Jedro

Tožnik je gospodarska družba s pravno organizacijsko obliko družbe z omejeno odgovornostjo. Zato ni upravičenec do brezplačne pravne pomoči po določbi 10. člena ZBPP, saj ne spada v nobenega od v 10. členu določenih subjektov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 17. 3. 2013 v zadevah, ki se pri Okrožnem sodišču v Mariboru vodita pod opr. št. I Pg 371/2013 in St 826/2012. V svoji obrazložitvi navaja, da izdaja odločbo na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1040/2014 z dne 24. 4. 2015, s katero ji je to sodišče naložilo, da mora v roku 90 dni tožniku izdati in vročiti upravni akt, s katerim bo odločeno o prošnji za brezplačno pravno pomoč v obeh navedenih zadevah. Sklicuje se na 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), katerega vsebino tudi povzema. Ugotavlja, da citirani 10. člen ZBPP tožniku kot gospodarski družbi s pravno-organizacijsko obliko družbe z omejeno odgovornostjo, kar je ugotovila z vpogledom v register AJPES, ne daje podlage za upravičenje do brezplačne pravne pomoči. Zato je prošnjo tožnika na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrgla.

2. Tožnik v tožbi navaja, da mu bodo, v kolikor mu ne bo dodeljena brezplačna pravna pomoč, nastale zelo hude posledice oziroma mu grozi resna škoda, ker nima denarja za sodne postopke. Sklicuje se na določbo 1. člena ZBPP, katere namen je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč tudi socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje oziroma preživljanje družine, te pravice ne bi mogla uresničiti. Sodišču predlaga, da mu brezplačno pravno pomoč dodeli.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zgoraj navedenih (dveh) zadevah zavrgla.

6. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, zato se sodišče, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

7. Upravičence do brezplačne pravne pomoči določa 10. člen ZBPP. Tako so upravičenci po navedenem členu državljani Republike Slovenije, tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji, drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene, in druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. 8. Iz podatkov v spisu in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik gospodarska družba s pravno organizacijsko obliko družbe z omejeno odgovornostjo. Glede na navedeno, med strankama nesporno dejstvo, je ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni upravičenec do brezplačne pravne pomoči po določbi 10. člena ZBPP, pravilna, saj tožnik tudi po mnenju sodišča ne spada v nobenega od v 10. členu določenih subjektov in zato ne more biti upravičenec do brezplačne pravne pomoči. 9. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Določbo 1. člena ZBPP, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, pa je treba upoštevati v povezavi s citirano določbo 10. člena ZBPP, ki določa upravičence do brezplačne pravne pomoči, po kateri pa tožnik, kot že navedeno, upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožbena navedba, da bodo tožniku brez dodelitve brezplačne pravne pomoči nastale zelo hude posledice, oziroma, da mu grozi resna škoda.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi oprave glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da glavne obravnave ni opravilo, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik v tožbi, ne morejo vplivati na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).