Jedro

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revizija. V izpodbijani sodbi, s katero je bila spremenjena sodba sodišča prve stopnje in je bilo zahtevku ugodeno, ni razlogov, s katerimi bi bila utemeljena višina prisojenega zneska in zamudne obresti. Že samo zaradi tega je revizija utemeljena, saj pomeni v odločilnih dejstvih neobrazložena sodba absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano sodbo zavrnilo kot neutemeljen zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan vrniti štipendijo v skupnem znesku 1,324.830,00 SIT, od pridobitve diplome 26.4.1994 dalje do plačila pa še zamudne obresti, ki veljajo za bančne vezane vloge nad eno leto.

Drugostopenjsko sodišče je ugodilo pritožbi tožeče stranke, v celoti ugodilo zahtevku tožnice in razsodilo, da ji je toženec dolžan povrniti tudi stroške postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je formalno uveljavljala vse revizijske razloge, vsebinsko pa je kot te razloge opredelila bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, katera določila pogodbe o štipendiranju naj bi toženec sploh kršil. Izpodbijana sodba se opira na določila pogodbe, ki jih v pogodbi sploh ni. Poleg tega, čeprav je toženec ugovarjal tudi višini zahtevka, ta del sodbe sploh ni obrazložen. Sodba je zaradi navedenih pomanjkljivosti v nasprotju s predloženimi dokazi. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

Tožena stranka je kasneje (po poteku tridesetdnevnega roka) vložila še vlogo, s katero je revizijo dodatno pojasnila, vložila pa je tudi vlogo za čim hitrejšo rešitev zadeve, s prilogami.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo, ki ga je po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP možno vložiti v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Ker gre za prekluziven rok, revizijsko sodišče navedb v vlogah, prejetih po poteku navedenega roka, pri odločitvi ni upoštevalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija vsebinsko uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, do katerega naj bi prišlo zaradi tega, ker ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar pomeni kršitev 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revizija. V izpodbijani sodbi, s katero je bila spremenjena sodba sodišča prve stopnje in je bilo zahtevku ugodeno, ni razlogov, s katerimi bi bila utemeljena višina prisojenega zneska in zamudne obresti. Že samo zaradi tega je revizija utemeljena, saj pomeni v odločilnih dejstvih neobrazložena sodba absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Čeprav zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka za odločitev revizijskega sodišča ni bilo več pomembno, je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišče druge stopnje pri odločanju tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava, na kar sicer pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). V pogodbi o kadrovski štipendiji, ki sta jo dne 25.8.1987 sklenili stranki postopka, ni nikjer določeno, kar zaključuje sodišče v izpodbijani sodbi, da bi se toženec - štipendist rešil vrnitve štipendije, če bi v 14. dneh tožečo stranko pisno obvestil o končanju šolanja in nedvoumno izrazil pripravljenost, da se pri njej zaposli. V pogodbi je jasna samo določba, da se štipendist zavezuje, da se bo po končanem šolanju, najkasneje v roku 60. dni, vključil v združeno delo pri štipenditorju oz. v 14. dneh opravil razgovor o zaposlitvi.

Razgovor, kakšen je pač bil, je bil opravljen, način vključitve štipendista v delo pa v pogodbi ni določen. Ker je v 10. členu pogodbe določba o tem, da je štipendist dolžan vrniti štipendijo, če ne začne delati v skladu z določbami pogodbe, je v zadevi bistveno samo vprašanje, iz kakšnega razloga toženec po končanem študiju ni pričel delati pri tožnici, oziroma kje so razlogi za stanje, kot je bilo v postopku ugotovljeno. Če mu tožeča stranka v 60. dneh po končanem šolanju ni zagotovila zaposlitve potem, ko je bila na (v organizaciji) običajen način obveščena o zaključku šolanja, bi lahko imel toženec v skladu z določbo 11. člena pogodbe o kadrovski štipendiji, pravico zaposliti se po lastni izbiri. Pri tem na obveznost vrnitve štipendije morebitna začasna zaposlitev pri drugem delodajalcu, tudi če bi do nje prišlo pred potekom 60 dnevnega pogodbenega roka iz 4.f člena pogodbe, ne bi imela nobenega vpliva. Taka zaposlitev bi vpliv na vrnitev štipendije imela samo, če bi štipendistu onemogočila vključitev v delo, kot je bilo predvideno v 4.f členu pogodbe o kadrovski štipendiji.

Zato bo pred ponovno odločitvijo vsekakor treba razčistiti tudi osnovno vprašanje, zakaj ni prišlo do vključitve štipendista v delo, saj brez tega dejstva ni možno pravilno uporabiti določbe pogodbe o kadrovski štipendiji v delu, v katerem je dogovorjena obveznost vrnitve prejete štipendije.

Zaradi ugotovitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP razveljavilo sodbo drugostopenjskega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Sklep o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).