Jedro

V izpodbijani odločbi se "ignorirajo" poročila davčnih organov Republike Avstrije, ki so bila pridobljena v postopku nadzora in ki se nanašajo med drugim tudi na sporno poslovanje z gotovino. Po navedbah v tožbi, ki jih potrjujejo podatki upravnih spisov, so bile namreč v okviru mednarodne izmenjave informacij opravljene poizvedbe pristojnih avstrijskih organov pri družbi C. kot dobaviteljici tožeče stranke in hkrati prejemnici gotovine. Iz omenjene poizvedbe in odgovora nanjo, ki ga tožeča stranka povzema v tožbi, je razvidno, da se nanaša na gotovinska plačila družbi C. s strani tožeče stranke in s tem prav na vsebine, ki so predmet izpodbijane odločbe. Iz spisov tudi sledi, da je davčni organ prve stopnje odgovor na poizvedbe prejel še pred izdajo odločbe. Kljub temu se o prejeti informaciji ne izreče in pridobljenih podatkov ne presodi. Pridobljenih informacij tudi ne presodi in se o njih ne izreče drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi in s tem ne popravi nepravilnosti pri postopanju davčnega organa prve stopnje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Delna odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 0610-4138/2014-48 z dne 23. 7. 2015 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od 18. 3. 2014 do 31. 12. 2014 in davka od dohodka iz kapitala - dividend za obdobje od 18. 3. 2014 do 31. 12. 2014 z izpodbijano delno odločbo tožniku dodatno odmerila in naložila v plačilo dohodnino od dohodka iz kapitala in pripadajoče obresti v skupnem znesku 177 032,71 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe po ugotovitvah nadzora sledi, da je tožeča stranka prilive na svoja transakcijska računa prejemala v večini primerov s strani povezanih družb. Z večino prejetih plačil je tožeča stranka razpolagala tako, da je tudi plačila izvrševala preko svojih TRR ter pri plačevanju nepovezanim družbam običajno navedla podatek, ki je podlaga za plačilo (npr. št. računa). Obenem pa je bilo v postopku nadzora ugotovljeno, da je edini družbenik in direktor tožeče stranke A.A. denarna sredstva večkrat in v višjih zneskih dvigal s poslovnih računov tožeče stranke ter da je na ta način v inšpiciranem obdobju dvignil v skupnem znesku 705 830,50 EUR in ob tem ni navedel točnega namena dviga gotovine. Na poziv finančnega organa so bile predložene listine (blagajniški dnevnik, blagajniški prejemek, blagajniški izdatek ter druge listine), s katerimi tožeča stranka dokazuje, da je bila gotovina predana B.B. kot zastopniku tujih družb C. in D. in E.E. kot zaposleni pri romunski družbi F. Na podlagi ocene predloženih dokazil je finančni organ ugotovil, da predloženi listinski dokazi niso verodostojni in jih kot takšnih, ob presoji še drugih okoliščin pri načinu poslovanja tožeče stranke, ni upošteval, saj se kot davčno upošteven dogodek lahko šteje le tisti, ki ga zavezanec dokazuje z verodostojno listino, pri plačilih pa mora obstajati sledljiv denarni tok. Ker tožeča stranka glede na povedano ni dokazala, da je dvignjena denarna sredstva uporabila za poslovne namene, je gotovinske dvige s strani direktorja in ustanovitelja tožeče stranke na podlagi 74. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) opredelil kot prikrito izplačilo dobička in jih na podlagi četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) obdavčil kot dohodek iz kapitala oziroma dividende ter obračunal davčni odtegljaj od skupne osnove 705 830,50 EUR za leto 2014 po stopnji 25% v znesku 176 457,62 EUR in pripadajoče obresti.

3. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka. V tožbi najprej povzame vsebino odločbe in svojih ugovorov iz pritožbe oziroma iz pripomb na zapisnik ter navaja, da je ves čas postopka trdila in dokazovala, da je bilo v inšpekcijskem postopku nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter da je do tega prišlo zato, ker davčni organ ni upošteval dejstev in dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala prejem gotovine s strani tretjih družb - dobaviteljev. Poudarja, da je bila tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik več čas postopka v dobri veri in da ni vedela točno, za kaj gre v postopku. Zato je normalno poslovala in ni iskala dokazov, saj je bila prepričana v zakonitost svojega poslovanja. Kot pomembno pa izpostavlja zlasti dejstvo, da ugotovitve davčnih organov temeljijo samo na ugotovljenih knjigovodskih nepravilnostih, ki niso same po sebi podlaga za izračun dohodnine od dohodkov iz kapitala, ki ga je davčni organ zato ugotovil z upoštevanjem napačnega dejanskega stanja. Vodenje poslovnih knjig in evidenc ter SRS niso edini dokaz, kot je to jasno povedalo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 296/2013 z dne 5. 2. 2015. Poslovni dogodki lahko nastanejo, četudi niso vpisani v poslovne knjige, kar pomeni, da bi moral davčni organ upoštevati tudi druge dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka in ki po stališču tožbe ponujajo realno stanje glede poslovanja tožeče stranke in s tem povezane obdavčitve. Izjava direktorja družbe C., ki je prejela največji del gotovinskih sredstev, je bila overjena pri notarju, zato davčni organ listine ne more šteti za neverodostojno. Vprašljivo je tudi popolno ignoriranje poročila davčnih organov Republike Avstrije, ki so potrdili prejem sredstev v knjigovodstvu omenjene družbe. Nadalje tožeča stranka citira in se sklicuje na članek dr. Mariana Wakouniga kot davčnega izvedenca ter na Resolucijo Sveta Evrope ter z njima utemeljuje svoje stališče, po katerem bi bil davčni organ dolžan poleg podatkov iz knjigovodstva tožeče stranke upoštevati tudi druga predložena dokazila, iz katerih je razvidno, da so se z gotovino dejansko izvedla predplačila blaga in da je bila torej dvignjena gotovina porabljena za poslovne namene. Sledljivost gotovini izkazujejo potrdila o prejemu gotovine, ki so jih izdali prejemniki. Izjavo družbe C. kot prejemnika največjega deleža gotovine je celo overil notar. Kot dokazi o uporabi gotovine pa so bili predloženi še računi dobaviteljev, pogodbe o nabavi, CRM-ji, blagajniški prejemki in izdatki. Za družbo C. je izjavo podpisal B.B. kot zakoniti zastopnik te družbe, ki je podpisal tudi vse blagajniške izdatke ob prejemu plačil. Ostalo gotovino je prejemala romunska družba F., kjer je direktor isti kot pri tožeči stranki (A.A.) in je zato prevzem gotovine podpisovala tajnica družbe E.E. Tajnica je gotovino prevzela in jo izročila v Romuniji za plačilo blaga, kar dokazujejo vsa poročila G. Tožeča stranka je predložila dokaze o delovnem razmerju tajnice in o knjiženju gotovinskih plačil v izkazih romunske družbe. V pripombah k delnemu zapisniku in k pisni seznanitvi je predložila tudi že potrdila o registriranih dobavah blaga G. za romunsko družbo in za avstrijsko družbo, iz katerih izhaja, da izdane fakture družbe F. v celoti krijejo gotovinska plačila s strani tožeče stranke. Podpisniki potrdil o prejemu gotovine so denar prejemali v imenu in za račun družbe dobaviteljice, kot to sledi iz podatkov, ki jih vsebujejo blagajniški izdatki in je razvidno tudi iz tabele na 9. strani delne odločbe, in ne v osebnem imenu. Torej ni šlo za fiktivne posle ali za vnovčenje gotovine s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke, ampak za plačila dobav tujim dobaviteljem.

5. Šele 4. 5. 2016 pa je tožeča stranka prejela kopije listin, ki se nanašajo na poizvedbe inšpektorice pri drugih državah članicah EU. Pri čemer tožeča stranka ugotavlja, da je avstrijski finančni organ v svojem odgovoru, ki se nanaša na družbo C., ki je bila dobaviteljica tožeče stranke in hkrati prejemnica gotovine, ugotovil oziroma potrdil, da dvigi gotovine s TRR niso bili prikriti dobiček, ampak plačila dobave. Tako je neizpodbitno dokazano, da je šlo 373 000,00 EUR z računa tožeče stranke na račun omenjene družbe v obliki gotovinskega plačila. Zato mora davčni organ davčno osnovo manjšati vsaj za omenjeni znesek in s tem tudi izračun dohodnine na 83 207,63 EUR ter tožeči stranki vrniti 93 249,99 EUR in zamudne obresti. Iz tega razloga je tožeča stranka 4. 5. 2016 dopolnila pritožbo in zahtevala, da se v zadevi ponovno odloči, česar pa davčni organ do sedaj ni storil, temveč je ignoriral podatke avstrijskih davčnih organov, poleg tega pa v nasprotju s konvencijo o preprečevanju dvojne obdavčitve, sklenjeno med Italijo in Slovenijo, davek odmeril po stopnji 25% namesto 15%. Enako ugotavlja mag H.H.v mnenju, ki ga je pridobila tožeča stranka in ki ga prilaga tožbi.

6. V zvezi z navedbami v izpodbijani delni odločbi se tožeča stranka sklicuje na že podane ugovore in pripombe. Posebej opozarja in obrazlaga, zakaj ne drži to, kar je finančni organ ugotovil glede sedeža družbe na naslovu I. ter navaja okoliščine, ki govorijo v prid dejanskemu sedežu družbe. Ponavlja tudi ugovore v zvezi zatrjevanimi avansi ter trdi, da so kasneje bili izdani računi ter da so imela predplačila (v gotovini) pravno-poslovni temelj, kot je bilo to v primeru družbe C., ki je pred tem podpisala pogodbo za stekleničenje mineralne vode, v kateri so jasno navedeni roki in zneski predplačil. Tožeča stranka je pogodbo predložila inšpekciji, pa je le-ta ni upoštevala niti se do nje ni opredelila. V skrajnem primeru bi v zadevi, kot je obravnavana, nepravilnosti pri knjiženju pomenile prekršek, ne pa prikrite dividende, kot trdi davčni organ, saj po prepričanju tožeče stranke obstaja v tej zvezi dovolj drugih - nasprotnih dokazov.

7. V zvezi z razlogi druge stopnje pa tožeča stranka navaja, da knjigovodska napaka še ne "izniči" pravnega posla, do katerega je prišlo ob nakupu blaga, izdani računi pa potem krili prejeta plačila. Navedba v obrazložitvi, po kateri v postopku niso bili predloženi blagajniški izdatki in blagajniški dnevniki, je po navedbah v tožbi neresnična, saj so blagajniški izdatki navedeni v tabeli 4 delne odločbe. Izrecno pa so (na izdatkih) navedeni tudi podatki o tem, kdo je gotovino prejel, oziroma da je prejela plačilo navedena družba. So pa nekateri računi dospeli z zamudo, a so bili potem redno knjiženi in z njimi pokrita plačila, ki so bila izvedena z gotovino. V odločbi sta nadalje upoštevani dve plačili družbi D. in družbi F., ki sta bili opravljeni izven inšpiciranega obdobja. Nadalje se govori o povezanih družbah, kar za ta postopek ni pravno pomembno. Sicer pa je tožeča stranka vse posle z družbami F., C. in D. dokazala z dobavnimi pogodbami za stroje, s CMR-ji za stroje, jeklo in ure Rolex ter s potrdili o prejemu gotovine z vsemi podatki prejemnikov in podpisom zakonitih zastopnikov. Medtem ko pritožbeni organ ignorira navedbe avstrijskih kolegov, po katerih je družba C. res prejela 373 000,00 EUR v gotovini, to knjižila in za to izdala račun. Kar vse, vključno s stališči, ki jih zastopa pritožbeni organ v zvezi z dokazovanjem, po prepričanju tožeče stranke kaže, da gre pri razlagi zakona in pri odločanju pritožbenega organa za nezakonito ravnanje in da je zato potrebno odpraviti obe izdani odločbi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je direktor in edini družbenik tožeče stranke A.A. v obdobju od 10. 7. do 31. 12. 2014 z računov družbe večkrat dvignil gotovino. Nesporen je tudi skupni znesek dvignjene gotovine, ki je znašal 705 830,50 EUR. Sporna je namenska poraba teh sredstev, ki jo tožeča stranka zatrjuje s predložitvijo listin, ki naj bi dokazovale, da je direktor A.A. gotovino predal odgovornim osebam posameznih družb kot plačilo obveznosti tožeče stranke do dobaviteljev. Družbi F. iz Romunije naj bi bil tako predan znesek 305 000,00 EUR in družbi C. iz Avstrije znesek 373 300,00 EUR gotovine.

11. V tem pogledu, tj. glede ugotavljanja (ne)namenske porabe sredstev pa iz spisov in izpodbijane odločbe sledi, da ne drži tožbena trditev, ki jo tožeča stranka posebej izpostavlja v tožbi in po kateri odločitev davčnih organov temelji samo na ugotovljenih nepravilnostih v knjigovodstvu tožeče stranke. Tako iz spisov kot iz izpodbijane odločbe namreč dovolj jasno sledi, da je davčni organ pri odločanju upošteval oziroma presojal tudi druge dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka v postopku nadzora in na katere se sklicuje (tudi) v tožbi. Tako je nedvomno presojal izjavo direktorja družbe C., presojal pa je tudi račune dobaviteljev, pogodbe o nabavi, CRM-je, blagajniške prejemke in izdatke ter druge predložene listine in se o njih kot o dokazih za zatrjevano razpolaganje z gotovino (za poslovni namen) tudi izrekel, le da jih ni štel za verodostojne oziroma kot dovolj prepričljiv dokaz za tožnikove trditve.

12. Pač pa ima prav tožeča stranka, ko navaja, da se v izpodbijani odločbi "ignorirajo" poročila davčnih organov Republike Avstrije, ki so bila pridobljena v postopku nadzora in ki se nanašajo med drugim tudi na sporno poslovanje z gotovino. Po navedbah v tožbi, ki jih potrjujejo podatki upravnih spisov, so bile namreč v okviru mednarodne izmenjave informacij (v skladu s členi 7, 15 in 25-27 Uredbe 904/2010/EU) opravljene poizvedbe pristojnih avstrijskih organov pri družbi C. kot dobaviteljici tožeče stranke in hkrati prejemnici gotovine. Iz omenjene poizvedbe in odgovora nanjo, ki ga tožeča stranka povzema v tožbi, je razvidno, da se nanaša na gotovinska plačila družbi C. s strani tožeče stranke (po računu št. 6/2014 z dne 31. 10. 2014 v vrednosti 315 000,00 EUR, ki ga omenja tudi direktor omenjene družbe v svoji izjavi) in s tem prav na vsebine, ki so predmet izpodbijane odločbe. Iz spisov tudi sledi, da je davčni organ prve stopnje odgovor na poizvedbe prejel še pred izdajo odločbe. Kljub temu se o prejeti informaciji ne izreče in pridobljenih podatkov ne presodi. Pridobljenih informacij tudi ne presodi in se o njih ne izreče drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi in s tem ne popravi nepravilnosti pri postopanju davčnega organa prve stopnje. Organ prve stopnje bi bil namreč dolžan tožečo stranko še pred izdajo odločbe seznaniti z opravljeno poizvedbo ter ji v skladu z 237. členom ZUP, ki se po določbah 2. člena ZDavP-2 uporablja tudi v davčnem postopku, dati možnost, da se o odgovoru avstrijskih organov izjavi. Predvsem pa bi bil v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP (po katerem je potrebno presoditi vsak dokaz in vse dokaze skupaj ter odločiti na podlagi uspeha celotnega postopka) in v skladu z načelom materialne resnice v davčnih zadevah iz 5. člena ZDavP-2 (ki narekuje, da je potrebno z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca) dolžan presoditi tudi informacije, ki jih je pridobil od avstrijskih davčnih organov, in šele nato odločiti v zadevi. Ker to ni bilo storjeno oziroma vsaj iz izdanih odločb ni razvidno, gre za kršitev pravil postopka, ki jo je šteti za bistveno in ki kot takšna narekuje odpravo odločbe.

13. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Ker je odločbo odpravilo že iz tega razloga, se v presojo ostalih tožbenih ugovorov ni spuščalo.

14. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.