Jedro

Višina preživnine za mladoletnega otroka mora biti takšna, da je z njo varovana otrokova korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačevati mesečno preživnino za mld. T. G. v znesku 54,25 EUR od 21. 8. 2006 dalje do plačila. Ugotovilo je, da mld. tožnica nima pokritih svojih življenjskih potreb s prispevkom očeta in z otroškim dokladom, zato je v razliki naložilo plačilo preživnine materi mld. otroka. Pri tem je uporabilo določbe čl. 123, 129 in 129a Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka. V laični pritožbi navaja, da sta razšla po krivdi očeta mld. otroka. Sama živi od socialne podpore in tudi njen sedanji partner dobiva 203,00 EUR mesečno. Pri tem pa ima velike stroške v zvezi z bivanjem in zlasti z ogrevanjem stanovanja. Nemogoče je, da bi otrok takšne starosti imel 306,00 EUR mesečno stroškov. Glede na tako slabo premoženjsko stanje ni sposobna plačevati preživnino za hčerko T. G., vsaj zaenkrat ne.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in je napisala, da tožena stranka nikoli ni skrbela za mld. tožnico, enostavno je zapustila hčerko in se z očetom mld. tožnico dogovorila, da on prevzame vso skrb za skupno hčerko. Znesek preživninskih potreb mld. otroka 306,00 EUR ni pretiran in kaže na skromno življenje mld. tožnice. Mld. tožnica je šoloobvezna ter poleg hrane in obleke še potrebuje šolske potrebščine in druge izdatke v zvezi s šolo, zato so stroški njenega preživljanja višji od tožene stranke. Mld. tožnica ni pridobitno sposobna, sodišče je v bistvu določilo zgolj simbolično preživnino v znesku 54,25 EUR. Tožena stranka je ne glede na to, da je prejemnica socialne pomoči, vseeno dolžna prispevati k preživljanju mld. tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je za odločitev o preživnini za mld. otroka, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo čl. 123, 129 in 129a ZZDR. Po teh določbah so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Iz te določbe torej izhaja primarna dolžnost staršev, da zagotovijo sredstva za vsaj minimalno preživetje svojih otrok. Zakon jim tako nalaga moralno, kakor tudi materialno dolžnost, da poskrbijo za sredstva za zagotavljanje nemotenega razvoja svojih otrok. To je še zlasti pomembno v konkretnem primeru, saj gre za otroka, ki je zaradi svoje razvojne življenjske faze upravičen do posebnega tretmana s strani svojih staršev. Zato se toženka ne more sklicevati zgolj na svojo slabo finančno stanje in pri tem zanemariti svojo materialno dolžnost, da skrbi za svojega otroka. Torej je njena primarna dolžnost, da seveda v okviru svoje zmožnosti prispeva k temu, da so zagotovljene otrokove koristi. V tej zvezi je sodišče prve stopnje toženko že opozorilo, da bo morala z večjim prizadevanjem skušati najti še kakšno delo in ne zgolj čakati na socialno pomoč. Ne gre za starejšo in nezaposljivo osebo. Tako je podan, tudi po zaključku sodišča prve stopnje, primarni pogoj za to, da je sodišče sprejelo odločitev o tem, da je toženka kot mati mld. otroka dolžna prispevati k njenemu preživljanju.

Po določbi čl. 129 in 129 a ZZZDR pa mora biti preživnina takšna, da se jo določi glede na potrebe upravičence in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. V vsakem primeru pa mora sodišče upoštevati otrokovo korist tako, da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Tožnica v svoji pritožbi graja višino ugotovljenih potreb s strani sodišča prve stopnje, katere naj bi sodišče prve stopnje ocenilo v znesku 306,00 EUR. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje takšna ocena ni pretirana. Pri oceni življenjskih potreb je sodišče pravilno upoštevalo stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Že iz te določbe je razvidno, kako širok spekter življenjskih potreb morajo starši zagotoviti zato, da so varovane otrokove koristi. V znesku 306,00 EUR pa je po zaključku sodišča druge stopnje vsebovano to, kar daje zakon pravico in na drugi strani dolžnost staršev, da bodo varovane otrokove koristi. Sodišče je navedlo posamezne zneske, do katerih naj bi bila upravičena mld. tožnica za obutev, obleko, higienske potrebščine, šolske potrebščine ter drugih posebnih potreb otroka.

Po tistem, ko je ugotovilo življenjske potrebe otroka pa je ugotovilo, na kakšen način bodo te njene življenjske potrebe lahko pokrite. Pri tem je upoštevalo, da bo pretežni del otrokovih potreb krit iz dohodkov očeta mld. tožnice, ki prejema 524,11 EUR mesečne plače. Iz te plače mora poskrbeti tudi za svoje nujno preživetje in še okoli 200,00 EUR preživninskih potreb mld. tožnice. Od ugotovljenih 306,00 EUR življenjskih potreb je namreč delno pokritih 52,00 EUR z otroškim dokladom, ki ga prejema oče za mld. tožnico. Preživnina, katero pa je odločilo sodišče prve stopnje pa znaša naslednjih 54,00 EUR. Tako se izkaže, da bo pretežno breme preživljanja mld. tožnice še vedno ostalo na ramenih njenega očeta. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je mati mld. tožnice le-to zapustila in odšla prebivat drugam in je tako opustila tudi vso dolžno preostalo skrb v zvezi z izvajanjem roditeljske pravice, ki je v celoti ostala v rokah očeta mld. tožnice.

Res je sicer, da toženka prejema denarno socialno pomoč le v znesku 200,30 EUR, vendar ker živi s partnerjem, kot je sama navedla, je tudi ta dolžan prispevati k njenemu preživljanju. S plačilom skromnih 54,25 EUR pa tudi po zaključku sodišča druge stopnje ne bo ogroženo njeno nujno preživljanje. Pri tem pa bo toženka morala spoštovati moralna navodila, katera ji je dalo v obrazložitvi svoje odločitve sodišče prve stopnje.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje bo s plačilom preživnine v znesku 54,25 EUR le delno zagotovljena otrokova korist, ki se v tej pravdi izraža skozi preživnino, ne pa tudi skozi druge otrokove koristi, za katere je prav tako dolžna skrbeti mati mld. otroka. Sodišče druge stopnje je še ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prej cit. materialno pravo (II. odst. 350. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdne stranke niso priglasile.