ni mogoče šteti, da je carinski dolg nastal že ob uvozu, saj je tožnica ob uvozu uspešno uveljavljala ugodnost iz 30.b člena CZ (1976) in za ta namen predložila vse listine. Zato je zavrnilo njene trditve, da ni dokazano, kdaj je carinski dolg nastal in da ni mogoče presoditi, ali je dolg zastaral. Na ugovor zastaranja je po presoji prvostopenjskega sodišča pravilno odgovorila že tožena stranka. Pri obračunu carine je carinski organ omejen le s splošnim zastaralnim rokom za zastaranje pravice do izterjave carine iz 56. člena CZ (1976), ki določa, da pravica izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb Zakon o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), zmotne in nepravilne uporabe CZ (v zvezi z zastaranjem) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi odločbo tožene stranke. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je odločilo o zadevi brez glavne obravnave, čeprav so sporna dejstva glede trenutka nastanka carinskega dolga, od tega pa je odvisno tudi, ali je zastaranje nastopilo ali ne. Meni, da iz zapisnika davčnega inšpektorja izhaja, da je bilo uvoženo vozilo protipravno odtujeno in ni bilo več v njeni posesti, kar pomeni, da dolg ni nastal šele s prenehanjem dejavnosti. Poleg tega je davčni organ ugotovil, da v konkretnih inšpiciranih zadevah niti ni šlo za tuja vlaganja. V takem primeru je carinski dolg nastal že v času pridobitve teh vozil, ker že takrat niso bili izpolnjeni pogoji za carinsko olajšavo, in ne šele v času prenehanja njene gospodarske dejavnosti. Ker tudi prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo, kdaj je konkretni carinski dolg nastal, ampak je o tem zaključilo zgolj na podlagi restriktivne razlage carinskih predpisov, je ravnalo nezakonito in v nasprotju z zakonom o upravnem postopku, ki v takšnih primerih nalaga ravnanje v korist stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 začel veljati ZUS-1. Ta je v 2. odstavku 107. člena določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo je vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo, izpodbijana sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je bil opravljen revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

V obravnavani zadevi je odločilno vprašanje, kdaj je nastal carinski dolg za sporno blago, uvoženo v skladu s 30.b členom CZ (1976). Iz določbe 4. odstavka navedenega člena izhaja, da carinski dolg nastane, če oseba odtuji blago, za katero niso bile plačane carina in druge uvozne davščine, ga da v uporabo drugemu ali ga uporabi za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila carine in drugih uvoznih davščin, pred potekom petih let od dneva uvoza blaga. Po presoji vrhovnega sodišča zato ni mogoče šteti, da bi carinski dolg nastal s protipravno odtujitvijo blaga oziroma zgolj z izgubo posesti nad uvoženim blagom, kot navaja tožnica. Protipravna odtujitev blaga namreč ni našteta med razlogi za nastanek carinske obveznosti iz 4. odstavka 30.b člena CZ (1976). Sankcionirana so le tista uvoznikova ravnanja, ki nasprotujejo namenu brezcarinskega uvoza, med ta ravnanja pa ne spada izguba posesti uvoženega blaga, zaradi protipravne odtujitve s strani tretjih oseb.

Ni res, da iz zapisnika davčnega inšpektorja z dne 20.11.1997, izhaja, da v obravnavanih inšpiciranih primerih sploh ni šlo za tuja vlaganja, zaradi česar bi bilo treba šteti, da je dolg nastal s samim uvozom blaga. Iz navedenega zapisnika, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja prav to, kar je ugotovil tudi prvostopenjski carinski organ, in sicer, da je tožnica blago uvozila brez plačila carine in davka (v skladu z navedenimi določili CZ 1976 in ZPD), da je dne 18.11.1996 prenehala z opravljanjem gospodarske dejavnosti in da zato ni upravičena do oprostitev. Navedbe tožnice so v tem delu torej protispisne. Poleg tega so v obravnavanem primeru odločilne ugotovitve carinskega, ne davčnega organa. Iz zapisnika prvostopenjskega carinskega organa o naknadnem preverjanju deklaracij z dne 14.7.1999, izhaja, da je carinska obveznost nastala prav zaradi prenehanja opravljanja gospodarske dejavnosti in ne iz kakšnega drugega razloga. Carinsko oprostitev po 30.b členu CZ (1976) je tožnica pravilno uveljavljala in ta način uvoza ji je bil s strani prvostopenjskega carinskega organa tudi odobren, ker je UCD priložila potrebne listine (dovoljenje Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj RS z dne 25.3.1993). Ker tem dejstvom tožnica ne oporeka, je po presoji vrhovnega sodišča pravilno stališče tožene stranke in prvostopenjskega sodišča, da je tožničin carinski dolg nastal ob prenehanju njene gospodarske dejavnosti, ne pa že ob samem uvozu.

Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na nejavni seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz 2. odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena). Glede na to je prvostopenjsko sodišče utemeljeno odločilo brez glavne obravnave (ki niti ni bila predlagana), saj so bili vsi dokazi, s katerimi skuša tožnica sedaj tudi v reviziji dokazati spornost dejanskega stanja, že izvedeni v postopku izdaje upravnega akta. Poleg tega drugačna presoja teh dokazov niti ni bila potrebna, saj tožnica v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni navajala nobenih novih dejstev, ki bi takšno presojo opravičevali. Zato po presoji vrhovnega sodišča ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 75. člena v zvezi z določbo 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba 2. odstavka 50. člena v zvezi s 4. odstavkom 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje.

Glede na to, da je carinski dolg nastal s prenehanjem tožničine gospodarske dejavnosti, niso utemeljene tožničine navedbe v zvezi z zastaranjem, ki jih je po presoji vrhovnega sodišča pravilno zavrnila že tožena stranka. V obravnavani zadevi je glede vprašanja zastaranj treba uporabiti določila CZ (1976), četudi je bila prvostopenjska odločba izdana v času, ko je že veljal nov Carinski zakon (CZ 1995, Uradni list RS, št. 1/95), saj se skladno z določilom 182. člena CZ (1995) upravni postopki, začeti pred 1.1.1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. julijem 1996. CZ (1976) sicer govori le o zastaranju pravice do izterjave carine. Vsebine tega pravnega pojma niti ne opredeljuje niti se v zvezi s tem ne sklicuje na kakšen drug predpis, temveč le določa posledico, ki nastopi po izteku zastaralnega roka, namreč, da potem ni več mogoče uveljavljati pravice do izterjave carine. Po določilu 1. odstavka 56. člena CZ (1976) pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine, pravica do izterjave carine pa v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok. Glede na to da je carinski dolg nastal dne 18.11.1996, je bilo zastaranje pretrgano z izdajo prvostopenjske odločbe z dne 13.10.1999 in nato ponovno z izdajo drugostopenjske odločbe z dne 28.1.2003, v obravnavani zadevi zastaranje ni moglo nastopiti.

Po presoji vrhovnega sodišče v obravnavnem primeru niso podani niti uveljavljani revizijski razlogi niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.