Jedro

Pravna razmerja poleg Ustave in ustreznih virov mednarodnega prava lahko urejajo le še zakoni. To izhaja iz 87. člena URS, ki določa, da lahko pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb državni zbor določa samo z zakonom. Podzakonski predpis torej ne more urejati in določati pravnih razmerij.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1.) Tožena stranka D., je dolžna plačati tožečima strankama M. P., M. in E. Š. M, vsakemu po 338,01 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 81.000,00 SIT za čas od 22. 2. 2006 dalje do 31. 12. 2006 in zakonske zamudne obresti od zneska 338,01 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

2.) Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti vse njune pravdne stroške z zakonskimi in zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“ Tožnika sta dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu vsak po 187,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati vsakemu tožniku 338,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 81.000,00 SIT od 22. 2. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 338,01 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Pritožila sta se tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. – ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico za tožeči stranki. Pritožnika navajata, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med pravdnimi strankami obstajalo pravno razmerje posredništva, za katero naj bi veljale določbe Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 in nasl. – ZZZPB) in Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (Ur. l. RS, št. 48/99 in nasl. – Pravilnik). Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno, saj iz razlogov sodbe izhaja, da Pravilnik, ki je izdan na podlagi izvršilne klavzule v ZZZPB, pravno razmerje posredništva ureja drugače kot to določa Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ), kar pa je protiustavno in nezakonito. Nadalje pritožnika navajata, da četudi bi pritožbeno sodišče upoštevalo določbe Pravilnika, le-ta v 1. členu določa, katera področja pravno ureja, med njimi pa ni navedeno, da bi urejal razmerja med agencijo za posredovanje dela in študenti. Tožeči stranki tudi nista oblikovali svojega tožbenega zahtevka tako, da bi zahtevali izplačila sredstev iz rizičnega sklada pri toženi stranki. Vsa sredstva rizičnega sklada je poleg svojih lastnih sredstev tožena stranka porabila za izterjavo dolžnikov. Sodišče prve stopnje se tudi napačno sklicuje na 3. člen Pravilnika, ki zgolj pojasnjuje, kdaj se storitev posredovanja šteje za opravljeno in pomeni omejitev za toženo stranko pri tem, kdaj lahko zahteva plačilo provizije oziroma priznanih stroškov. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo o ugovoru slabega pravdanja, ki ga je podala tožena stranka. V zvezi s stroškovno odločitvijo prvostopenjskega sodišča pritožnika opozarjata na pavšalno obrazložitev, saj iz odločbe ni razvidno, kako je sodišče obračunalo pravdne stroške.

Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki pa nanjo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med strankami ni sporno, da so bile udeležene v pravnem razmerju posredništva, ki ga splošno ureja OZ v členih od 837 do 850. Drugi odstavek 1. člena OZ določa, da se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, uporabljajo določila OZ glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu. Torej obligacijska razmerja lahko urejajo tudi drugi zakoni. Pritožbeno sodišče poudarja, da pravna razmerja poleg Ustave in ustreznih virov mednarodnega prava lahko urejajo le še zakoni. To izhaja iz 87. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št 33/91 in nasl. – URS), ki določa, da lahko pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb državni zbor določa samo z zakonom. Podzakonski predpis torej ne more urejati in določati pravnih razmerij. Pravilnik je zgolj izvršilni ali izvedbeni predpis, katerega skrajni domet je, da lahko podrobneje razčlenjuje in določa pravice in obveznosti iz Ustave, virov mednarodnega prava in zakonov, ne more pa samostojno urejati pravnih razmerij. Čeprav Pravilnik temelji na izrecni izvršilni klavzuli iz desetega odstavka 6. člena ZZZPB, pa je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sploh lahko obveznost plačila neke stranke temelji na pravilniku. Takšno pravno stališče je namreč v nasprotju z načelom usklajenosti pravnih aktov iz 153. člena URS.

Razen tega pa Pravilnik niti ne predpisuje obveznosti plačila posrednika, torej tožene stranke, za opravljeno študentsko delo. Člene 3., 12. in 22. Pravilnika, na katere se je oprlo prvostopenjsko sodišče, si je razlagalo zmotno. Člen 3. podrobneje ureja kaj in kako lahko posreduje agencija; 12. člen pa vsebino koncesijske pogodbe. Člen 22. pa sicer govori tudi o rizičnem skladu za primer plačilne nesposobnosti uporabnikov za opravljena dela dijakov in študentov ter da mora agencija določiti način koriščenja sredstev sklada (2. odstavek), vendar nikjer ne določa dolžnosti plačila agenciji za opravljena dela namesto delodajalca. Kakšne so obveznosti agencije je predpisano v OZ, v členih 842. do 845. Vendar pa tožba nima ustrezne trditvene podlage za odgovornost tožene stranke po določilih OZ.

Utemeljena je tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o stroških ni obrazložilo. Bo pa to sanirano z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki mora v predmetnem sporu zaradi spremembe sodbe prvostopenjskega sodišča samo odločiti o stroških postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeči stranki v pravdi nista uspeli, morata povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke in stranskega intervenienta odmerilo na podlagi njunih stroškovnikov in skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003, ki se uporablja skladno s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008).

Potrebni pravdni stroški (155. člen ZPP) tožene stranke in stanskega intervenienta so stroški prve pripravljalne vloge po tar. št. 19 OT 100 točk (ker sta bili vlogi v obeh prvotno samostojnih postopkih vsebinsko identični, je sodišče priznalo stroške samo za eno), 100 točk za pristop na narok za glavno obravnavo in dvakrat po 40 točk za odsotnost iz pisarne, kar skupaj znese 280 točk po OT oz. 128,52 EUR (točka po OT je 0,459 EUR). Od priznanih pravdnih stroškov je sodišče obračunalo še 2 % materialne stroške (13. člen OT) in 20 % DDV (25,70 EUR) ter prištelo potne stroške za prihod na narok za glavno obravnavo (150 km x 0,37 EUR). Skupaj to znese 212,29 EUR stroškov na prvi stopnji. Tem pa je potrebno prišteti še pritožbene stroške, in sicer 93,00 EUR sodne takse, 125 točk po OT za pritožbo (tar. št. 21 OT), 1,15 EUR materialnih stroškov in 11,47 EUR DDV-ja; skupaj je to 163,00 EUR pritožbenih stroškov. Vse skupaj pa znese 375,30 EUR, kar sta tožnika dolžna povrniti skladno s 1. odstavkom 161. člena ZPP vsak polovico, torej 187,65 EUR.

Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15-dnevni paricijski rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. Če pa bosta tožnika prišla v zamudo, dolgujeta od dne zamude dalje tudi zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

Pristojnost sodnika posameznika za odločanje o pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti je določena v petem odstavku 458. člena ZPP.