Jedro

Dejstva, da naj bi bila glavna dejavnost tožene stranke posredovanje začasne delovne sile, ni zatrjevala nobena stranka v postopku, zato revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZPP.

Obenem je zaradi navedenega podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja glede vprašanja, ali tožena stranka opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu in ali gre pri odpovedani pogodbi o zaposliti zato za pogodbo iz 59. člena ZDR-1.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 3. 1. 2014, ki jo je tožena stranka 10. 1. 2014 podala tožnici; za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2014 ni prenehalo, temveč še traja; za vzpostavitev delovnega razmerja in vpis delovne dobe v osebne evidence za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter za poziv nazaj na delo in obračun bruto plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, odvod pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bila odpoved podana zaradi reorganizacije dela pri naročniku družbi A., ki je bila izvedena tako, da je recepcijo in telefonsko centralo prevzela varnostna služba, storitve vzdrževanja prostorov ter skrbi za koordinacijo ter nemoteno delovanje delovnega okolja pa je še naprej izvajala tožena stranka. Reorganizacija je bila posledica selitve A. na novo lokacijo, kjer ni bila zagotovljena varnostna služba, zato se je naročnik odločil, da bo varnostna služba prevzela tudi recepcijo in telefonsko centralo. Zavrnilo je stališče tožnice, da naj bi bil odpovedni razlog navidezen in da je bil v resnici razlog za odpoved v osebni odločitvi nadrejenega delavca in direktorja naročnika.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da je glavna dejavnost tožene stranke posredovanje začasne delovne sile, da je do spremembe organizacije dela prišlo pri naročniku A., kar ne more biti poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, katerega glavna dejavnost je posredovanje začasne delovne sile.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, s čemer je kršilo razpravno načelo, uzakonjeno v 7. in 212. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l RS, št. 26/99 s spremembami). Tožnica nikoli ni zatrjevala, da je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, katera glavna dejavnost je posredovanje začasne delovne sile, niti tega, da je glavna dejavnost tožene stranke posredovanje začasne delovne sile, prav tako s temi dejstvi ni utemeljevala nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti neobstoja poslovnega razloga. Teh dejstev ni zatrjevala niti tožena stranka, zato ni jasno, od kod sodišču druge stopnje takšne dejanske ugotovitve, ki niti niso resnične. Tožnica s toženo stranko nikoli ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi v smislu 59. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), na kar smiselno napotuje sodišče druge stopnje, ko se v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja sklicuje na določbe 59. do 63. člena ZDR-1. Glavna dejavnost tožene stranke je čiščenje, catering, podporne storitve in tehnično vzdrževanje, ne pa posredovanje začasne delovne sile. Sodišče druge stopnje je s tem, da je na seji senata, torej brez izvedene pritožbene obravnave, ugotovilo drugačno dejansko stanje in s tem, da je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od pravdnih strank, poseglo v ustavno zagotovljeno pravico tožene stranke do izjave, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tem, na kakšni podlagi je sodišče druge stopnje prišlo do navedenih dejanskih ugotovitev.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP, prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je tožničinemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica imela pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z delodajalcem, katerega glavna dejavnost je posredovanje začasne delovne sile, zaradi česar reorganizacija dela pri naročniku A. ne more povzročiti prenehanja potreb po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Dejstva, da naj bi bila glavna dejavnost tožene stranke posredovanje začasne delovne sile, ni zatrjevala nobena stranka v postopku, zato revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZPP. Slednji določa, da sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati, vendar pa svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Sodišče druge stopnje ne navaja, da bi navedeno dejstvo ugotavljalo zato, da bi preprečilo nedovoljeno razpolaganje strank. Sicer pa bi sodišče tudi v primeru, če bi štelo, da gre za nedovoljeno razpolaganje, strankama moralo dati možnost, da se o tem dejstvu izjavita, česar pa ni storilo, zato gre pri izpodbijani sodbi dejansko za sodbo presenečenja.

8. Obenem je zaradi navedenega podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja glede vprašanja, ali tožena stranka opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu in ali gre pri odpovedani pogodbi o zaposliti zato za pogodbo iz 59. člena ZDR-1. 9. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP ter iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

10. V novem postopku bo sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo tako, da ne bo kršilo razpravnega načela in pravice strank do sodelovanja v postopku.