Jedro

Glede plačila v pravdi spornega zadnjega obroka kupnine sta obe sodišči ugotovili, da je bil dogovor med strankama, da ta znaša tolarsko protivrednost 5.000 DEM, obračunano po tečaju na dan plačila. Ugotovili sta tudi, da je tožena stranka ta znesek nakazala tožeči stranki 27.7.1991 po pošti, vendar ga je tožnica vrnila, ker je pričakovala plačilo kot za predhodne obroke, to je v DEM. Tožena stranka je nato denar imela doma.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da učinki izpolnitve niso nastopili, ter da je tožeča stranka po tem datumu prišla v upniško zamudo. Pri tem tožena stranka zmotno meni, da so s "hrambo denarja na svojem domu" nastopili pravni učinki, ki so značilni za sodno položitev dolgovane stvari (1. odstavek 327. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo tolarske protivrednosti 5.000 DEM ter na plačilo protivrednosti zamudnih obresti od tega zneska od 1.11.1990 do 27.7.1991 po obrestni meri, ki velja za hranilne vloge v DEM na vpogled, vse po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in spremenilo sklep o stroških. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v presežku nad 65.000 SIT, oz. podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obe sodišči sta v zadevi odločili ne da bi navedli predpis, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Gre za kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354.člena ZPP. Dokazni postopek pokaže, da je tožena stranka 27.7.1991 glavnico poravnala. Tako določa 2. odstavek 318. člena ZOR. Ker je tožnica denar vrnila, je nastalo novo pravno razmerje, to je hramba. Denar se še vedno nahaja pri toženi stranki in tožnica ga lahko dvigne. Ker je bilo plačilo opravljeno 27.7.1991, je tožeča stranka upravičena le še do 65.000 SIT in ne do protivrednosti 5.000 DEM po tečaju na dan plačila. Upnik, ki je prišel v upniško zamudo, ne more zahtevati več, kot je znašala terjatev, katere plačilo je zavrnil. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (386. člen ZPP) med pravdo ni bilo. Tožena stranka trdi, da sodbe sodišče druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker v sodbi ni naveden predpis, na katerega sta sodišči odločitev oprli. Pri tem tožena stranka prezre, da sta obe sodišči pri odločanju izhajali iz dogovora pravdnih strank o plačilu kupnine kot elementa prodajne pogodbe. Ko sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja razlaga pogodbo med strankama, gre za uporabo prava. Posledice odklonitve poslanega denarja, pa je sodišče presojalo po določilu 2. odstavka 310.člena ZOR, kar je tudi zapisalo v obrazložitvi. Zato sodišče druge stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve (smiselno očitana relativna bistvena kršitev iz določila 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354.člena ZPP).

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Glede plačila v pravdi spornega zadnjega obroka kupnine sta obe sodišči ugotovili, da je bil dogovor med strankama, da ta znaša tolarsko protivrednost 5.000 DEM, obračunano po tečaju na dan plačila. Ugotovili sta tudi, da je tožena stranka ta znesek nakazala tožeči stranki 27.7.1991 po pošti, vendar ga je tožnica vrnila, ker je pričakovala plačilo kot za predhodne obroke, to je v DEM. Tožena stranka je nato denar imela doma.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da učinki izpolnitve niso nastopili, ter da je tožeča stranka po tem datumu prišla v upniško zamudo. Pri tem tožena stranka zmotno meni, da so s "hrambo denarja na svojem domu" nastopili pravni učinki, ki so značilni za sodno položitev dolgovane stvari (1. odstavek 327. člena ZOR). Le če bi tožena stranka protivrednost 5.000 DEM sodno položila (1. odstavek 168. člena ZNP), bi nastopili učinki izpolnitve obveznosti. Zato so nerelevantna revizijska razlagovanja o hrambi denarja doma in izpolnitvi obveznosti že dne 27.7.1991. Glede na dogovorjeno in prisojeno plačilo v protivrednosti 5.000 DEM po tečaju na dan plačila, je tudi neutemeljen revizijski očitek, da bo tožena stranka plačala več, kot je bila dolžna. Z dogovorom o devizni klavzuli, si namreč pogodbeni stranki dogovorita način ohranjanja vrednosti denarja, oz. v danem primeru zadnjega obroka kupnine.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).