Jedro

Prepoznava obdolženca na glavni obravnavi se ne opravi na način, določen v 242. členu ZKP. Že po pravni naravi glavne obravnave ne pride v poštev, da bi priče prepoznavale obtoženca v vrsti drugih oseb, ampak se priče izjavijo le o tem, ali je obtoženec oseba, ki je po njihovih zaznavah v določeni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, oziroma, ali je, če gre za očividce samega dejanja, ta oseba storilec. Gre torej le za del zaslišanja oziroma izpovedbe prič.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega N. C. s sodbo z dne 21. 10. 2014 spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen dve leti in dva meseca zapora. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati do polovice premoženjskopravnih zahtevkov ter stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 2. 2015 pritožbi zagovornice obsojenega N. C. delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi, kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je v opisu dejanja v prvem odstavku „osemkrat“ nadomestilo z besedo „sedemkrat“, nato pa pri dejanju pod točko 8 ime in priimek „N. C.“ nadomestilo z besedama „neznani moški“. Obsojencu je izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora ter odločilo, da mora obsojeni M. N. oškodovanki plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 160,00 EUR do polovice, z drugo polovico pa je oškodovanko napotilo na pravdo. V preostalem je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 12. 5. 2015 vložila obsojenčeva zagovornica. V obrazložitvi zahteve trdi, da so tožilstvo in obe sodišči zlorabili svoj položaj s spremembo in razširitvijo obtožbe zoper obsojenega N. C. iz dveh na osem kaznivih dejanj, da je bila prepoznava obsojenca na glavni obravnavi, ki so jo opravili oškodovanci, nezakonita, da je sodišče predlog obsojenčeve obrambe za analizo bioloških sledi na verižicah za obsojenca zavrnilo brez obrazložitve, da je v obravnavani zadevi podana kršitev materialnega prava, ter da v obtožbi ni opisan način sodelovanja obsojenca, obtožba pa tudi ni skladna s tem, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi, ter odloči, da sodne stroške poravna država. Obsojenčeva zagovornica je dne 24. 6. 2015 na Okrožno sodišče v Krškem vložila še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri je ponovila trditve zahteve, ter poudarila, da iz ZKP ne izhaja, da za prepoznavo na glavni obravnavi veljajo milejši kriteriji, kot za prepoznavo v preiskavi. V dopolnitvi zahteve je Vrhovnemu sodišču predlagala, da obsojencu prekine izvršitev pravnomočne sodne odločbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 24. 6. 2015, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da sta obe izpodbijani sodbi zakoniti in pravilni, da je pritožbeno sodišče argumentirano zavrnilo pritožbeno grajo v zvezi z nezakonito spremembo oziroma razširitvijo obtožbe, da se je z argumenti višjega sodišča moč strinjati tudi v zvezi z očitki o nepravilni izvedbi prepoznave, s katerimi vložnica v zahtevi skuša izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, da je sodišče ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za analizo bioloških sledi na verižicah, ter da v obravnavanem primeru ni podana kršitev materialnega prava. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 15. 7. 2015, ugotovila, da obsojenčeva zagovornica v njej enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču očita kršitev 242. člena ZKP, po vsebini pa z navedbami skuša izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena dne 29. 6. 2015, z njenim odgovorom na dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti pa dne 23. 7. 2015. O odgovoru vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti se je obsojenčeva zagovornica izjavila z vlogama, ki ju je Vrhovno sodišče prejelo dne 8. 7. 2015 in 6. 10. 2015. V obeh izjavah je vložnica ponovila trditve zahteve za varstvo zakonitosti ter poudarila, da v postopku ni bila prava oseba, da obsojenec ni visok 170 centimetrov, temveč skoraj 2 metra, in nima črnih brk, da vrhovna državna tožilka ni obrazložila, zakaj dejavniki na zaslišanje prič v preiskavi delujejo drugače kot na glavni obravnavi, da je stališče vrhovne državne tožilke, da je sodišče zavrnitev dokaznega predloga za analizo bioloških sledi utemeljeno in obrazloženo zavrnilo nezakonito in neustavno, ter da si je vrhovna državna tožilka dovolila sklepanje oziroma namigovanje, da obsojenec v zahtevi izpodbija pravilnost dejanskega stanja.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost dokazne ocene in zaključki sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Vložnik se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali, če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano, ne le z vložitvijo pravnega sredstva, temveč tudi po vsebini (formalno in materialno izčrpanje). Navedeno pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja v zahtevi, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo, pri čemer ne zadostuje le posplošeno sklicevanje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti. V zahtevi pa lahko uveljavlja tudi kršitve, do katerih je prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje.

B-2.

7. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče zlorabilo 344. in 345. člen ZKP, ker je dovolilo spremembo in razširitev obtožbe zoper obsojenega N. C. iz dveh na osem kaznivih dejanj, potem ko so bili na glavni obravnavi zaslišani vsi oškodovanci.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev ni podana. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je okrožno državno tožilstvo po opravljeni preiskavi zoper obsojenega M. N. vložilo obtožbo zaradi več kaznivih dejanj goljufije ter kaznivega dejanja velike tatvine (listovna številka 412 spisa). V tej obtožbi obsojeni N. C. ni bil obravnavan. Dne 3. 3. 2013 je okrožno državno tožilstvo obtožbo zoper M. N., kot je navedlo, „razširilo“ na več kaznivih dejanj goljufij, pri katerih se je združil z neznano osebo, dvakrat pa se je združil z obsojenim N. C. zato, da bi skupaj goljufala. Zoper to obtožbo je zagovornica obsojenega N. C. vložila ugovor, ki ga je Okrožno sodišče v Krškem s sklepom z dne 2. 4. 2014 (listovna številka 666 spisa) kot neutemeljenega zavrnilo. Sodišče je v obravnavani zadevi zoper M. N. in N. C. dne 29. 4. 2014 (listovna številka 690 spisa) opravilo predobravnavni narok, na katerem sta oba obsojenca zanikala krivdo. Sodišče je po opravljenem predobravnavnem naroku razpisalo več narokov za glavno obravnavo, na katerih je zaslišalo priče, ki so bile oškodovane s kaznivim dejanjem goljufije, in ki so na glavni obravnavi kot osebo, ki je sodelovala z M. N., prepoznale obsojenega N. C. Okrožno državno tožilstvo je na glavni obravnavi dne 4. 9. 2014, po zaslišanju oškodovancev, ki so na glavnih obravnavah prepoznali N. C., vložilo spremenjeno in razširjeno obtožbo, v kateri je obsojenemu N. C. očitalo namesto dveh osem kaznivih dejanj goljufije, ki jih je skupaj z M. N. storil v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1. 9. Iz navedenih procesno pravno relevantnih dejstev ne izhaja, da bi, kakor trdi zahteva za varstvo zakonitosti, tožilstvo oziroma sodišče v zvezi z vložitvijo obtožnega akta zlorabilo svoj položaj. „Razširitev obtožbe“, kakor jo je poimenovalo okrožno državno tožilstvo, zoper N. C. dne 3. 3. 2014, po kateri je kot sostorilec sodeloval pri dveh kaznivih dejanjih, za katere je bil obtožen M. N., po vsebini predstavlja v razmerju do obsojenega N. C. vložitev neposredne obtožnice, saj zoper njega kazenska preiskava ni bila opravljena. Takšna neposredna obtožnica je glede na predpisano kazen za dejanji, ki sta bili očitani N. C., dovoljena. Zoper njo je imel obsojenec možnost ugovarjati, to možnost je tudi izkoristil, in zoper njo po svoji zagovornici vložil ugovor, ki ga je okrožno sodišče s sklepom z dne 2. 4. 2014 zavrnilo.

10. Tudi razširitev obtožbe zoper obsojenega N. C. na glavni obravnavi dne 4. 9. 2014 iz dveh na osem kaznivih dejanj, oziroma eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, je bila opravljena v skladu z določbo prvega odstavka 345. člena ZKP in ne kaže na zlorabo postopkovnih določb, kot trdi obsojenčeva obramba. Zoper obsojenega N. C. je namreč že v času razširitve obtožbe tekel kazenski postopek zaradi dveh kaznivih dejanj goljufije, obsojenec je bil navzoč na vseh glavnih obravnavah, na katerih so ga priče prepoznale kot osebo, ki je sodelovala z M. N., zato je tožilstvo utemeljeno razširilo obtožbo nanj iz dveh na osem kaznivih dejanj goljufije, oziroma eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije. Obsojenec je bil z razširitvijo obtožbe seznanjen, imel je primeren čas za pripravo obrambe, na naslednji glavni obravnavi je podal v zvezi z razširjeno obtožbo svoj zagovor. Ugovora zoper spremenjeno oziroma razširjeno obtožbo pa obsojenec v skladu z določbama 344. oziroma 345. člena ZKP nima.

11. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti in njeni dopolnitvi uveljavlja, da je bila prepoznava obsojenega N. C. na glavni obravnavi, ki so jo opravili oškodovanci, nezakonita. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je bila obsojencu odvzeta pravica, da na objektiven način preveri, ali so ga oškodovanci resnično prepoznali kot osebo, ki je sodelovala z obsojenim M. N. Meni, da je sodišče kršilo določbi 242. člena in prvega odstavka 331. člena ZKP, ker ni zahtevalo, da priče najprej opišejo in navedejo znake, po katerih se oseba razlikuje od drugih oseb. Zaradi zatrjevane procesne kršitve meni, da zaslišanje prič, ki so na glavni obravnavi prepoznale obsojenega N. C., ne more biti uporabljeno kot dokaz v kazenskem postopku.

12. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obsojenega N. C. na naroku za glavno obravnavo dne 9. 6. 2014 prepoznalo šest oškodovancev, na narokih dne 10. 6. 2014, 8. 7. 2014 in 7. 7. 2014 pa je obsojenega C. prepoznal na vsakem naroku še po en oškodovanec.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni šlo za sodno prepoznavo v fazi kazenske preiskave, ki se opravi na podlagi določbe 242. člena ZKP, temveč za prepoznavo, ki so jo opravile priče na narokih za glavno obravnavo. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 5/2006 z dne 21. 12. 2006, I Ips 332/2008 z dne 29. 1. 2009) presodilo, da se prepoznava obdolženca na glavni obravnavi ne opravi na način, določen v 242. členu ZKP. Že po pravni naravi glavne obravnave ne pride v poštev, da bi obtoženca v vrsti drugih oseb priče prepoznavale po določbah 242. člena ZKP kot možnega storilca kaznivega dejanja. Slednje je moč podkrepiti z določbo 318. člena ZKP, po kateri predsednik senata najprej ugotovi, ali so na glavno obravnavo prišli vsi, ki so bili povabljeni, nato predsednik senata pokliče obtoženca in zahteva od njega osebne podatke, da se prepriča o njegovi istovetnosti. Zatem predsednik senata po določbi prvega odstavka 319. člena ZKP napoti priče in izvedence na kraj, ki je za njih določen, in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zaslišanju. Iz povedanega je razvidno, da priče ob takšnem poteku postopka vedo, kdo je obtoženec in ga tudi vidijo. Na glavni obravnavi se torej ne opravi prepoznava po določbah 242. člena ZKP, ampak se priče izjavijo le o tem, ali je obtoženec oseba, ki je po njihovih zaznavah v določeni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, oziroma, ali je, če gre za očividce samega dejanja, ta oseba storilec. Gre torej le za del zaslišanja oziroma izpovedbe prič.

14. V obravnavanem primeru so priče – oškodovanci – kaznivih dejanj goljufije med zaslišanjem na glavni obravnavi obsojenega N. C. same prepoznale kot osebo, ki je z M. N. sodeloval pri kaznivem dejanju goljufije. Kot je v 16. točki obrazložitve sodbe utemeljeno ugotovilo že pritožbeno sodišče, v zvezi s smiselno enakimi pritožbenimi navedbami, kot jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, glede zaslišanja prič C. M. in E. K., ki ju sodišče pred prepoznavanjem obdolženca ni seznanilo z istovetnostjo N. C., ki je bil umeščen med druge, pričama neznane osebe, ne gre za prepoznavo na podlagi določbe 242. člena ZKP, temveč zgolj za način, ki spominja na prepoznavo na podlagi te določbe. Ker je šlo v obravnavanem primeru za prepoznavo na glavni obravnavi, je bilo umeščanje obsojenega N. C. med pričama neznane osebe, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, nepotrebno.

15. Vložnica zahteve z obsežnimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče izjav prič v zvezi z očitki, ki se nanašajo na obsojenega N. C., ni preverjalo z nobenimi drugimi dokazi, temveč je zgolj navedlo, da so priče izpovedale prepričljivo, da je priča M. S. že pred zaslišanjem na glavni obravnavi videla fotografijo obsojenega N. C. v časopisu, da priča J. C. na glavni obravnavi ni bila gotova, ali je sostorilec obsojenega M. N. resnično obsojeni N. C., ter da se je priča C. M. na vhodu sodišča srečala z obsojenim N. C. ter slišala njegovo ime, ko je bila povabljena na prepoznavo, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

16. Neutemeljeno in v nasprotju s tem, kar je navedeno v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe, je trditev zahteve, da je sodišče s strani obsojenčeve obrambe predlagani dokaz za analizo bioloških sledi na verižicah za obsojenega N. C. zavrnilo brez obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v 5. točki razlogov sodbe utemeljeno presodilo, da ni podlage, da se opravi analiza bioloških sledi za obsojenca. Pri tem je izhajalo iz okoliščine, da so vse priče izpovedale, da je bil obsojeni M. N. tisti, ki je verižice najprej spustil na tla in jih potem pobral s tal ter jih izročil oškodovancem, medtem ko za obsojenega N. C. takšnih ravnanj nobena od zaslišanih prič ni zatrjevala, zato za izvedbo takšnega dokaza ni bilo nobene potrebe.

17. Zagovornica v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti enako kot v pritožbi trdi, da je v obravnavani zadevi podana kršitev materialnega prava, ker manjka zakonski znak, da je storilec pri drugih osebah ustvaril zmotno predstavo, iz obrazložitve zatrjevane kršitve, v kateri vložnica navaja, da so vsi oškodovanci vedeli, da verižice niso našli skupaj z obsojenim M. N., da verižice niso imele žiga, iz katerega bi izhajalo, da so zlate, da je bilo v obravnavani zadevi vse vidno in transparentno, saj so dogodki potekali na cesti, kjer se zlato ne kupuje, ter da sploh ni jasno, ali je oseba, ki se je pojavila in trdila, da gre za zlate verižice, vedela, da verižice v resnici niso zlate, pa izhaja, da vložnica ne uveljavlja kršitve po 1. točki 358. člena ZKP, temveč ponovno izpodbija s pravnomočno odločbo ugotovljeno dejansko stanje.

18. Vložnica v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti ponovno uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da v obtožbi, ki je bila obravnavana v tem postopku, ni opisan način sodelovanja obsojenega N. C., ter da obtožba ni skladna s tem, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe, saj iz nje izhaja, da sta se obsojenca združila, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, iz razlogov sodbe pa izhaja, da je obsojeni N. C. odločilno prispeval k storitvi kaznivega dejanja.

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva obramba v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala, da v obtožbi ni opisan način sodelovanja obsojenega N. C., ter da je obtožba v neskladju z razlogi sodbe. Gre torej za nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljene s pritožbo, ali če so bile kršitve storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker obsojenčeva obramba v pritožbi teh kršitev po vsebini ni uveljavljala, za kar ni bilo nikakršnih ovir, kršitev iz omenjenih razlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more več uveljavljati, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni obravnavalo.

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti in njeni dopolnitvi uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo, in glede na navedeno ni odredilo prekinitve oziroma odložitve izvršitve pravnomočne sodbe.

21. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.