Jedro

Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, saj je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje na seji senata spremenilo v skladu z drugo alinejo 358. člena ZPP in zaključilo, da je sodišče prve stopnje pri presoji pravnega standarda krajevno običajnih razmer zmotno presodilo listine, ogledne predmete, ki so v spisu, in posredno izvedene dokaze (3. odstavek 302. člena ZPP), njegova odločba pa se v tem delu opira samo na te dokaze (druga alineja 358. člena ZPP).

Ker drugi, tretji in četrti tožnik v hiši ne živijo, zdravstvene težave prvega tožnika pa so v bistvenem pogojene z njegovo psihično motnjo oziroma boleznijo, ki se je pričela že pred gradnjo toženčevega objekta in toženčev objekt s svojimi imisijami bistveno ne vpliva k pogostejšim pojavljanjem njegove bolezni, je pravilna presoja, da tožnikom zaradi toženčevega objekta večja škoda niti ne grozi niti ne nastaja, zato tožbeni zahtevek po 156. členu ZOR ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 421,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki s tožbo zahtevajo odstranitev gradbenega objekta na zemljišču parc. št. 6349/2 k. o. ... Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 272/2008 z dne 13. 11. 2008 v obravnavani zadevi enkrat že odločilo in reviziji tožnikov ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Zaključilo je, da je odvzem sonca, svetlobe, zračnosti in podobno po ustaljeni sodni praksi lahko imisija, v zvezi s katero lahko prizadeti uveljavlja tako stvarnopravne (po določbah prej veljavnih 42. in 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/50 in 36/90) kot tudi obligacijskopravne zahtevke (po določbi prej veljavnega 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89). Zato mora sodišče glede na zatrjevana dejstva preizkusiti obe pravni podlagi, iz katerih bi bil tožbeni zahtevek lahko utemeljen.(1)

2. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, da je toženec dolžan v roku 90 dni odstraniti gradbeni objekt na zemljišču parc. št. 649/2 k. o. ..., zavrnilo pa tožbeni zahtevek za več iz naslova roka odstranitve ter odločilo o stroških postopka. Ugotovilo je, da je zahtevek tožnikov utemeljen po stvarnopravni in obligacijsko pravni podlagi. Toženčev objekt predstavlja (povzroča) imisije, ki glede na krajevne razmere niso običajne, prav tako pa z imisijami prispeva k pogostejšemu pojavljanju bolezni prvega tožnika. Čeprav je rušenje najbolj radikalna sankcija, druge rešitve ni, saj znižanje ni mogoče, strešna okna vseh imisij ne bi odpravila, dogovor o nadomestnem objektu pa med strankami ni bil mogoč.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da zahtevek ni utemeljen niti po stvarnopravni niti po obligacijsko pravni podlagi. Toženčeva zgradba ima določen vpliv na hišo tožnikov (zmanjšanje osončenja itd.), vendar ugotovljeni vpliv ne predstavlja takšnega vira nevarnosti, da bi opravičeval popolno odstranitev. Zaradi razgleda tožnikom ne more nastajati večja škoda. V postopku ni bilo zatrjevano in ugotovljeno, koliko bolj je vlažna hiša tožnikov. Problem osvetljenosti, zračnosti, toplote je mogoče rešiti tudi na druge, manj radikalne načine. Imisije na zdravje prvega tožnika ne vplivajo v bistvenem.

Navedbe revidentov

4. Tožniki so vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagajo, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se njihovem zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavljajo kršitev določb 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP. Navajajo, da izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazložitve iz 22. člena URS. Sodišče ni zadostno utemeljilo odločitve glede pravnega standarda znatne oziroma večje škode. Ugotovitve sodišča druge stopnje so v nasprotju z listinami v spisu, saj je sporni objekt dejansko črna gradnja. Odločba o lokacijskem in gradbenem dovoljenju za gradnjo spornega „nadomestnega“ objekta je bila odpravljena, saj ne gre za nadomestni objekt, ampak za gradnjo novega prostostoječega objekta, kar pa ni dovoljeno. Zato je sodišče druge stopnje nezakonito spremenilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, odločitvi temeljita na različni oceni dokazov. Prav tako so protislovni razlogi o zdravstvenem stanju prvega tožnika, saj sodišče ne vidi vzročne zveze med vplivom spornega objekta in njegovo boleznijo, hkrati pa ugotavlja, da objekt sicer prispeva s svojimi imisijami k pogostejšim pojavom bolezni ter da bi sicer prišlo do izboljšanja stanja. Torej vzročno zvezo izrecno priznava. Sodišče druge stopnje se tudi ni izreklo o pravici do zdravega življenjskega okolja. Objekt presega krajevno običajne razmere in je hkrati škodljiv za zdravje prvega tožnika. Njegovo zdravje se je začelo slabšati od začetka gradnje 1997. V zvezi s tem se sklicujejo na odločbi VSRS, in sicer II Ips 919/2007 in II Ips 191/2007, prilagajo tudi odločbi VSL I Cp 1039/04 in VSL I Cp 4774/05. Priglašajo tudi stroške postopka.

Odgovor nasprotne stranke

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženec v odgovoru na revizijo navaja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi istih dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki jih je drugače pravno presodilo. To pa je ustrezno obrazložilo. Toženec je svoj objekt zgradil na podlagi izdanega lokacijskega in gradbenega dovoljenja in ne drži, da je toženčev objekt črna gradnja. Tudi sicer so stanovanjske hiše na tem območju bile zgrajene kot črne gradnje in so bile zgrajene pred sprejetjem urbanističnega dokumenta, ki je šele pozneje določil pogoje pozidave. Sodišče druge stopnje ni spremenilo dejanskega stanja, ampak je zaključilo, da je treba o krajevno običajnem načinu vplivanja na objekte odločiti glede na podlagi predpisane urbanistične ureditve. Osvetljenost bi bilo mogoče izboljšati z dodatnimi okni v mansardi na vzhodni strani in povečanjem okenskih odprtin na vzhodni fasadi, tako da dodatna osvetlitev z lučmi ne bi bila potrebna. Zato rušenje objekta ne bi bilo v skladu z načelom sorazmernosti. Priglaša stroške postopka.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 119/2012 z dne 14. 6. 2012 revizijo tožnikov dopustilo glede vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem, da je pri ugotavljanju krajevno običajnih razmer na seji senata spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje? - Ali je pravilno uporabljeno materialno pravo pri opredelitvi pravnega standarda večje oziroma znatnejše škode?

8. Revizijsko sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe omejeno le glede navedenih dveh vprašanj (drugi odstavek 371. člena in tretji odstavek 374. člena ZPP).

9. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da: - Tožbo sta vložila starša tožnikov, po njuni smrti pa so postopek prevzeli njuni dediči – sedanji tožniki.

- Na mestu, kjer sedaj stoji toženčev objekt, je pred tem stala stanovanjska hiša, ki je bila manjša od hiše tožnikov in ni bila postavljena v njeni neposredni bližini. Sedanji poslovni objekt toženca je za 6,31 m višji od hiše tožnikov in na vzhodni strani postavljen neposredno ob objektu tožnikov v razdalji 3 m. Na vzhodni in južni strani hiše tožnikov so bivalni prostori (kuhinja spodaj, dnevna soba, ki se uporablja kot študijska soba, in kuhinja zgoraj).

- Toženčev objekt je povzročil bistveno zmanjšanje osončenja vzhodnega dela hiše tožnikov, na južnem delu pa delno zmanjšanje. Zmanjšanje osončenja pomeni obenem zmanjšanje osončenja toplote in svetlobe v prostorih. Pretežni del leta mora tudi podnevi goreti luč. Sončni žarki stene objektov grejejo, kar ima pozitivni vpliv predvsem na toplotno neizoliranih starejših objektih, kot je tožnikov. Zaradi bližine objekta je manjša zračnost, na vzhodni strani pa je tožnikom odvzet razgled.

- Področje, kjer se nahajata sporni objekt in hiša tožnikov, ni ruralno, pač pa urbanistično neurejeno naselje poslovnih, obrtnih, predvsem pa stanovanjskih zgradb. Gradnje niso bile načrtovane in večina gradenj na tem območju je bila črnih gradenj. Toženčev objekt je v okolici edini tako velik poslovni objekt blizu stanovanjske hiše. - V stanovanjski hiši tožnikov živi samo prvi tožnik, ki ima obsesivno kompulzivno motnjo kot psihično motnjo, do katere pa je prišlo v veliki meri iz vzrokov, ki niso povezani z gradnjo objekta (motnje pred sporno gradnjo in poškodba glave). Toženčev objekt z imisijami v manjšem delu prispeva k pogostejšim pojavljanjem bolezni prvega tožnika in ne vpliva v bistvenem.

O kršitvi določb pravdnega postopka

10. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, saj je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje na seji senata spremenilo v skladu z drugo alinejo 358. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je sodišče prve stopnje pri presoji pravnega standarda krajevno običajnih razmer zmotno presodilo listine, ogledne predmete, ki so v spisu, in posredno izvedene dokaze (tretji odstavek 302. člena ZPP), njegova odločba pa se v tem delu opira samo na te dokaze (druga alineja 358. člena ZPP). Ko je pritožbeno sodišče presojalo takšno listinsko dokazno gradivo, je bilo torej v enakem položaju, kot je bil sodnik prve stopnje. Zato ima glede dokazne ocene tega gradiva revizijsko pooblastilo. Sodišče druge stopnje je sicer v obrazložitvi napačno uporabilo 5. alinejo namesto 2. alineje 358. člena ZPP, vendar to na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo.

11. Sodišče prve stopnje je namreč v tretjem sojenju dejansko stanje ugotavljalo na podlagi neposrednih dokazov(2) in na podlagi posrednih dokazov (listinska dokumentacija v spisu, med drugim tudi dokumentacija glede upravnih dovoljenj), pri tem je ugotovitev glede krajevno običajnih razmer oprlo zgolj na posredno izvedene dokaze, in sicer: dva zapisnika o ogledu z dne 5. 3. 1997 (list. št. 23) in dne 23. 10. 2001 ( list. št. 340), izvedensko mnenje izvedenke A. K., zapisnik o dodatnem zaslišanju izvedenke in fotografije v sodnem spisu). Na podlagi teh dokazov je zaključilo, da toženčev objekt glede na krajevne razmere ni običajen, imisije, ki izhajajo iz njega, pa so krajevno neobičajne. Presodilo je, da je zahtevek tožnikov utemeljen po stvarnopravni podlagi (5. in 42. člen ZTLR).

12. Sodišče druge stopnje je na podlagi posrednih dokazov, ki jih je izvedlo že sodišče prve stopnje (vsa listinska dokumentacija spisa, tudi glede upravnih dovoljenj), drugače odločilo, da toženčev objekt ne povzroča krajevno neobičajnih imisij. Ker področje ni urbanistično urejeno in gradnje niso bile načrtovane, ne moremo govoriti o običajnih krajevnih razmerah. Treba je ločiti makro in mikro lokacijo, saj se mesto širi, izdano gradbeno dovoljenje tožencu pa kaže na to, da je Mestna občina Ljubljana tudi na spornem področju pričela urejati in določati pravno ureditev gradnje objektov. Krajevno običajen način vplivanja na objekte je treba ugotavljati na podlagi predvidene urbanistične ureditve.

13. Ne drži revizijski očitek, da bi bile ugotovitve sodišča druge stopnje v nasprotju z listinami v spisu, saj iz listin ne izhaja, da je toženčev objekt črna gradnja, saj o tem še ni bilo dokončno odločeno. Toženčev objekt je bil zgrajen na podlagi izdanega lokacijskega in gradbenega dovoljenja, glede katerih še teče postopek obnove. To je tudi sicer pomembna okoliščina za ugotavljanje krajevno običajnih razmer in ne okoliščina, ki bi sama po sebi pomenila neutemeljenost zahtevka za odstranitev.

14. Očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe je neutemeljen, saj je sodišče druge stopnje obrazložilo, zakaj meni, da imisije, ki jih povzroča toženčev objekt, niso krajevno neobičajne (glej str. 5 – 6; odstavka 8 in 9 izpodbijane sodbe).

O zmotni uporabi materialnega prava

15. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 156. člena ZOR, po katerem lahko vsak zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Pravilno je zavrnilo tudi stvarnopravno podlago (5. in 42. člen ZTLR). Sodišče druge stopnje je namreč zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker je ugotovilo, da drugemu, tretjemu in četrtemu tožniku večja oziroma znatnejša škoda ne nastaja niti jim ne grozi, saj v sporni hiši ne živijo, zdravstvene težave prvega tožnika pa so v bistvenem pogojene z njegovo psihično motnjo oziroma boleznijo, ki pa se je pričela že pred gradnjo toženčevega objekta. Pojasnilo je, da sporni objekt s svojimi imisijami bistveno ne vpliva k pogostejšim pojavljanjem bolezni prvega tožnika, zato vzročna zveza med vplivom spornega objekta in tožnikovo boleznijo ni podana. S tem je po presoji revizijskega sodišča pravilno presodilo, da glede na opisane dejanske ugotovitve tožnikom zaradi toženčevega objekta niti večja niti znatnejša škoda ne grozi in ne nastaja. Ne drži očitek o protislovnih razlogih o zdravstvenem stanju prvega tožnika, sklicevanje na odločbe II Ips 919/2007, II Ips 191/1998, VSL I Cp 1039/04 in VSL I Cp 4774/05 pa neutemeljeno, saj so neprimerljive; gre za drugačno pravno in dejansko stanje kot v obravnavanem primeru.

16. V zvezi z revizijskim očitkom glede kršitve pravice tožnikov do zdravega življenjskega okolja (72. člen URS) pa revizijsko sodišče pojasnjuje še, da gre v obravnavani zadevi tudi za vprašanje sorazmernosti pri tehtanju lastninske pravice toženca in pravice tožnikov do zdravega življenjskega okolja (72. člen URS). Drugostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi to primerjavo opravilo in odločilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je presodilo, da vplivi, ki jih ima toženčeva zgradba na hišo tožnikov (zmanjšanje osončenja itd.) niso tako veliki in ne predstavljalo takšnega vira nevarnosti za nastalo škodo, da bi opravičevali odstranitev celotne toženčeve zgradbe. Zato ne drži revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o kršitvi pravice tožnikov do zdravega življenjskega okolja.

17. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožniki do povrnitve revizijskih stroškov niso upravičeni, ker z revizijo niso uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžni pa so tožencu (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovoril na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 750 odvetniških točk po tar. t. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 344,27 EUR; 2 % materialnih stroškov v znesku 6,88 EUR (drugi odstavek 13. člena Odvetniške tarife) in 20 % DDV v znesku 70,23 EUR.

Op. št. (1): Glej Sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 272/2008 z dne 13. 11. 2008. Op. št. (2): Zaslišalo je prvega tožnika, pričo I. K., postavilo izvedenca psihiatrične stroke dr. D. T., vpogledalo v njegovo izvedensko mnenje in ga zaslišalo.